- Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
- Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
- Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Podobni dokumenti
Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov
VSL sklep II Cp 1339/2016
ECLI:SI:VSLJ:2016:II.CP.1339.2016 Civilni oddelek
Povzetek
- Neveljavnost oporoke in njen vpliv na dedno izjavoSodišče obravnava vprašanje, ali dedna izjava dedinje B. B. o odpovedi dediščini v korist hčerke C. C. ostane veljavna kljub naknadno ugotovljeni neveljavnosti oporoke.
- Pravna narava odpovedi dediščiniSodišče presoja, ali se odpoved dediščini v korist določenega dediča šteje za odpoved dediščini ali za izjavo o sprejemu in odstopu dednega deleža.
- Pravni interes za uveljavitev dedne nevrednostiSodišče se ukvarja z vprašanjem, kdo lahko uveljavlja dedno nevrednost in ali ima dedič A. A. pravni interes za to.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!
Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Jedro
Zaradi naknadno ugotovljene neveljavnosti oporoke v pravdnem postopku takšna dedna izjava v delu, ki se nanaša na razpolaganje z dednim deležem, nima več veljave, kar pa ne more veljati za sprejem dediščine.
Izrek
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Obrazložitev
1. Sodišče prve stopnje je prekinilo zapuščinski postopek in dediča A. A. napotilo na pot pravde zoper dedinjo B. B. na ugotovitev, da je ta nevredna dedovati. Dediču je naložilo, da mora tožbo vložiti v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa, sicer bo sodišče s postopkom nadaljevalo in ga zaključilo.
2. Zoper sklep vlaga pritožbo dedič A. A. iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Kot bistveno navaja, da bi sodišče moralo dedno izjavo sodedinje B. B. šteti kot izjavo o odpovedi dediščine ter jo posledično ne bi smelo upoštevati kot dedinjo. Zatrjevanje pravice B. B. je torej manj verjetno od zatrjevanja dediča A. A. in je napotitveni sklep napačen.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Po določilu drugega odstavka 136. člena Zakona o dedovanju (ZD) se odpoved dediščini v korist določenega dediča ne šteje za odpoved dediščini, temveč za izjavo o sprejemu in odstopu svojega dednega deleža. Dedinja B. B. je dedno izjavo, da se dedovanju odpoveduje v korist hčerke C. C., podala v letu 2008, torej v času, ko je sodišče razglasilo pisno oporoko zapustnika, po kateri je bila njena hči C. C. oporočna dedinja. Zaradi naknadno ugotovljene neveljavnosti oporoke v pravdnem postopku takšna dedna izjava v delu, ki se nanaša na razpolaganje z dednim deležem, nima več veljave, kar pa ne more veljati za sprejem dediščine. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno in skladno z voljo dedinje B. B., ki jo je izrazila tudi v pripravljalni vlogi z dne 6. 11. 2015, to štelo kot dedinjo. Nasprotne pritožbene navedbe o napačni uporabi določila 136. člena v zvezi s 133. členom ZD niso utemeljene.
5. Posledično je pravilna odločitev sodišča, da na pravdo napoti pritožnika, saj dedno nevrednost lahko uveljavlja le oseba, ki ima pravni interes, da nevredni ne deduje, čemur pritožba tudi ne nasprotuje.
6. Glede na navedeno in ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD.