Jedro

Če je pravica do odmere sodne takse zastarala, se sodna taksa ne odmeri.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom, izdanim na podlagi 1. odstavka 27. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) ugotovilo, da naj bi znašala neplačana taksa za tožbo 12.000,00 SIT in opomin 1.500,00 SIT, za zahtevo za začasno odredbo 6.000,00 SIT in 1.500,00 SIT za opomin, za sklep o začasni odredbi 7.500,00 SIT, za pritožbo zoper sklep o začasni odredbi 7.500,00 SIT in 1.500,00 SIT za opomin, za sodbo 17.000,00 SIT, za pritožbo zoper sodbo 34.000,00 SIT in 8.500,00 SIT za opomin, skupaj 97.000,00 SIT (1. točka izreka) ter naložilo tožeči stranki, da naj v roku 30 dni plača na račun sodnih taks Republike Slovenije (2. točka izreka).

V razlogih izpodbijanega sklepa je navedlo, da je pooblaščenec tožeče stranke prejel nalog za plačilo sodne takse (za tožbo, za zahtevo za začasno odredbo, za pritožbo zoper sklep o začasni odredbi in za pritožbo zoper sodbo) 11.10.2005, nalog oz. opomin za sklep o začasni odredbi in za sodbo pa dne 14.9.2005. S sklicevanjem na 5. člen ZST je navedlo, da naj bi taksna obveznost za tožbo v upravnem sporu nastala, ko je sodna odločba, s katero je tožba zavrnjena ali zavržena, vročena stranki.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da naj bi pravica, zahtevati plačilo sodnih taks v njenem primeru že zastarala.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba tožeče stranke je bila glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje obravnavana kot pritožba po omenjenem zakonu.

Pritožba je utemeljena.

Po določbah 4. člena ZST je treba takso plačati takrat, ko nastane taksna obveznost; za vlogo - takrat, ko se vloga izroči (1. točka 2. odstavka), za sodno odločbo - takrat, ko se stranki ali njenemu zastopniku vroči prepis odločbe (2. točka 1. odstavka). V zadevi ne gre za stvar socialnega varstva (gre za ukrep gradbenega inšpektorja - izvršbo), zato se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu nepravilno sklicuje na določbo 5. člena omenjenega zakona, po kateri nastane taksna obveznost za tožbo, ko je sodna odločba, s katero je tožba zavrnjena ali zavržena, vročena stranki.

Pravica, zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati (1. odstavek 9. člena ZST). Zastaranje pravice zahtevati plačilo takse sicer prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse. Zastaranje pa nastane v vsakem primeru, ko potečejo štiri leta od takrat, ko je nastala obveznost za plačilo takse (2. odstavek 9. člena ZST).

V obravnavanem primeru tožeča stranka utemeljeno ugovarja, da je pravica sodišča zahtevati plačilo sodne takse zastarala, in sicer: za tožbo, zahtevo za začasno odredbo, sklep o začasni odredbi, pritožbo zoper sklep o začasni odredbi v letu 2004, ko so potekla 4 leta od takrat, ko je nastala obveznost za plačilo takse (2. odstavek 9. člena ZST); za sodbo in pritožbo zoper sodbo pa s 1.1.2005 (torej v dveh letih po preteku leta, ko je bilo treba takso plačati - 2. odstavek 9. člena ZST), saj sodišče v tem času (od vročitve sodbe pooblaščencu tožeče stranke oziroma od vložitve strankine pritožbe pa do izteka relativnega zastaralnega roka 1.1.2005) ni opravilo nobenega uradnega dejanja, katerega namen bi bilo plačilo takse - prvo tako dejanje je bilo opravljeno šele 23.6.2005, ko je pritožbeno sodišče s sklepom zavrnilo tožničino pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, da se ji ne dovoli odložiti plačilo sodne takse oziroma 13.9.2005, ko je sodišče prve stopnje prvič poslalo tožeči stranki naloge (5 nalogov) za plačilo obravnavanih spornih sodnih taks.

Glede na določbi 1. in 2. odstavka 9. člena ZST, je pravica zahtevati plačilo obravnavanih spornih taks zastarala. Sodišče je z izpodbijanim sklepom izdanim na zahtevo stranke (1. odstavek 27. člena ZST) tožnici odmerilo sodne takse, za katere je bila pravica zahtevati njihovo plačilo, že zastarana. Izpodbijani sklep temelji na zmotni uporabi materialnega prava (9. člena ZST). Zato ga je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 razveljavilo.