Jedro

Odločitev o tem, da je pripor nujno potreben ukrep, vsebuje že tudi odločitev o tem, da milejši ukrepi ne zadoščajo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je zoper obdolženca odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat istega sodišča je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da za kazniva dejanja, ki se očitajo obdolžencu, ni dopustno izvajati prikritih preiskovalnih ukrepov po 150. členu ZKP, zato utemeljen sum temelji na nezakonitih dokazih. Sklep zunajobravnavnega senata na take pritožbene navedbe zagovornika ni odgovoril, zato je podana kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev je podana tudi zato, ker izpodbijani sklep ne navaja, zakaj se istega namena kot s priporom ne da doseči tudi z milejšim ukrepom hišnega pripora.

3. Vrhovni državni tožilec, ki je odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti, meni, da uveljavljena procesna kršitev zaradi domnevno nezakonitega izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov ni podana, o čemer je odločil že zunajobravnavni senat, za svojo odločitev pa je navedel prepričljive razloge. Tudi neogibnost pripora je obrazložena v zadostni meri, saj hišni pripor glede na ugotovljene okoliščine ne prihaja v poštev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki v odgovoru vztraja pri navedenem.

B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe (prvi odstavek 420. člena ZKP).

6. Ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, kolikor zatrjuje, da je utemeljen sum v konkretnem primeru ugotovljen na podlagi dokazov, ki so pridobljeni nezakonito. Zahteva zatrjuje, da ni mogoč stek med kaznivim dejanjem velike tatvine po 2. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 in kaznivim dejanjem hudodelskega združevanja po 294. členu KZ-1, zato se lahko obdolžencu očita zgolj kaznivo dejanje velike tatvine, ki pa ni vsebovana v katalogu kaznivih dejanj, za katera je mogoče odrediti prikriti preiskovalni ukrep po 150. členu ZKP. Dokazi, ki so bili zbrani na tej podlagi, so zato nezakoniti, na takih dokazih pa temelji tudi utemeljen sum, da je obdolženec storil kazniva dejanja, ki se mu očitajo.

7. Vrhovno sodišče poudarja, da je nezakonitost dokazov v tej fazi postopka upoštevna samo, kolikor gre za prima facie nezakonitost, česar pa v obravnavani zadevi ni mogoče trditi. Sodišče je ob izdaji odredbe PP 1/2010 z dne 22.2.2010 za opravljanje prikritih preiskovalnih ukrepov po 150. členu ZKP namreč štelo, da so podani utemeljeni razlogi za sum, da M.M., R.H. in O.M. skupaj z drugimi še neidentificiranimi storilci izvršujejo kaznivo dejanje hudodelskega združevanja po prvem odstavku 294. člena KZ-1, saj so se organizirali z namenom izvrševanja kaznivih dejanj velikih tatvin, predvsem vlomov v poslovne prostore in bencinske servise, od koder odtujujejo večjo količino cigaret. Pri tem imajo natančno razdeljene vloge, izvrševanje kaznivih dejanj je vnaprej načrtovano, kraj dejanj pa si predhodno ogledajo. Za kazniva dejanja, ki jih imajo namen izvrševati, je mogoče izreči kazen več kot treh let zapora. Da ne bi obstajali utemeljeni razlogi za sum, da je podano kaznivo dejanje hudodelskega združevanja, zahteva niti ne zatrjuje, ravno tako pa ne zatrjuje, da bi bila odredba iz kakega drugega razloga nezakonita, zato jo je potrebno šteti kot zakonito. Na podlagi odredbe, ki je bila izdana zaradi podanih utemeljenih razlogov za sum, da se vrši kataloško kaznivo dejanje iz 150. člena ZKP, so bili pridobljeni dokazi zoper člane hudodelske združbe, med drugim tudi zoper obdolženca. Sklep o odreditvi pripora preiskovalne sodnice vsebuje tako očitek kaznivega dejanja hudodelskega združevanja po prvem odstavku 294. člena KZ-1 kot tudi očitek nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. in prvem odstavku 205. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1. Pri tem je opisana vloga obdolženega Ž. v hudodelski združbi in njegova vloga pri posameznem kaznivem dejanju, ki se članom hudodelske združbe očitajo. Ker je bila odredba za opravljanje prikritega preiskovalnega ukrepa iz 150. člena ZKP odrejena zakonito, so zakoniti tudi dokazi, ki so bili na tej podlagi pridobljeni, saj so bili z ukrepom zbrani dokazi, ki se nanašajo na kataloško kaznivo dejanje. Stvar nadaljnjega postopka pa je, kako bodo pravno kvalificirane vloge posameznega člana združbe, saj je to primarno odvisno od dejanskega stanja, kot bo ugotovljeno v postopku, zato v tem trenutku ni mogoče dokončno odgovoriti na vprašanje ali je med kaznivima dejanjema hudodelskega združevanja in kaznivim dejanjem velike tatvine podan stek ali ne.

8. Glede na to Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom zunajobravnavnega senata, ki je ob odločanju o pritožbi zavrnilo enako pritožbeno navedbo in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo, zato ni podana zatrjevana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. Neutemeljen pa je tudi enak ugovor zahteve glede obrazložitve neogibnosti pripora, saj imata o tem, zakaj je odreditev pripora nujna zaradi zagotovitve varnosti ljudi, razloge tako sklep preiskovalne sodnice, kot tudi sklep zunajobravnavnega senata. Ugotovljena je bila vztrajnost obdolženca pri izvrševanju kaznivih dejanj, visoka stopnja organiziranosti združbe, specialno povratništvo ter njegova nezaposlenost, zaradi česar je preiskovalna sodnica zaključila, da je zaradi preprečitve ponavljanja kaznivih dejanj nujno potrebno odrediti pripor. Kot je senat pravilno pojasnil ob odločanju o pritožbi, vsebuje odločitev o tem, da je pripor nujno potreben ukrep, že tudi (implicitno) odločitev o tem, da milejši ukrepi, med drugim tudi hišni pripor, ne zadoščajo, zato sodišču tega ni treba izrecno dodatno obrazlagati.

10. Vrhovno sodišče je glede na gornje razloge zahtevo obdolženčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.