Jedro

V obravnavani zadevi je sporno, ali je davčni organ pravilno opredelil naravo poslovanja tožnika in opredelil sodelovanje tožnika z družbo A. kot fiktivno. Iz dejanskega stanja izhaja, da je tožnik dejansko sam opravljal posle financiranja oz. dajanja kreditov fizičnim osebam. Sodišče se strinja z oceno davčnega organa, da je pri transakcijah šlo za fiktivna posojila iz TRR družbe A. na TRR tožnika in obratno za fiktivna vračila vloženih denarnih sredstev iz TRR tožnika na TRR družbe A.. Na takšen način je tožnik z gibanjem denarnih sredstev prelagal davčno breme na offshore družbo in tako prikrival dejanski pravni posel.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora (DIN) davka na dodano vrednost (DDV) za davčno obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 in davka od dohodkov pravnih oseb (DDPO) od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 in od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 dodatno odmeril DDV za davčno obdobje januar-marec 2010, april-junij 2010, julij-september 2010, oktober-december 2010, v skupnem znesku 12.437,00 EUR ; DDPO za davčno obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2009 v znesku 93.210,00 EUR in obresti, za davčno obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010 v znesku 70.374,14 EUR in obresti, skupaj 166.209,20 EUR; z rokom plačila 30 dni po vročitvi odločbe, po poteku navedenega roka bodo zaračunane zamudne obresti in se začel postopek davčne izvršbe (točka I. izreka); tožnik ni zahteval povrnitve stroškov, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo slednjega (točka II. izreka); pritožba ne zadrži izvršitev odločbe (točka III. izreka). O ugotovitvah DIN je bil sestavljen zapisnik, na katerega je tožniku podal pripombe, ki niso upoštevane, razlogi so razvidni iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnik ima prijavljeno dejavnost drugo kreditiranje. Tožnik naj bi opravljal storitve sodelovanja na področju trženja produkta internetne posojilnice, in sicer storitve informacijske pisarne, izdajanje elektronskih podpisov, izplačevanje in prejemanje denarnih sredstev, overjanje dokumentacije in skrb za plačilno disciplino, na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju z dne 4. 2. 2008 z družbo A., ki jo kot podružnica v njenem imenu in za njen račun zastopa A., podružnica Skopje, kot posojilodajalec. Posojilodajalec je izključni lastnik ter nosilec internetne aplikacije e-quick-loan.com oz. v Sloveniji e-posojilo.com, ki predstavlja internetno posojilnico. Sodelovanje med njima po pogodbi ne predstavlja posredovanja posojil, tožnik ne nastopa v vlogi kreditnega (posojilnega) posrednika. Tožnik je stroške zaračunaval družbi A. brez obračunanega DDV s sklicevanjem na prvi odstavek 25. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Odgovorna oseba tožnika B.B. je A. ustanovil v začetku leta 2007. Davčni organ ga opredeli kot povezano osebo (prvi odstavek 16. člena Zakona o dohodku pravnih oseb, v nadaljevanju ZDDPO-2 v zvezi z 18. členom ZDDPO-2). V začetku leta 2009 je družbo prodal C.C. Vsa zbrana denarna sredstva posojilojemalcev, namenjena za poplačilo najetih kreditov, so se v nekaj dnevnih gotovinskih iztržkih nakazovala v skupnem znesku na TRR tožnika in ne posamezno s sklicevanjem na posojilno pogodbo oz. na posameznega posojilojemalca ter se prenakazovala v skupnem znesku na TRR A. Tožnik slednje ni obveščal o že opravljenih izvršilnih postopkih.

Davčni organ ugotavlja, da tožnik opravlja vse faze posojilnega procesa in da A. nima ustanovnega kapitala, s katerim bi imela zagonska sredstva. Njen ustanovitelj direktor tožnika ni dostavil poslovne dokumentacije, s katero bi dokazal, da je imela zagotovljena denarna sredstva za dajanje kreditov. Družba A. Skopje ni bila seznanjena s strani tožnika o nobenih opravljenih fazah posojilnega procesa, zato sama ni bila nosilka storitev kreditiranja, temveč je služila kot slamnata družba za prikrivanje dejanskega pravnega posla. Davčni organu ugotavlja, da direktor pravne osebe B.B. opravlja funkcijo odgovorne osebe v povezanih družbah, ki opravljajo storitve kreditiranja (D. d.o.o., E. d.o.o., F. d.o.o. in G. d.o.o.). Družba A. je offshore družba, ki je registrirana v davčni oazi Saint Kitts&Nevis, ki je po podatkih bonitetne hiše v slabi finančni moči. Davčni organ ugotavlja, da so se prilivi iz TRR družbe A. na TRR tožnika in odlivi iz tega TRR nazaj izvajali istega dne (preglednica 7) oz. v zelo kratkem časovnem intervalu ter v podobnih zneskih, kar kaže na neobičajno poslovno prakso. Šlo je za fiktivna posojila iz TRR A. na TRR tožnika in obratno za fiktivna vračila vloženih denarnih sredstev iz TRR tožnika na TRR družbe A. Tožnik za naročnika A. ni opravljal nobenih storitev po pogodbi o medsebojnem sodelovanju in gre za navidezno pogodbo. Davčni organ ugotavlja, da je tožnik sam opravljal dejavnost dajanja posojil fizičnim osebam. Družbe A. dejansko ni potreboval. Celotni promet dajanja in prejemanja posojil je potekal na TRR tožnika. Gre za neracionalno transakcijo obeh poslovnih subjektov, ki kažejo na to, da je šlo za fiktivna posojila iz TRR družbe A. na TRR tožnika in obratno za fiktivna vračila vloženih denarnih sredstev iz TRR tožnika na TRR A. Tožnik je tak način poslovanja utemeljeval s trditvijo, da so ta denarna sredstva v lasti družbe A. Davčni organ ugotavlja, da je šlo za prikrivanje dejanskega pravnega posla. Tožnik je z gibanjem denarnih sredstev prelagal davčno breme na offshore družbo in tako prikrival dejanski pravni posel. Dejansko je tožnik sklepal in dajal kredite fizičnim osebam. Slednji so prejete kredite v skladu s sklenjenimi pogodbami, vključno z obrestmi, mesečno vračali tožniku v gotovini na sedežu oz. na njegov TRR. Tožnik je v nekaj dneh zbrana vračila kreditov nakazal na TRR družbe A., ta pa ga je istega dne oz. v nekaj dneh v podobnem znesku zoper posodil tožniku. Davčni organ ugotavlja, da je pogodba o medsebojnem sodelovanju z dne 4. 2. 2008 ter vsa poslovna dokumentacija tožnika neverodostojna. Sklicuje se na 54. člen Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) in določbe Slovenskih računovodskih standardov (v nadaljevanju SRS). Navaja temeljne računovodske predpostavka ter SRS 21.1, 22.21, 21.12, 22.1, 21.12, 21.5. Davčni organ se sklicuje na 76. in 77. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki jih citira.

V zvezi s prodajo 100 % deleža družbenika B.B. v družbi A. davčni organ ugotavlja, da je s to prodajo prikril kapitalsko povezanost med sodelujočima družbama A. in tožnikom ter ustvaril fikcijo, da družba A. opravlja dejavnost dajanja posojil. Dejanski posel v letu 2010 pa je izvajal sam tožnik s krožnimi denarnimi transakcijami, ki jih je izvajal na TRR družbe A. in nazaj, odprodajo ustanovnega kapitalskega deleža. S ponovnim sklepanjem poslovnega sodelovanja z offshore družbo, ki ni kreditno sposobna in nima javno objavljenih lastnikov, je tožnik prikrival kraj opravljanja dejanskega posla in se na ta način izognil plačilu davkov. Pri preverjanju lastništva spletnih aplikacij e-quick-loan.com in e-posojilo.com je davčni organ ugotovil, da sta registrirani na offshore strežniku na Velikih Kajmanskih otokih in ne v Saint Kitts & Nevis, kjer ima sedež družba A. Ker je davčni organ ugotovil, da tožnik ne opravlja storitev v skladu s 1. točko 25. člena ZDDV-1, kot se je opredelil sam, pač pa v skladu s 4 a) točko 44. člena ZDDV-1- dajanje kreditov oz. posojil v denarni obliki in posredovanje pri sklepanju kreditov oz. posojil v denarni obliki. Slednje sodijo med druge oproščene dejavnosti. Davčni organ je popravil obračun odbitnega deleža tožnika, in sicer za skupni znesek osnov po izdanih računih družbi A. ter v višini 49.066,08 EUR znižal obdavčljiv promet in za isti znesek povišal oproščen promet. Glede na to, da tožnik nima obdavčljivih transakcij, ne izpolnjuje pogojev po 63. členu ZDDV-1, zato v celoti nima pravice do odbitka DDV.

