Jedro

Tožnikovi prstni odtisi so že posredovani v bazo Eurodac s strani Bolgarije, kar sploh ni sporno. Prav tako tožnik v tožbi ne oporeka dejstvu, da je v Evropsko Unijo vstopil ilegalno. Tako so torej nastale vse tiste okoliščine, ki jih zahteva določilo 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ, zaradi katerih lahko tožena stranka prosilcu omeji gibanje. Tožena stranka je ob ugotovitvi, da so te okoliščine podane, tudi obrazložila, zakaj se je odločila za tak ukrep; pojasnila je namen prostega preudarka v tem primeru in zakaj ga je uporabila tako, kot je to v izpodbijanem sklepu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 1. odstavka 51. člena v povezavi s 3. alineo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 11/11-UPB2, v nadaljevanju ZMZ) odločila, da se prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., rojen ... 2. 1983 v kraju Ahfir, državljanu Maroka, omeji gibanje na prostore Centra za tujce Postojna, do prenehanja razloga, vendar najdlje za 3 mesece, z možnostjo podaljšanja še za 1 mesec, in sicer od dne 31. 3. 2011 od 12.50 ure do 30. 6. 2011 do 12.50 ure. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, pri tem pa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko za izkazovanje istovetnosti. V zvezi s tem je tožnik povedal, da ima fotokopijo osebne izkaznice v Maroku. Na vprašanje uradne osebe je pojasnil, da je svoj in bratov potni list ter osebno izkaznico dal neki osebi, ki jima je obljubila, da ju bo spravila čez turško-bolgarsko mejo. Oseba mu teh dokumentov ni vrnila nazaj, saj je obljubila, da jih bo poslala njegovim staršem v Maroko. Ta oseba je starše poklicala šele pred 4 meseci in za vrnitev dokumentov zahtevala 500 EUR. Tožena stranka poudarja, da je istovetnost prosilca nesporno ugotovljena tedaj, ko predloži eno od listin, določenih v Zakonu o tujcih (ZTuj). Ker tožnik tekom postopka ni predložil nobene od teh listin, pojasnil pa je, da jih lahko pridobi na maroškem veleposlaništvu, je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti tožnika na podlagi 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ. Nato tožena stranka povzema tožnikove navedbe, ki jih je dal v zvezi s potjo iz izvorne države. Povedal je, da sta skupaj z bratom leta 2009 odšla z letalom iz Maroka v Turčijo, kjer je ostal 3 mesece. Tam je srečal neko osebo, ki mu je pomagala, da je prišel v Bolgarijo, kjer so ga na meji aretirali. V Bolgariji se je nahajal 1 leto in 2 meseca, nato pa je v začetku februarja odpotoval skupaj z bratom v Romunijo. V Romunijo je potoval s tovornjakom, prav tako tudi na Madžarsko, iz Madžarske pa z avtobusom v Slovenijo. Na vprašanje uradne osebe ali je zaprosil za mednarodno zaščito v Romuniji ali na Madžarskem, je tožnik povedal, da ne, ker je vedel, da bo tam ista stvar kot v Bolgariji. Na nadaljnje vprašanje uradne osebe zakaj ni takoj, ko ga je prijela slovenska policija, dne 17.2.2011, zaprosil za mednarodno zaščito, ampak šele dne 23.3.2011 v Centru za tujce, je tožnik pojasnil, da so njega in brata policisti pripeljali na PP Lendava in da sta tam hotela zaprositi za azil, vendar so jima rekli, da v Sloveniji ni azila, ker je Slovenija majhna. Če bi bil tožnik v matični državi resnično preganjan, bi bila njegova dejanja usmerjena izključno v pridobitev mednarodne zaščite, česar pa tožnik v Sloveniji ni storil. Tožena stranka zato sklepa, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito iz razloga, da bi odložil prisilno odstranitev iz države. Tožnik torej zlorablja postopek mednarodne zaščite v smislu 5. in 6. točke 55. člena ZMZ in tudi zato so podani razlogi za omejitev gibanja. Tožena stranka je tudi ugotovila, da so bili tožniku odvzeti prstni odtisi v Bolgariji. To pomeni, da je za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Bolgarija. Tožena stranka je zaradi tega tožniku omejila gibanje tudi na podlagi 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ. Omejitev gibanja iz tega razloga je nujna, da se tožniku prepreči nadaljnje ilegalno prehajanje mej in da se zagotovi realizacija predaje tožnika Bolgariji. