Jedro

Čeprav bi bilo smotrno, da bi sodišče v skladu s 6. odstavkom 32. člena ZKP združilo kazenska postopka, pa s tem, da je oba vpletena obravnavalo v ločenih postopkih, ni prekršilo navedene določbe, ki mu tako možnost sicer daje, je pa ne zapoveduje.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.V. za varstvo zakonitosti se zavrne. Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 200.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 18.6.2002 obsojenega D.V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ. Po 50. členu KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 2. odstavku 133. člena KZ določilo kazen osem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Oškodovanko M.J. je po 2. odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti podaja mnenje, da ta ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi navaja, da sodišče, čeprav je šlo za isti historični dogodek, ni združilo tega kazenskega postopka s kazenskim postopkom, ki je pred istim sodiščem (zaradi kaznivega dejanja grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ) tekel zoper M.J., ki je v tej zadevi oškodovanka. Poudarja, da je sodišče slednjo v navedeni kazenski zadevi spoznalo za krivo in ugotovilo, da je napadla obsojenca s stolom in metlo ter mu ob napadu celo prizadejala poškodbo na glavi. Po mnenju vložnika je zato podana kršitev materialnega prava o vprašanju, ali je dejanje, katerega je obsojenec obdolžen, kaznivo dejanje, saj je očitno podan razlog za izključitev protipravnosti obsojenčevega ravnanja in bi ga bilo po stališču vložnika na podlagi 1. točke 358. člena ZKP treba oprostiti.

Po 6. odstavku 32. člena ZKP sodišče lahko odloči, naj se izvede enoten postopek in izda ena sama sodba tudi v primeru, če je več oseb obdolženih za več kaznivih dejanj, vendar samo tedaj, če je med storjenimi kaznivimi dejanji medsebojna zveza in če so podani isti dokazi. Z zahtevo se je sicer mogoče strinjati, ko po vsebini nakazuje, da bi bilo tako ravnanje sodišča v konkretnem primeru smotrno. Vendar s tem, da je oba vpletena obravnavalo v ločenih kazenskih postopkih, sodišče ni prekršilo navedene določbe, ki mu tako možnost sicer daje, je pa ne zapoveduje. Nima pa vložnik prav, ko navaja, da je šlo za isti življenjski primer, pač pa iz opisov obeh kaznivih dejanj, da gre za dogodka, ki sta si časovno neposredno sledila.

Po 355. členu ZKP sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi. Pri tem mora vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in na podlagi take presoje storiti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne. V skladu z načelom proste presoje dokazov pravica sodišča, da presoja, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena (1. odstavek 18. člena ZKP). Sodišče je tako dokazno presojo opravilo in jo ustrezno argumentiralo. Iz obeh sodb je razvidno, da je upoštevalo tudi podatke spisa, v katerem je bila oškodovanka obdolžena, vendar jih je drugače ovrednotilo kot zagovornik. Kršitev kazenskega zakona je podana, če sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabi kazenski zakon. Obsojenčev zagovornik, ki jemlje za izhodišče zahteve dejansko stanje, kot ga ocenjuje sam, torej da je oškodovanka napadla obsojenca, in ne tistega, ugotovljenega v izpodbijani pravnomočni sodbi, zato po vsebini v tem delu uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Z zahtevo se tudi ni mogoče strinjati, da je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da so si ti med seboj v nasprotju.

S trditvami, da je prvostopenjsko sodišče nekorektno in v nasprotju z izvedenimi dokazi navedlo, da obsojencu ni mogoče verjeti, da ga je oškodovanka napadla s stolom ter da je utrpel samo minimalno poškodbo, čeprav je iz kazenskega spisa Okrajnega sodišča v Ljubljani razvidno, da je dejansko šlo za napad ter da je obsojenec utrpel poškodbo, ki mu je bila prizadejana z orodjem, s katerim se lahko zadane celo huda telesna poškodba, vložnik ponuja drugačno dokazno presojo od tiste, ki jo je sodišče sprejelo v izpodbijani pravnomočni sodbi. Enako velja za nadaljnje navedbe, da je prvostopenjsko sodišče izkrivljeno, necelovito ter pavšalno povzelo posamezne dokaze, ki so bili obsojencu v korist in jih v obrazložitvi prikazalo, kot da so mu v škodo. Nestrinjanje z dejanskim stanjem vložnik uveljavlja tudi, ko v zahtevi pravi, da sta sodišči v nasprotju z vsebino dveh oškodovankinih pisem z dne 30.8. in 11.10.2000, naslovljenih na sosedo A.Z., ki da kažeta na visoko stopnjo oškodovankine agresivnosti, ugotovili, da oškodovanka ni agresivna in da nikakor in nikoli ni fizično napadla obsojenca. Prav tako vložnik izpodbija dejansko stanje z navedbami, da je s stališča pravilne ocene dogajanja dne 7.1.2000 nedvomno pomembno tudi dejstvo, da je bil obsojenec tisti, ki je o dogodku obvestil policijo, oškodovanka pa je dejanje prijavila šele tri dni pozneje, pa še to neposredno na kriminalistični službi na P. ulici, kar da je tudi po izpovedbi kriminalista, ki je ovadbo sprejel, nenavadno. Vložnik izpodbija dejansko stanje v napadeni pravnomočni sodbi tudi z navedbami, da je nekorektna in nedokazana ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je obsojenec oškodovanko najprej pretepel, nato pa poklical policijo, v kar da se je sodišče prepričalo na podlagi oškodovankine izpovedbe, čeprav je taka ugotovitev, glede na to, da državni tožilec ni predložil dokaza o nobenem podobnem dogodku, brez zadostne podlage. Vložnik v zahtevi navaja, da je s stališča obrambe pomembna tudi izpovedba priče D.P., kriminalista, ki so mu bile znane razmere pri obsojencu, povedal, da obsojenec ni nasilnež in da ni verjetno, da bi sam od sebe, brez posebnega razloga, napadel in pretepel oškodovanko. Kolikor vložnik navaja, da izpovedbe priče D.P. sodišče ni ocenilo z vidika zatrjevanega silobrana, pa je treba ugotoviti, da priča ob dogodku ni bila navzoča in iz svojega tudi o tem ni vedela nič povedati, pač pa je le izpovedovala o obsojenčevih značajskih lastnostih, tako kot jih je zaznala v prejšnjih postopkih, v katerih je sodelovala. Sodišče se je opredelilo do navedb obrambe, da je oškodovanka prva poškodovala obsojenca in tudi do obsojenčevih poškodb ter navedlo razloge, zakaj obsojenčevi različici dogajanja ni verjelo. Zgolj vložnikovo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem pa ne zadošča za trditev, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega D.V., niso podane, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP je obsojeni D.V. dolžan plačati stroške, nastale v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, določene kot povprečnino v znesku 200.000,00 SIT. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in zahtevnost zadeve z vidika odločanja v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.