Glede DDPO za leto 2009 in 2010 davčni organ navaja določbo 1. točke 11. člena in 12. člen ZDDPO-2 in SRS 18. Tožnik je dosegel dejanske prihodke iz naslova dajanja kreditov posojilojemalcem, ki jih ni izkazal v obračun DDPO za leti 2009 in 2010 (preglednice št.: 10, 11, 13, 14) za izplačane obresti, ki jih je tožnik prejel iz naslova danih kreditov. Tožniku je davčni organ povečal prihodke za znesek zapadlih obresti za leti 2009 in 2010, ni pa priznal prihodkov iz naslova posredovanja kreditov med A. in posojilojemalci, saj so služili prikrivanju dejanskega pravnega posla. Obračun DDPO je razviden na straneh 100 in 160 obrazložitve izpodbijane odločbe.

Pripombe tožnika (razvidna na straneh od 163 do 169 obrazložitve izpodbijane odločbe) davčni organ zavrne.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in se sklicuje na njegovo obrazložitev.

Tožnik izpodbija navedeno odločitev zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Izpostavlja zmotno sklicevanje tožene stranke na pravilo o dokaznem bremenu po 76. člen ZDavP-2. Tožnik je predložil verodostojne listine, pogodbo o poslovnem sodelovanju, kreditne pogodbe, račune za opravljene storitve, iz katerih je mogoče popolnoma jasno in brez kakršnihkoli dvomov spoznati naravo in obseg poslovnih dogodkov. Tožena stranka mora dokazati dejstva, na podlagi katerih nastane davčna obveznost oz. se poveča. Predlagal je tudi dodatne dokaze, kot so zaslišanje direktorja C.C. glede razpolaganja z likvidnostmi sredstvi družbe. Izpodbijana odločba temelji na zmotnih predpostavkah, ki jih tožena stranka ni dokazala, in sicer, da je poslovanje s t.i. offshore družbami nezakonito in nujno prikrivajo neke druge pravne posle, da naj bi bila tožnik in družba A. povezani osebi, da naj bi prodaja poslovnega deleža B.B. v družbi A. prikrivala povezanost med družbo A. in tožnikom, da naj A. ne bi imela začetnega kapitala za dajanje posojil. V nadaljevanju pojasni offshore podjetje in njen značaj. Družbi A. in tožnik nista povezani osebi. B.B. je ob prodaji poslovnega deleža v družbi A. prijavil kapitalski dobiček, njegovo ravnanje je zakonito. Napačno je ugotovljeno, da družba A. ni imela kapitala za dajanje kreditov. B.B. je pojasnil, da je sredstva za denarno likvidnost družbe A. zagotovil z lastnimi sredstvi, družinskimi prihranki in z izposojenimi sredstvi. Viri kapitala družbe A. po 10. 2. 2009 pa mu niso znani. Tožena stranka v tej zvezi ni izvedla nobenega dokaza. Navedena družba je tožniku nakazala prvo sredstvo za namen izplačevanja posojil že 4. 2. 2008 in ne, kot to napačno navaja davčni organ 7. 7. 2008. Prav tako je nakazala sredstva družbi E. d.o.o. za ta namen, kar dokazuje, da je nesporno razpolagala z likvidnimi sredstvi.