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da so podani zadostni razlogi za omejitev gibanja. Le-to mu je bilo potrebno omejiti na prostore Centra za tujce, saj bo le tako mogoče zagotoviti, da bo tožnik lahko predan Bolgariji.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni utemeljila, zakaj ne verjame tožniku, da je oseba, za katero se je predstavil. Tožena stranka navaja, da je istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovljena, če le-ta predloži eno od listin, navedenih v 75. členu Zakona o tujcih. Upravno sodišče pa je v številnih predhodnih sodbah sprejelo drugačno stališče (sodbe U 2903/06 z dne 21. 12. 2006, U 2670/06 z dne 2. 2. 2007 in U 1191/08 z dne 26. 5. 2008). V slednji je upravno sodišče navedlo, da smiselna uporaba določila 1. odstavka 75. člena Zakona o tujcih pomeni, da mora tožena stranka upoštevati, ali je prosilec imel kakšno možnost, da bi prišel v Slovenijo z dokumentom, ki ga je mogoče kot primerljivega umestiti v to določilo in ali prosilec za azil, ki nima takšnega dokumenta, vzbuja zadosten dvom v verodostojnost zatrjevane identitete. Tožnik je obrazložil, zakaj je brez dokumentov, poleg tega je rekel, da lahko le-te pridobi na maroškem veleposlaništvu. V postopku pred bolgarskimi organi je tožnik zaveden pod istim imenom in priimkom in ostalimi podatki, kar potrjuje, da ni imel namena spreminjati svoje identitete. Prav tako ni mogoče obiti dejstva, da bolgarski organi posedujejo enake osebne podatke, kot jih je tožnik navedel v RS. Nadalje tožnik navaja, da je vrhovno sodišče res potrdilo sodbo upravnega sodišča, kjer je navedeno, da po presoji sodišča ni bistvenega pomena, zakaj je tožnik brez dokumentov, vendar je vrhovno sodišče tudi navedlo, da je istovetnost prosilca za mednarodno zaščito v primeru, ko ta ne razpolaga z dokumenti, s katerimi bi lahko izkazal svojo identiteto, treba ugotoviti z drugimi dokaznimi sredstvi, ki jih omogočajo veljavni predpisi. Glede na to, da je tožnik že bil v azilnem postopku v Bolgariji, bi lahko dokumenti, ki so jih pridobili v Bolgariji, služili za njegovo identifikacijo. Begunec, ki je resnično preganjan v izvorni državi, navadno ne more priti iz države z veljavnimi dokumenti in na zakonit način. Drži stališče, da je identiteta nesporno ugotovljena na podlagi navedenih treh dokumentov po 75. členu ZTuj, vendar pa za odločanje v azilnem postopku ni potrebno, da je istovetnost prosilca za azil nesporno ugotovljena do te mere, ko stopnjo verodostojnosti izkazujejo omenjeni trije dokumenti. Tožena stranka torej ni zadostno utemeljila, zakaj dvomi o tožnikovi identiteti na podlagi njegove izjave in dokumentov, ki so bili predloženi in pridobljeni v Bolgariji. Tožnik tudi poudarja, da sum zavajanja in zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika. Gre za razlog, ki utemeljuje zgolj zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno. Navedeno stališče je sprejelo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi Up 1116/2009-22 z dne 3. 3. 