Jedro

Pri ugotavljanju, ali je objekt v času postavitve izpolnjeval pogoje za gradnjo brez gradbenega dovoljenja, je treba opraviti preizkus o dopustnosti gradnje konkretnega objekta tudi z vidika določb tedaj veljavnega prostorskega akta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti nadaljnjo postavitev štirih dvostranskih reklamnih panojev, situiranih na zemljišču s parc. št. 2594 k. o. ..., ker gradi brez ustreznega dovoljenja (1. točka izreka), ter jih do 31. 5. 2017 odstraniti, pri čemer ima vsak obojestranski pano kovinski okvir in po eno kovinsko stojalo višine 1,80 m v obliki slopa, skupna višina panoja je 4,20, vsak pano je temeljen s točkovnim armiranobetonskim temeljem, in je dimenzij 5 m x 2,40 m, oglaševalne površine so 12 m2 oziroma 24 m2 obojestransko, postavljeni so po dva v zaporedni razporeditvi in medsebojni razdalji 80 cm, formacija dveh panojev na SZ robu parcele je od roba regionalne ceste odmaknjena 9,50 m, formacija preostalih dveh v enakem medsebojnem odmiku pa na JV robu parcele in je od roba regionalne ceste odmaknjena 9 m, vse na parc. št. 2594 k. o. ..., ter vzpostaviti prejšnje stanje na svoje stroške (2. točka izreka), sicer bo začet postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah ali prisilitvijo (3. točka izreka). Izrečene so bile še prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, 4. točka izreka) ter bilo odločeno, da v postopku niso nastali posebni stroški (5. točka izreka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da se je inšpekcijski postopek začel z ogledom na kraju samem 14. 6. 2007 ter da je bil ogled opravljen še 14. 10. 2010 in 5. 9. 2015, Dne 24. 10. 2007 je bil zaslišan pooblaščenec lastnika zemljišča, 5. 5. 2016 pa zakoniti zastopnik tožnika. Organ ugotavlja, da so štirje reklamni panoji na parc. 2594 k. o. ..., ki so bili postavljeni v letu 2007, po določbah Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik), Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba/08) in Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba/13) enostavni objekti, za gradnjo katerih je treba pridobiti soglasje upravljavca ceste in (glede na to, da gre za območje kompleksnega varstva kulturne dediščine) ustrezno kulturnovarstveno soglasje. Ker tožnik kulturnovarstvenega soglasja ni predložil, so izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa iz 152. člena ZGO-1. 3. Drugostopenjski organ je ob reševanju pritožbe dopolnil 1. točko izreka izpodbijane prvostopenjske odločbe tako, da je v njej ponovil v 2. točki izreka navedeni določni opis objekta. V preostalem je pritožbo zavrnil, zavrnil pa je tudi tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej uveljavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, bistvene kršitve določb upravnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je organ zmotno ugotovil dejansko stanje, saj se na navedeni nepremičnini nahajata le dva reklamna panoja. Oba organa sta hkrati prepovedala nadaljnjo gradnjo objektov in ugotovila, da stojijo že od leta 2007, zaradi česar obeh odločb ni mogoče preizkusiti, saj so te ugotovitve nelogične.

5. Trdi, da ni jasno, zakaj je organ odločbo izdal šele po devetih letih, ter meni, da gre za kršitev načela ekonomičnosti postopka. Uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka, ker ni bil seznanjen z dejstvi, ki jih je v postopku ugotovil inšpektor, saj mu izjava lastnika zemljišča kakor tudi lokacijska informacija in zapisniki domnevnih inšpekcijskih pregledov, opravljenih 14. 6. 2007, 14. 10. 2010 in 7. 9. 2015 niso bili izročeni, zaradi česar se o njih ni imel možnosti izjaviti.

6. Zmotno naj bi bilo uporabljeno tudi materialno pravo, in sicer zakon nikjer ne določa, da se kot nelegalna gradnja šteje tudi objekt, ki nima pridobljenih vseh ustreznih soglasij, oziroma da se objekt ne šteje za enostavnega, če nima pridobljenih vseh soglasij, ter da zato potrebuje gradbeno dovoljenje.

7. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Izpodbijana odločba temelji na 152. členu ZGO-1, po katerem pristojni gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

10. Ni utemeljen tožbeni očitek, da reklamni panoji niso nelegalna gradnja zgolj zato, ker zanje ni bilo pridobljeno kulturnovarstveno soglasje.

11. Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Brez gradbenega dovoljenja se smejo graditi le enostavni objekti (prvi odstavek 3. a člena ZGO-1), ki pa ne smejo postavljati v nasprotju s prostorskim aktom (drugi odstavek istega člena). Navedeno pomeni, da je treba pri ugotavljanju, ali je objekt v času postavitve izpolnjeval pogoje za gradnjo brez gradbenega dovoljenja, opraviti preizkus o dopustnosti gradnje konkretnega objekta tudi z vidika določb tedaj veljavnega prostorskega akta.

12. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je zemljišče s parc. št. 2594 k. o. ..., na katerem stojijo obravnavani panoji, na območju kompleksnega varstva kulturne dediščine, zaradi česar je za njihovo postavitev treba pridobiti ustrezno kulturnovarstveno soglasje (11. člen Odloka o prostorskih sestavinah dolgoročnega in družbenega plana za območje Mestne občine Kranj, Ur. l. RS, št. 76/03 s spremembami, in 27. člen Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za morfološko celoto urbanistične zasnove mesta Kranja, Ur. l. 72/04 s spremembami).

13. Ker tožnik navedenega soglasja pred izdajo izpodbijane odločbe ni pridobil, kar ni sporno, so postavljeni panoji, čeprav so enostavni objekti, nelegalna gradnja, v posledici tega pa so utemeljeno izrečeni ukrepi iz 152. člena ZGO-1. 14. Tožnik ne more uspeti z očitkom, da izpodbijana odločba temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, ker na zemljišču s parc. št. 2594 k. o. ... stojita le dva reklamna panoja, ne pa štirje. Iz zapisnika o zaslišanju tožnikovega zakonitega zastopnika z dne 5. 5. 2016, ki ga je ta tudi podpisal, namreč izhaja, da so na navedenem zemljišču štirje panoji. Ker torej tožnik v upravnem postopku izdaje izpodbijane odločbe tej ugotovitvi upravnega organa, s katero je bil seznanjen, ni ugovarjal, temveč ji je prvič oporekal šele v pritožbi in nato v tožbi, ne da bi za to navedel upravičene razloge, gre skladno z 52. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) za nedopustno tožbeno novoto.

15. Na drugačno odločitev o tožbi ne morejo vplivati niti navedbe o trajanju postopka in kršitvi načela ekonomičnosti postopka, saj iz tožbe ni razvidno, kako naj bi ta okoliščina vplivala na pravilnost in zakonitosti izpodbijane odločbe.

16. Prav tako neutemeljen je očitek o kršitvi načela kontradiktornosti. Ta kršitev bi bila namreč podana, če tožnik pred izdajo odločbe ne bi bil seznanjen z vsemi pravno odločilnimi dejstvi. Iz podatkov v upravnem spisu pa (kot že rečno) izhaja, da je bil tožnik pred izdajo izpodbijane odločbe zaslišan in seznanjen s pravno odločilnimi dejstvi, to je z ugotovitvijo, da na zemljišču s parc. št. 2594 k. o. ... stojijo štirje reklamni panoji, za katere je treba pridobiti kulturnovarstveno soglasje.

17. Ostalih tožbenih razlogov in navedb, ki jih tožnik ni uveljavljal že v pritožbi, pa sodišče ni preizkušalo. Po prvem odstavku 6. člena ZUS-1 upravni spor namreč ni dopusten, če je stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno (v takem primeru sodišče tožbo zavrže po 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Namen take določbe ni in ne more biti zgolj formalno izčrpanje pravnega sredstva, tj. vložitve pravočasne in dovoljene pritožbe po upravičeni osebi. Uveljavljanje razlogov v tožbi, ki jih tožnik ni uveljavljal v pritožbi, bi namreč privedlo do tega, da bi bila zahteva po izčrpanju pritožbe v upravnem postopku brez pravega pomena in bi pomenila le formalno procesno oviro do sodnega varstva. Takega pomena pa pritožbi v upravnem postopku ni mogoče pripisati kljub temu, da se v upravnem sporu presoja zakonitost upravne odločbe, s katero je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, tj. odločba organa prve stopnje in ne odločitev o pritožbi zoper njegovo odločbo. Glede razlogov, ki jih drugostopenjski organ glede na določbe 247. člena ZUP ni mogel preizkušati, je treba zato šteti, da pritožba po vsebini glede njih ni bila vložena, čeprav je tožnik to možnost imel. Zato na podlagi prvega odstavka 6. člena ZUS-1 teh razlogov ne more uveljavljati tožbi.

18. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker so po povedanem v tožbi prerekane dejanske okoliščine (število reklamnih panojev), ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen tega zakona), je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

19. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.