Do 7. 7. 2008, ki ga je davčni organ navedel kot dan prvega priliva sredstev na račun tožnika, je bilo v resnici nakazano že 25 nakazil. Navedeno negira konstrukt, da je dejanski posojilodajalec davčni zavezanec. Iz tega izhaja logično dejstvo, da je posojilodajalec A. v začetku nakazoval sredstva, ki so se v njegovem imenu izplačevala posojilojemalcem šele, ko so posojilojemalci v skladu s posojilnimi pogodbami pričeli z vračanjem posojil. Do slednjega se davčna organa nista opredelila. Prva posojilna pogodba med družbo A. in posojilojemalcem je bila sklenjena 6. 2. 2008, torej po prvem prejemu sredstev. Prvo plačilo obveznosti iz naslova sklenjenih posojilnih pogodb je tožnik v imenu družbe A. prejel 27. 2. 2008 ter jih družbi A. nakazal 29. 2. 2008. To nakazilo je predstavljalo prejeta plačila od posojilojemalcev do vključno 28. 2. 2008. Navedenim transakcijam so sledili prilivi s strani družbe A. glede na odobrene zneske v skladu s sklenjenimi posojilnimi pogodbami ter odlivi glede na prejeta plačila obveznosti po sklenjenih posojilnih pogodbah. Pri teh transakcijah ni šlo za posojila družbe A. tožniku, ampak ves čas za sredstva družbe A., ki jih je v imenu in za račun te družbe izplačeval (ter sprejemal vračila) tožnik. Sistem izplačil in plačil preko TRR tožnika je bil vzpostavljen izključno zaradi enostavnejšega in hitrejšega izplačila posojil posojilojemalcem. Tožnik se strinja, da je v poslovnem svetu običajno, da se medsebojne terjatve in obveznosti poslovnih partnerjev pobotajo, vendar v predmetni zadevi ni mogoče govoriti o terjatvah A. do tožnika. Obligacijsko razmerje glede posojil obstoji le med družbo A. in posameznim posojilojemalcem. Tudi ni šlo za izplačilo in vračilo kredita v istem dnevu in navedene bančne transakcije niso služile prelaganju davčnega bremena. Nakazila prejetih plačil so se družbi A. res nakazovala v skupnih zneskih, v katerih je bilo zajetih več plačil iz več posojilnih pogodb, iz namena nakazila pa je razvidno, na katero obdobje se nakazilo nanaša. A. je kot posojilodajalec neposredno imel vpogled v prejeta plačila svojih posojilojemalcev in je lahko neposredno ugotovil, na katere posojilne pogodbe se prejeti zneski nanašajo.

V zvezi s finančnim stanjem A, podružnice Skopje, ki pa ni kreditodajalec, zato je kreditna sposobnost podružnice nepomembna, kot tudi ugotovitev, da sta spletni aplikaciji e-quick-loan.com in e-posojilo.com od 27. 12. 2007 registrirani na offshore strežniku na Velikih Kajmanskih otokih in ne na Saint Kitts & Nevis, kjer ima družba A. sedež. Neaktivnost spletne strani ne dokazuje ničesar, pa tudi davčni organ ne more utemeljeno trditi, da je stran neaktivna. Očitek tožeči stranki, da je v letih 2006 in 2007 sama opravljala dejavnost, je neumesten. Tožeča stranka glede storitev, ki jih opravlja sedaj, navaja, da niso podvržene takšnim tveganjem, saj ni stranka kreditne pogodbe in ne nosi tveganja plačilne nediscipline. Tožnik navaja, da je ugotovitev davčnega organa, da gre za navidezne transakcije in da je tožnik dejansko posojilodajalec, neutemeljena. Sklicuje se na odločbo Ministrstva za gospodarstvo, iz katere izhaja, da je družba F. d.o.o. nastopala kvečjemu kot kreditni posrednik in ne kot posojilodajalec. Tožnik pa ima v razmerju do pogodbenega partnerja A. povsem enak položaj kot navedena družba, zato smiselno enako velja tudi za tožnika. Sklicuje se na sodbi Okrajnega sodišča v Ljutomeru in v Celju, iz katerih izhaja, da družba F. d.o.o. in smiselno enako tudi tožnik, ni niti kreditni posrednik. Če je tržni inšpektorat ugotovil, da je tožeča stranka kreditni posrednik in ne posojilodajalec, je davčni organ na takšno pravnomočno odločbo vezan. Tožnik izpodbija tudi izračun davčne osnove, saj tožena stranka ni upoštevala dejstva, da so bili nekateri krediti poplačani predčasno, zaradi česar obresti niso zapadle skladno z načrtom odplačevanja kredita, kakor tudi ni upoštevala primerov, ko je kreditojemalec odstopil od pogodbe v skladu s kreditno pogodbo, tako da niso bile plačane nikakršne obresti, niti primerov, v katerih so podani pogoji za odpis. Navaja 5. člen ZDavP-2. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči ter postopek ustavi, podredno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek, v obeh primerih pa toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa še dodaja: V obravnavani zadevi je sporno, ali je davčni organ pravilno opredelil naravo poslovanja tožnika in opredelil sodelovanje tožnika z družbo A. kot fiktivno. Iz dejanskega stanja namreč izhaja, da je tožnik dejansko sam opravljal posle financiranja oz. dajanja kreditov fizičnim osebam, kar je davčni organ v ugotovitvenem postopku natančno pojasnil. Davčni organ je dejansko stanje ugotovil skladno s prvim odstavkom 5. člena ZDavP-2 ter ugotovljena dejstva po drugem odstavku tega člena vrednotil skladno z njihovo ekonomsko vsebino. Sodišče se z njegovo dokazno oceno strinja. Davčni organ je tudi po mnenju sodišča utemeljeno pojasnil, zakaj ocenjuje, da gre za fiktivne posle tožnika z navedeno družbo in zakaj ocenjuje, da je tožnik sam opravljal posle financiranja. Dvom, ki bi narekoval odločitev v korist tožnika, iz izpodbijane odločbe ne izhaja, razlogov za dvom, ki ga pavšalno zatrjuje tožnik, pa sodišče ni našlo. Po mnenju sodišča je glede na vsa dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ opisal in pojasnil, razvidno, da gre v obravnavanem primeru utemeljeno opredeliti listine tožnika kot neverodostojne listine. Knjigovodska listina je namreč skladno s SRS 21 verodostojna le, če izkazuje poslovne dogodke verodostojno in pošteno. Listina mora biti sestavljena tako, da na njeni podlagi strokovna oseba, ki ni sodelovala v poslovnem dogodku, jasno in brez kakršnikoli dvomov spozna naravo in obseg poslovnih dogodkov. Predvsem takšna neverodostojnost izhaja iz neskladnosti poslovnih dogodkov po predloženih listinah z vsebino dejansko nastalih poslovnih dogodkov in gre po mnenju sodišča predvsem za njihovo vsebinsko neverodostojnost. Zato nima prav tožnik, ko meni, da je davčni organ napačno razlagal pravila o dokaznem bremenu iz 76. člena ZDavP-2. V takem primeru, kot je obravnavani, je breme dokazovanja resničnih poslovnih dogodkov, ki izhajajo iz predloženih knjigovodskih listin, na strani davčnega zavezanca in je zato sklicevanje davčnega organa na 76. člen ZDavP-2 po mnenju sodišča utemeljeno.