2011. Nikakor ni dopustno pridržati določeno osebo zgolj zato, ker je prosilec za mednarodno zaščito. Posegi v človekove pravice so dopustni samo v primerih, ki jih dovoljuje ustava oziroma kadar to zahtevajo pravice drugih ali javna korist, ko torej za poseg obstaja ustavno dopusten cilj (tako imenovani test legitimnosti). Le če ta obstaja, je treba oceniti še ali je poseg v skladu s splošnim načelom sorazmernosti (2. člen ustave). Omejitev gibanja na podlagi 2. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ tako v konkretnem primeru predstavlja prekomeren poseg in ne opravi tako imenovanega testa sorazmernosti, zaradi česar je takšen ukrep nezakonit in pomeni poseg v pravico do osebne svobode oziroma kršitev 19. člena Ustave RS. Tožnik ne oporeka dejstvom, da se njegovi prstni odtisi že nahajajo v bazi Eurodac, vendar pa meni, da je avtomatična omejitev gibanja zgolj zaradi uvedbe postopka po Dublinski uredbi nepravilna. ZMZ določa, da tožena stranka lahko omeji gibanje na tej podlagi, odločitev o tem je torej diskrecijska in mora biti ustrezno utemeljena. Dublinska uredba ne določa, kdaj se prosilcu v dublinskem postopku lahko omeji gibanje in je torej ta ureditev prepuščena posameznim državam članicam. Vendar je Evropska komisija že predložila predlog spremembe Dublinske uredbe, kjer je med drugim predlagala tudi nov člen, po katerem se gibanje prosilcem za azil lahko omeji le v izjemnih primerih, le če milejši ukrepi ne morejo biti uporabljeni in če obstaja občutno tveganje, da bo prosilec pobegnil. Tožena stranka utemeljuje uporabo najstrožjega ukrepa omejitve gibanja s tem, da je Bolgarija obvestila MNZ, da sprejema odgovornost ponovnega prevzema tožnika. Zaradi te okoliščine se je odločila, da tožniku omeji gibanje, kar pa po mnenju tožnika ne opravičuje izreka takšnega ukrepa. Tudi bojazen, da bi tožnik pobegnil, ni utemeljena, saj je tožnik večkrat poudaril, da si želi ostati v Sloveniji in da bi Slovenija prevzela obravnavanje njegove prošnje. Omejitev gibanja zgolj zaradi tega, ker je tožnik primoran poiskati zaščito v Sloveniji, zaradi negativnega izida postopka v Bolgariji, je po mnenju tožnika neupravičena in predstavlja prekomeren ukrep. Tožnik predlaga sodišču, da naj izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve v celoti in meni, da so v celoti neutemeljene, kot je razvidno iz dokumentacije upravne zadeve ter iz uveljavljene sodne prakse v primerljivih zadevah. Sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na glavni obravnavi dne 11. 4. 2011 v dokaznem postopku vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in, v skladu z določbo 5. odstavka 51. člena ZMZ zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je matično državo zapustil skupaj z bratom približno junija 2009. Potovala sta ilegalno, brez dokumentov. Najprej sta odpotovala v Turčijo, od tu v Bolgarijo, iz Bolgarije v Madžarsko in od tu ga je nekdo z avtom pripeljal 7 km v notranjost Slovenije v Lendavo. V Sloveniji prvič prosi za azil. Za azil je pred tem zaprosil v Bolgariji, kjer je čakal na odgovor približno eno leto in pol, odgovor je bil negativen. V Sloveniji prosi za mednarodno zaščito, ker je njegov brat bolan, ima težave z ledvicami. Potrebuje njegovo pomoč in rad bi bil zraven, ko bo na zdravljenju. Tudi sam ima težave z očmi, saj slabo vidi na levo oko, zaradi česar težko bere. Osebne dokumente je dal neki osebi, ki mu je obljubila, da ga bo spravila čez turško-bolgarsko mejo. Ta oseba je obljubila, da jih bo nato vrnila njegovemu očetu. Nato pa jih je izročila svojemu bratu, ki živi v Španiji in le-ta je poklical njegovega očeta in od njega za vrnitev dokumentov zahteval 500 EUR.

Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na določila 1. in 2. alinee 1. odstavka 51. člena in na določilo 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ. Prvi odstavek 59. člena ZMZ med drugim določa, da lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z 2., 3. in 4. odstavkom 51. člena tega zakona z dnem, ko je pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze Eurodac na podlagi Uredbe 2000/2725/ES. Iz citiranega zakonskega določila torej izhaja, da je zakonodajalec toženo stranko pooblastil, da o tej nastanitvi odloča po prostem preudarku. Če je upravni organ pooblaščen za odločanje po prostem preudarku, je obseg sodne kontrole v upravnem sporu opredeljen z določilom 3. odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010, v nadaljevanju ZUS-1). Na podlagi tega določila sodišče preveri le, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Upravni akt, izdan po prostem preudarku, mora v obrazložitvi zajemati vse tiste dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka, ki omogočajo preizkus upravnega akta. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni prekoračila meje prostega preudarka, ko se je odločila za ukrep o omejitvi gibanja. Prostega preudarka tudi ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen, saj je po presoji sodišča tožena stranka v zadostni meri obrazložila vse relevantne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka. Tožena stranka je ugotovila, da so bili tožnikovi prstni odtisi že posredovani v bazo Eurodac s strani Bolgarije. Tožnik v tožbi zatrjuje, da to ni sporno. Prav tako tožnik v tožbi ne oporeka dejstvu, da je v Evropsko Unijo vstopil ilegalno. Tožena stranka je po mnenju sodišča pravilno ugotovila, da je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze Eurodac na podlagi Uredbe 2000/2725/ES. Tako so torej nastale vse tiste okoliščine, ki jih zahteva določilo 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ, zaradi katerih lahko tožena stranka prosilcu omeji gibanje. Tožena stranka je ob ugotovitvi, da so te okoliščine podane, tudi obrazložila, zakaj se je odločila za tak ukrep. Za reševanje tožnikove prošnje je namreč pristojna Bolgarija. Iz navedenega razloga je bila omejitev gibanja nujna, da se tožniku prepreči nadaljnje prehajanje mej in da se zagotovi njegova predaja Bolgariji. Tožena stranka je torej pojasnila, zakaj se je ob obstoju okoliščin iz 59. člena ZMZ odločila za ukrep omejitve gibanja; pojasnila je namen prostega preudarka v tem primeru in zakaj ga je uporabila tako, kot je to v izpodbijanem sklepu. Po mnenju sodišča tako v obravnavanem primeru omejitev gibanja ni bila izrečena avtomatično, kot to zatrjuje tožnik, zgolj zaradi uvedbe postopka po Dublinski uredbi. Utemeljitev odločitve o omejitvi gibanja je bila v tem, da se tožniku onemogoči nadaljnje nezakonito prehajanje državnih mej, dokler se ne realizira njegova predaja v Bolgarijo, ki je pristojna za obravnavo njegove prošnje.

Ker za omejitev gibanja zadošča že eden od zakonskih razlogov in je po mnenju sodišča v obravnavanem primeru utemeljena odločitev tožene stranke o omejitvi gibanja tožniku že na podlagi 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ, se sodišče ni spuščalo v presojo preostalih zakonskih razlogov, na podlagi katerih je bilo tožniku prav tako omejeno gibanje. Zato se sodišče tudi ni spuščalo v presojo tožnikovih ugovorov v zvezi z drugimi razlogi za omejitev gibanja, saj le-ti ne morejo vplivati na pravilnost odločitve tožene stranke glede izrečene začasne omejitve gibanja tožniku na podlagi 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ.

Ker je po mnenju sodišča iz navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.