Jedro

Res je sicer, da v posledici smrti neposrednega storilca ni več mogoče voditi postopka o prekršku zoper njega in da je v skladu s 6. točko prvega odstavka 136. člena ZP-1 v takem primeru potrebno postopek o prekršku zoper neposrednega storilca ustaviti. Vendar navedeno dejstvo v razmerju do pravne osebe predstavlja zgolj dejansko oviro za vodenje enotnega postopka zoper neposrednega storilca ter pravno osebo, ne pa tudi ovire za ugotavljanje odgovornosti pravne osebe za dejanje, ki ga je storil neposredni storilec.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo odločilo, da se zahtevi za sodno varstvo pravne osebe ugodi in se izpodbija odločba prekrškovnega organa št. 710-1411/2021-9 z dne 29. 11. 2021 spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper pravno osebo zaradi uvodoma naštetih prekrškov ustavi na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1), in da stroški postopka bremenijo proračun.

2. Zoper tako odločitev se pritožuje prekrškovni organ iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov po 154. členu ZP-1 ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevo za sodno varstvo zavrne in pravno osebo spozna za odgovorno za vse očitane prekrške.

3. Zagovorniki pravne osebe v odgovoru na pritožbo prekrškovnega organa navajajo, da je sodišče v konkretni zadevi povsem pravilno uporabilo določila 14. in 136. člena ZP-1, nasprotujejo trditvam in stališčem prekrškovnega organa v pritožbi ter predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbo prekrškovnega organa v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča ter odloči o stroških postopka, ki naj jih v skladu z veljavno Odvetniško tarifo v celoti naloži v plačilo prekrškovnemu organu.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V predmetni zadevi se z izpodbijano odločbo o prekršku pravni osebi očita odgovornost za uvodoma navedene prekrške, ki jih je pri opravljanju njene dejavnosti storila njena odgovorna oseba - direktor družbe A. A., ki je bil pooblaščen za vodenje podjetja v času storitve prekrška in je kot neposredni storilec v imenu in na račun podjetja v prvih dneh januarja 2021 pred pričetkom del odredil, da so vozniki kamionov nato v januarju, februarju in marcu 2021 v okviru dejavnosti podjetja izvajali dela, kot izhajajo iz izreka odločbe o prekršku in pri tem nedovoljeno posegli na gozdna zemljišča. 6. Kot izhaja iz 4. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče po preučitvi izpodbijane odločbe o prekršku ter zahteve za sodno varstvo ugotovilo, da je neposredni storilec - direktor pravne osebe A. A. umrl 2. 12. 20.. (po izdaji odločbe o prekršku) zaradi česar sodišče ne more več presojati njegove odgovornosti kot neposrednega storilca prekrškov. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da ni podana akcesorna odgovornost pravne osebe oziroma, da za pravno osebo niso izpolnjeni zakonski pogoji, določeni v prvem odstavku 14. člena ZP-1 za odgovornost pravne osebe, saj je po pravilu o pridružitveni (akcesorni) odgovornosti pravne osebe, pravna oseba odgovorna za prekršek, ki ga (neposredni) storilec stori v njenem imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi. Nadalje je sodišče prve stopnje poudarilo, da pravna oseba sama ne more biti storilka prekrška, ampak je lahko spoznana za odgovorno za prekršek, ki ga je izvršila druga oseba tj. neposreden storilec, ki je po naravi stvari lahko le fizična oseba. Sodišče prve stopnje je naposled zaključilo, da v posledici dejstev, da odgovorne osebe pravne osebe v konkretnem primeru _ni mogoče ugotoviti, oziroma ni bila ugotovljena_, saj je direktor pravne osebe umrl po izdaji odločbe, tudi ni mogoče ugotoviti odgovornosti pravne osebe, ker je njena odgovornost akcesorna in izhaja iz odgovornosti odgovorne osebe tj. odgovornosti neposrednega storilca. Takšno stališče prvostopenjskega sodišča pa je materialnopravno napačno.

