Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
1. Če delavec - tujec ni imel dne 18.7.1992 (dan uveljavitve ZZT) vložene zahteve za sprejem v državljanstvo, mu je rok za podajo vloge za izdajo osebnega delovnega dovoljenja potekel po 90 dneh od uveljavitve ZZT (16.10.1992), in ne šele po preteku 90 dni od dneva dokončnosti (negativne) odločbe o državljanstvu. Ker za osebno dovoljenje v navedenem roku 90 dni ni zaprosil, mu je delovno razmerje prenehalo po samem zakonu. 2. Ker tožnik, kot tujec, v zakonitem roku ni zaprosil za izdajo delovnega dovoljenja, mu je bilo, ob ugotovitvi predhodno nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, mogoče priznati pravice iz delovnega razmerja le do 16.10.1992.
Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. in 3. tč. izreka spremeni tako, da se datum 16.6.1995 nadomesti z datumom 16.10.1992. V ostalem se pritožba tožene stranke in pritožba tožeče stranke v celoti zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep tožene stranke z dne 23.6.1992 o prenehanju delovnega razmerja tožniku z 22.6.1992 zaradi 5 neopravičenih izostankov pred tem datumom. Hkrati je ugotovilo, da tožniku z navedenim dnem delovno razmerje ni zakonito prenehalo, temveč je trajalo do 16.6.1995, ker kot tujec do tega dne tudi po zavrnitvi vloge za sprejem v državljanstvo RS ni zaprosil za izdajo delovnega dovoljenja in toženi stranki naložilo, da tožniku do navedenega dne zagotovi neprekinjene pravice iz delovnega razmerja ter mu povrne 98.390,00 SIT stroškov postopka.
Zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja za naprej pa je sodišče zavrnilo.
Zoper gornjo sodbo se pritožujeta obe stranki v sporu.
Tožena stranka se pritožuje zoper ugoditveni del iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in zavrženje tožbe. Pri tem izhaja iz tožnikovih navedb v zadnji pripravljalni vlogi, da naj bi se 15.6.1992 in 15.7.1992 oglašal pri njej, kar bi pomenilo, da je že takrat zvedel za sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 23.6.1992 in glede na to zoper ta sklep v letu 1993 ni pravočasno ugovarjal, tako da je postal pravnomočen. Tudi sicer je bil ta sklep o prenehanju delovnega razmerja tožniku pravilno vročen nadomestno preko oglasne deske. Prav tako pa graja izpodbijano sodbo tudi glede nastopa zakonitih razlogov za prenehanje delovnega razmerja po Zakonu o zaposlovanju tujcev, glede na to, da tožnik ni bil državljan RS, tako da so zakoniti pogoji za njegovo zaposlitev prenehali že z iztekom 90-dnevnega roka po uveljavitvi Zakona o zaposlovanju tujcev, torej že v oktobru 1992, ker tožnik v tem roku za delovno dovoljenje ni zaprosil. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del gornje sodbe iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga v tem delu njeno spremembo v smeri priznanja delovnega razmerja tudi po 16.6.1995, oz. podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe v zavrnilnem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem zatrjuje, da mu je bila odločba Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 26.1.1995, o zavrnitvi njegove prošnje za sprejem v državljanstvo RS, vročena šele 25.3.1999 in je zoper njo pravnočasno sprožil upravni spor, tako da je prvostopno sodišče zmotno ugotavljalo, da mu je rok za izdajo delovnega dovoljenja potekel že 16.6.1995. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ne.
Ne glede na navedbe tožnika, da naj bi se dne 15.6.1992 in 15.7.1992 zglasil pri toženi stranki, le-ta ni izkazala, da bi v teh dneh tožniku vročila sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 23.6.1992. Tudi pogoji za nadomestno vročitev preko oglasne deske v smislu 31. člena Pravilnika o obveznostih in odgovornostih delavcev in o postopku za ugotavljanje disciplinske in materialne odgovornosti, na katerega se toženka vseskozi sklicuje, niso bili podani, saj tožnikov naslov ni bil neznan, niti ni izkazano, da bi tožnik prevzem sklepa odklonil. Tako pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prvostopnega sodišča, da je tožnik dne 16.6.1993 pravočasno ugovarjal zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 23.6.1993, saj ni izkazano, da bi bil tožnik o tem sklepu pravno relevantno obveščen pred 15.6.1993. Pravilno pa pritožba opozarja, da je tožniku, kot tujcu, na podlagi Zakona o zaposlovanju tujcev (ZZT - Ur. l. RS, št. 33/92 in 13/93) 90-dnevni rok iz 3. odst. 23. člena tega zakona za podajo vloge za izdajo osebnega delovnega dovoljenja potekel že v 90-ih dneh po uveljavitvi ZZT, to je dejansko 16.10.1992. Prvostopno sodišče se je v zvezi s tem zmotno oprlo na določbo 24. člena ZZT, ki velja le za delavce - tujce, ki so imeli v času uveljavitve tega zakona, to je 18.7.1992, nerešene vloge za sprejem v državljanstvo RS. Tožnik takrat ni bil v takšnem statusu, saj je vlogo za sprejem v državljanstvo podal šele 24.6.1993, torej skoraj leto dni kasneje in si s tem ni mogel podaljšati roka za vložitev prošnje za izdajo delovnega dovoljenja.
Sicer pritožbeno sodišče soglaša, da je mogoče tožniku, kot tujcu, glede na nedokončnost sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 23.6.1992, priznati pravice iz delovnega razmerja le do izteka rokov za podajo prošnje za izdajo delovnega dovoljenja po takrat sprejetem ZZT, saj je bilo po izteku teh rokov delovno dovoljenje absolutni pogoj za zaposlitev tudi na podlagi določb 4. odst. 8. člena ZTPDR.
Ker je tožniku ta rok iz 3. odst. 23. člena ZZT iztekel 16.10.1992, mu je torej mogoče priznati pravice iz delovnega razmerja pri toženi stranki le do tega datuma, ne pa do 16.6.1995, kot je to ob zmotno uporabi določb 24. člena ZZT storilo sodišče prve stopnje. Glede na to je pritožbeno sodišče na pritožbo tožene stranke v skladu z določili člena 373, tč. 4, v času izdaju prvostopne sodbe veljavnega ZPP izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo.
Ob gonjih izhodiščih tožnikova pritožba ni bila utemeljena, saj z naknadno v letu 1993 vloženo vlogo za sprejem v državljanstvo RS ni mogel vplivati na podaljšanje roka za izdajo delovnega dovoljenja iz 23. člena ZZT.