Izpodbijana odločba tudi ne temelji na predpostavki, da je poslovanje z offshore centri že v načelu nezakonito, kot očita tožnik in da so vse transakcije z njimi navidezne. Iz podatkov bonitetne hiše izhaja, da je družba A., ki jo je tožnik ustanovil 10. 1. 2007 v Saint Kitt & Nevis in ji je kot „offshore company“ s predpisi ali uredbami prepovedano prodajati ali kupovati dobrine ali opravljati dejavnosti v deželi registracije. Način poslovanja offshore družbe je, da je registrirana le v državi, kjer nima sredstev za poslovanje in ni fizično prisotna, zastopajo pa jo skrbniki oz. agenti. Obdavčenje takšnih družb ni po običajnih davčnih stopnjah. Po podatkih navedene bonitetne hiše družba A. v državi registracije ne opravlja poslovnih aktivnosti. To potrjuje tudi dejstvo, da je družba poslovala preko TRR podružnice v Makedoniji. Navedeno dejstvo, da gre za poslovanje z družbo, ki je registrirana v davčni oazi, je lahko le ena od okoliščin, ki kažejo na to, na kakšen način je navedena družba poslovala. Zakonodaja poslovanja s tako družbo ne prepoveduje, kar pa ne velja za navidezne posle, z namenom nezakonitega izogibanja davka, kot ga v konkretnem primeru ugotavlja tudi davčni organ. V obravnavanem primeru davčni organ ugotavlja, da je tožnik na ta način, ko je posloval in sklepal navidezne posle z družbo A., prikrival dejanski posel, ki ga je tožnik sam opravljal, ter na ta način prikrival vir prihodkov. V obravnavanem primeru se sodišče strinja z oceno davčnega organa, da je pri transakcijah šlo za fiktivna posojila iz TRR družbe A. na TRR tožnika in obratno za fiktivna vračila vloženih denarnih sredstev iz TRR tožnika na TRR družbe A.. Tudi po presoji sodišča je na takšen način tožnik s takšnim gibanjem denarnih sredstev prelagal davčno breme na offshore družbo in tako prikrival dejanski pravni posel. Iz tega vidika je davčni organ vsekakor upravičen upoštevati dejstvo pri presoji obravnavanega poslovnega dogodka, da gre za poslovanje z offshore družbo. Tožnikov očitek, da družbi nista bili v inšpiciranem obdobju povezani v smislu določb ZDDPO-2 pa v zadevi ni sporno. Davčni organ pojasni, da je B.B. družbo A. prodal oz. prenesel 100 % delež 7. 4. 2009 kupcu C.C. Njuna povezanost v izpodbijani odločbi na tej podlagi se ne ugotavlja in tudi odločitev ne temelji na določbah Zakona o transfernih cenah. Ugotavlja se le, in kar je po mnenju sodišča utemeljeno, da gre za medsebojno povezanost, ki omogoča usklajeno delovanje gospodarskih družb, katerega cilj je tudi po presoji sodišča izključno zniževanje davčne osnove. To pomeni znižanje davčne obveznosti tožnika in njeno prenašanje na offshore družbo A. s sklenitvijo navideznih pravnih poslov, ki jih tudi po mnenju sodišča v enakih ali primerljivih okoliščinah ne bi sklenili. Sodišče se strinja z ugotovitvijo, da je tožnik s prodajo 100 % lastniškega deleža prekinil kapitalsko povezanost z A. in ustvaril fikcijo, da družba A. opravlja dejavnost dajanja posojil, kar je dejansko opravljal tožnik sam. Na ta način je prelagal davčno breme na offshore družbo in tako prikril dejanski pravni posel. Temu potrjuje tudi na eni strani ugotovitev, da družba A. z denarnimi sredstvi za dajanje kreditov ni razpolagala in je tako sredstva za posojilno dejavnost dejansko zagotavljal tožnik in s tem v celoti izvajal posojilni proces.