7. Res je sicer, da je v skladu s prvim odstavkom 14. člena ZP-1 odgovornost pravne osebe za prekršek akcesorne narave, ko je neposredni, oziroma dejanski storilec prekrška iz sfere pravne osebe odkrit (znan) in za prekršek odgovoren. Vendar je sodišče prve stopnje pravilo o akcesorni odgovornosti pravne osebe za prekrške razlagalo preveč absolutno in spregledalo, da drugi odstavek 14. člena ZP-1 relativizira pravilo o pridružitveni odgovornosti pravne osebe in vzpostavlja samostojno (principalno) odgovornost pravne osebe v primerih, če storilca prekrška ni mogoče odkriti ali če za prekršek ni odgovoren. V takem primeru je pravna oseba odgovorna za prekršek, če je njen vodstveni ali nadzorni organ ali njena odgovorna oseba opustila dolžno nadzorstvo, s katerim bi se prekršek lahko preprečil. Pri tem mora dejstvo, da storilca prekrška ni mogoče odkriti, biti v konkretnem primeru ugotovljeno na podlagi korektno izvedenega postopka zbiranja obvestil, ugotavljanja dejstev in pridobivanja dokazov.1

8. V obravnavani zadevi se, glede na izrek odločbe o prekršku, v katerem je tudi neposredni storilec - direktor pravne osebe, spoznan za odgovornega storitve naštetih prekrškov, izkažejo kot zmotne ugotovitve sodišča prve stopnje, da odgovorne osebe pravne osebe v konkretnem primeru ni mogoče ugotoviti. Res je sicer, da v posledici smrti neposrednega storilca ni več mogoče voditi postopka o prekršku zoper njega in da je v skladu s 6. točko prvega odstavka 136. člena ZP-1 v takem primeru potrebno postopek o prekršku zoper neposrednega storilca ustaviti. Vendar navedeno dejstvo v razmerju do pravne osebe predstavlja zgolj dejansko oviro za vodenje enotnega postopka zoper neposrednega storilca ter pravno osebo, ne pa tudi ovire za ugotavljanje odgovornosti pravne osebe za dejanje, ki ga je storil neposredni storilec. Še vedno pa je mogoče pravno osebo na podlagi dejanj neposrednega storilca v času storitve prekrškov, ki jih je storil s sredstvi in v korist pravne osebe, ki še vedno obstaja, spoznati za odgovorno za očitane prekrške, kot utemeljeno izpostavlja prekrškovni organ v pritožbi. Iz zakonskega besedila prvega odstavka 14. člena ZP-1 namreč izhaja, da za ugotovitev odgovornosti pravne osebe za storjeni prekršek ni potrebno, da je neposredni storilec tudi pravnomočno spoznan za odgovornega storitve tega prekrška, temveč je odločilna ugotovitev, da je neposredni storilec prekršek izvršil pri opravljanju dejavnosti pravne osebe v njenem imenu, na njen račun ali v njeno korist oziroma z njenimi sredstvi. Vsa ta dejstva pa je mogoče ugotavljati tudi v primeru, ko je odgovorna oseba pravne osebe umrla in postopka zoper njo ni mogoče voditi. Nenazadnje tudi iz drugega odstavka 14. člena ZP-1 izhaja, da je lahko odgovornost pravne osebe za storjeni prekršek podana tudi v primeru, če neposredni storilec za prekršek _ni odgovoren_, pri čemer gre za situacijo, ko je storilec ravnal v neprištevnem stanju, pod vplivom dejanske ali pravne zmote ali v skrajni sili, ki izključuje odgovornost. 9. Ker je torej sodišče prve stopnje na podlagi napačne uporabe materialnih določb ZP-1 o odgovornosti pravne osebe za prekrške zavzelo zmotno stališče, da zaradi ovir za ugotovitev odgovornosti neposrednega storilca ni mogoče voditi postopka zoper pravno osebo in da je potrebno postopek zoper pravno osebo ustaviti zaradi nedokazanosti, je pritožbeno sodišče pritožbi prekrškovnega organa ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (deveti odstavek 163. člena ZP-1).

10. V novem postopku bo moralo sodišče vsebinsko presoditi navedbe v zahtevi za sodno varstvo in odločiti o njeni utemeljenosti, za svoje ugotovitve pa navesti jasne, razumljive in prepričljive razloge.

1 Tako dr. Liljana Selinšek v Zakon o prekrških (ZP-1) s komentarjem, in upoštevanimi spremembami do novele ZP-1J, Lexpera d. o. o., GV Založba, Ljubljana, 2018, strani 100 do 102.