Jedro

Sodišče prve stopnje je obdolžencu, ki ima poklic (poklicni voznik) in je za delo sposoben, v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka. Stroški kazenskega postopka predstavljajo stroške izdelave izvedenskega mnenja ter povprečnino, katero pa je sodišče prve stopnje odmerilo na zakonskem minimumu. Ne iz podatkov spisa, ne iz navedb v pritožbi ne izhaja, da bi obdolženec ne bil sposoben za delo; zgolj sklicevanje pritožbe na obdolženčevo nezaposlenost, pa še ne predstavlja zakonskih razlogov za oprostitev povrnitve stroškov kazenskega postopka.

Izrek

Pritožba zagovornice obdolženca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in na 40.000,00 (štiridesettisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po členu 133/I KZ. Obdolžencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dveh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. V plačilo pa mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je zaradi nepravilne uporabe materialnih predpisov, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazni pritožila obdolženčeva zagovornica ter predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višje državno tožilstvo v Ljubljani je v svojem pisnem mnenju, podanem skladno z določbo drugega odstavka 445. člena ZKP, predlagalo zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in navedb obdolženčeve zagovornice v pritožbi, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo in na tej podlagi sprejelo utemeljene dokazne zaključke ter v sodbi vsa odločilna dejstva tudi primerno obrazložilo. Prepričljivi so razlogi v izpodbijani sodbi iz katerih je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je obdolženec oškodovanca z roko udaril v obraz ter mu pri tem povzročil lahko telesno poškodbo (razmajanje spodnjega prvega desnega sekalca, obtolčenino obraza in odrgnino nosnega korena) ter utemeljeno zavrnilo predlog za zaslišanje obdolženčeve žene. Opirajoč se na izpoved oškodovanca ter izpovedbi prič D. M. in D. Z., ki sta bila ves čas dogodka navzoča in iz katerih izhaja, da je obdolženec oškodovanca udaril z roko v obraz, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženca, da je oškodovanca le prijel za ramo in ga potegnil proč od M.-ja ter, da naj bi oškodovanec poškodbe dobil pred tem dogodkom oziroma po tem dogodku, ob policijski intervenciji.

Tak zagovor obdolženca je izpodbit ne le z izvidom kirurške ambulante Jesenice o poškodbah oškodovanca z dne 7.8.1996 in izvedenskim mnenjem izvedenca medicinske stroke o mehanizmu nastanka poškodb, temveč tudi z izpovedjo oškodovanca in priče D. Z. Prav iz izpovedi te priče izhaja, da je oškodovanec takoj po prejetem udarcu obdolženca, krvavel iz ust in nosu. Zato dokazne ocene sodišča prve stopnje, da je navedene poškodbe oškodovancu z udarcem v obraz povzročil ob dogodku dne 7.8.1996 prav obdolženec, pritožba zgolj s ponavljanjem zagovora obdolženca, ne more omajati ter je tudi v pritožbi predlagano zaslišanje (neimenovanih) policistov intervencijske skupine PP Jesenice nepotrebno. Glede na to, da iz izvida Kirurške ambulante Jesenice o poškodbah obdolženca (priloga B2) razvidno, da je obdolženec poškodbo dobil dne 9.8.1996, pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ocenilo, da navedene poškodbe obdolženca niso nastale ob dogodku dne 7.8.1996. Skladno z določbo 386. člena ZKP je sodišče druge stopnje preizkusilo tudi odločbo o obdolžencu izrečeni kazenski sankciji. Utemeljeno je sodišče obdolžencu, ki do sedaj še ni bil kaznovan, izreklo pogojno obsodbo. Pri določitvi kazni pa pravilno ocenilo tako olajševalne okoliščine (časovno odmaknjenost dejanja, skrb za družino) kot obteževalne okoliščine (predkaznovanost pred sodnikom za prekrške zaradi kršitev javnega reda in miru). Tudi preizkusna doba dveh let je dovolj dolga, da bo obdolženec v njej s svojim nadaljnjim ravnanjem lahko opravičil zaupanje sodišča, dano mu z izrekom te pogojne obsodbe.

Neutemeljena pa je pritožba zagovornice tudi zoper odločbo o stroških kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je obdolžencu, ki ima poklic (poklicni voznik) in je za delo sposoben v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka. Stroški kazenskega postopka predstavljajo stroške izdelave izvedenskega mnenja ter povprečnino, katero pa je sodišče prve stopnje odmerilo na zakonskem minimumu. Ne iz podatkov spisa, ne iz navedb v pritožbi ne izhaja, da bi obdolženec ne bil sposoben za delo; zgolj sklicevanje pritožbe na obdolženčevo nezaposlenost, pa še ne predstavlja zakonskih razlogov za oprostitev povrnitve stroškov kazenskega postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in ker tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakonika v škodo obdolženca, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti, je v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 98. člena ZKP. Povprečnino je sodišče druge stopnje odmerilo ob upoštevanju obdolženčevih premoženjskih razmer ter trajanja in zamotanosti tega pritožbenega postopka.