Sklicevanje tožnika, da je prijavil davek od kapitalskega dobička pri prodaji deleža, je irelevanten, saj ta obveznost izhaja iz določb ZDavP-2 (326. člen, 41. člen), zato sklicevanje na pripravljenost za sodelovanje s strani direktorja tožnika, ki naj bi omogočil pridobitev podatkov o imetniku poslovnega deleža v družbi A., ne vpliva na drugačno odločitev. Direktor tožnika je le izpolnil svoje zakonske obveznosti. Odmera davka od dobička iz kapitala od prodaje poslovnega deleža je za obravnavano zadevo irelevantna. Ugovori glede potrebnosti obnove odmere davka od dobička zaradi fiktivnosti prodaje poslovnega deleža kažejo zgolj na dejstvo, se je na ta način prikrila kapitalska povezanost med sodelujočimi družbami. Izpodbijana odločba prav zaradi obravnavane prodaje tudi ne temelji na ugotovljeni fiktivnosti prodaje poslovnega deleža, ki bi narekovala uporabo določb ZDDPO-2 o transfernih cenah.

Zato sodišče v celoti zavrača tožbene ugovore v zvezi z kapitalsko ustreznostjo družbe A. za dajanje kreditov in sklicevanje tožnika, da so bila nakazila že pred obdobjem, kot ga navaja davčni organ. Slednje je davčni organ tožniku pojasnil v odgovoru na pripombe (stran 172 obrazložitve izpodbijane odločbe). Dejanskih ugotovitev, s katerimi davčni organ utemelji zavrnitev pripomb na zapisnik, pa tožnik tudi v upravnem sporu ne prereka. Sodišče tudi ne sledi razlogom, ki jih navaja tožnik, da so transakcije v obeh smereh potekale zaradi transparentnosti, saj je po mnenju sodišča tožnik dolžan zagotavljati to transparentnost z verodostojnimi poslovnimi listinami, ki izkazujejo resničen nastanek poslovnega dogodka. Po navedem bi takšne listine moral dostaviti tožnik in te listine bi morale izkazovati, da je tožnik v zvezi s kreditiranjem opravljal (le) storitve po Pogodbi o medsebojnem sodelovanju z družbo A. kot posojilodajalca. Teh pa v postopku tožnik ni predložil. To mu davčni organ ves čas postopka tudi pojasnjuje oz. od njega zahteva, da jih dostavi. Davčni organ ugotavlja, da mu tožnik ni dostavil nobene korespondence z zatrjevanim posojilodajalcem, niti o plačilih, ki se nanašajo na sklenjene posojilne pogodbe. Tudi iz namena nakazil je razvidno le obdobje, na katero se nakazila nanašajo, ne pa katere obroke posojil, sklenjenih na podlagi posojilnih pogodb, so poravnavali posamezni posojilojemalci. Ob tem davčni organ ugotavlja, da so se transakcije na TRR običajno izvajale istega dne oz. v zelo kratkem časovnem intervalu v podobnih zneskih, kar tudi po mnenju sodišča kaže na neobičajno poslovno prakso oz. nerazpoznavno in neekonomično obnašanje poslovnih subjektov. Iz dejanskega stanja izhaja, da tožnik ni predložil nikakršne korespondence, v zvezi s prenašanjem denarnih sredstev pa je tudi po mnenju sodišča šlo zgolj za ustvarjanje videza izvajanja navedene Pogodbe o poslovnem sodelovanju.

Sodbi in odločba, na katero se sklicuje tožnik, na drugačno odločitev ne vplivajo. Sodišče ne sledi tožbenim navedbam, da sta ugotovitvi iz slednjih zavezujoči za davčni organ. Davčni postopek je samostojen postopek, v katerem ima davčni organ pristojnosti, ki mu jih narekujejo materialni predpisi in ga ugotovitve iz drugih postopkov ne zavezujejo in ne predstavljajo neke vrste predhodnega vprašanja, na kar napeljuje tožnik. Gre za zadeve z drugačno pravno podlago in drugačnim pravnim in dejanskim stanjem. Iz upravnih spisov pa izhaja, da je tožnik v postopku sodeloval in so bila njegova pojasnila in njegove izjave v postopku po mnenju sodišča tudi pravilno presojena. Zato sodišče tudi ne sledi dokaznemu predlogu z zaslišanjem direktorja tožnika, kakor tudi ne priče C.C., saj tožnik niti ne pojasni dejstev, ki naj bi jih z zaslišanjem dokazovali, ostali dokazi pa so bili pravilno presojeni že v davčnem postopku.

Iz ugotovitev prvostopenjskega organa izhaja, da je tožnik nepravilno evidentiral prihodke v nasprotju z SRS in 12. členom ZDDPO-2, s čimer se strinja tudi sodišče. Sodišče se tudi strinja z ugotovitvijo, da gre v obravnavanem primeru na podlagi pojasnjenih okoliščin za neverodostojne knjigovodske listine, ki prikrivajo drug pravni posel. Sklenitev Pogodbe o medsebojnem sodelovanju z družbo A. pomeni za tožnika le podlago za sklepanje posojilnih pogodb s fizičnimi osebami, v katerih kot posojilodajalec nastopa družba iz tujine, ne pa dejanski posojilodajalec, to je tožnik. Sodišče sledi razlogom davčnega organa, da je šlo za prenos prihodkov iz naslova obresti na družbo v tujini. Na navedeni dejanski podlagi je odločitev pravilno utemeljena v določbah 47. člena ZDavP-2, po katerih navidezni posli na obdavčenje ne vplivajo. Če je z njim prikrit drug pravni posel, pa je za obdavčenje merodajen slednji.

Sodišče tudi ne sledi tožnikovim ugovorom v zvezi s samo višino naloženih obveznosti, predvsem pa tožnik ni predložil nikakršnih dokazil v zvezi s predčasnimi poplačili, odstopi od kreditnih pogodb in odpisih, niti na prvi stopnji niti v pritožbenem postopku, pa tudi ne v tožbi.

Tožnik vsebinsko izpodbija tudi naložitev DDV. Glede na ugotovljeno dejansko stanje izhaja, da tožnik ni opravljal storitev za družbo A. temveč jih je opravljal sam. Tako je v obravnavanih primerih izdanih računov družbi A., pravilna ugotovitev, da tožnik ni opravljal storitev v skladu s 1. točko 25. člena ZDDV-1, temveč da je šlo za storitve po 4.a) točki 44. člena ZDDV-1, tj. za dajanje kreditov oz. posojil, kar sodi med oproščene dejavnosti. Davčni organ je tožniku zato utemeljeno popravil izračun odbitnega deleža (prvi v povezavi s petim odstavkom 65. člena ZDDV-1) oz. je znižal obdavčljiv promet za skupni znesek osnov po izdanih računih družbi A. in za isti znesek povišal oproščen promet. Ker tožnik nima obdavčljivih transakcij tudi po mnenju sodišča ne izpolnjuje pogojev za odbitek vstopnega DDV (prvi odstavek 63. člena ZDDV-1).

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsak stranka svoje stroške postopka.

Sodišče je o zadevi odločalo na nejavni seji na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.