Jedro

Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ko je obravnavalo konkretno zadevo na podlagi 1. odstavka 4. člena in 66. člena ZUS-1 (2. odstavek 75. člena ZUS-1), saj bi moralo upoštevati, da je tožnik vložil tožbo zaradi molka organa, kasneje pa jo je razširil na sklep tožene stranke o omejitvi gibanja (22.11.2007).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep (1. točka izreka sklepa) se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dne 20.11.2007 prejelo tožbo, v kateri tožnik navaja, da mu je tožena stranka dne 16.11.2007, po vloženi prošnji za azil, naznanila izdajo sklepa o omejitvi gibanja, vendar tega sklepa nato ni izdala ne do poteka 48-urnega roka, ne do vložitve tožbe. Tožnik je zato sodišču prve stopnje predlagal, naj odloči, da ga je tožena stranka dolžna premestiti iz zaprtega v odprti del Azilnega doma.

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi dne 22.11.2007 opravilo glavno obravnavo, na kateri pa je lahko na podlagi skladnih izjav tožnika in tožene stranke ter vpogleda v upravni spis ugotovilo le, da do tega dne pisni odpravek sklepa o omejitvi gibanja ni bil vročen ne tožniku, ne njegovemu pooblaščencu.

V obrazložitvi sklepa (1. točka izreka sklepa) sodišče prve stopnje navaja, da je treba določbo 5. odstavka 27. člena Zakona o azilu (ZAzil) razlagati le tako, da je treba pisni odpravek sklepa o omejitvi gibanja v 48-urnem roku ne le izdati, ampak tudi vročiti osebi, ki ji je bilo gibanje omejeno, saj bi bila vsaka drugačna razlaga neskladna s pravnimi podlagami izdaje tega sklepa, kratek zakonski rok pa brez vsakega smisla. Ker se na podlagi določbe 23. člena ZAzil v postopku za pridobitev azila uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek (torej ZUP), kolikor ZAzil ne določa drugače, velja opozoriti tudi na splošno stališče o izdaji odločbe o upravnem postopku, po katerem se odločba šteje za izdano, ko je vročena stranki. Odločbe, na katero se v odgovoru na tožbo sklicuje tožena stranka, torej ni mogoče šteti za izdano, ne v smislu učinkovitega varstva temeljnih ustavnih pravic, ne v smislu besedila 5. odstavka 27. člena ZAzil in ne v smislu načel splošnega upravnega postopka. Odločba, ki je pristojni organ še ni poslal strankam, po mnenju sodišča prve stopnje ne veže niti tega organa. Dejstvo, da je pooblaščenec tožnika na glavni obravnavi lahko pridobil kopijo besedila odločbe, v ničemer ne spreminja navedene ugotovitve, da se odločba še ne more šteti za izdano v skladu z določbo 5. odstavka 27. člena ZAzil. S tem, ko tožena stranka tožniku oziroma njegovemu pooblaščencu ni izdala sklepa o omejitvi gibanja po 27. členu ZAzil, mu je po mnenju sodišča prve stopnje kršila pravico do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave Republike Slovenije v zvezi z določbo 6. odstavka 27. člena ZAzil). Odprava posega v to človekovo pravico in vzpostavitev zakonitega stanja je po mnenju sodišča prve stopnje mogoča s tem, kar je tožnik predlagal v tožbenem zahtevku. Zato je sodišče prve stopnje tožbi s sklepom na podlagi določbe 2. odstavka 66. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) ugodilo, kot to izhaja iz 1. točke izreka, ter toženi stranki naložilo, da mora tožniku in njegovemu pooblaščencu v roku, kot je določen v 5. odstavku 27. člena ZAzil (48 ur), vročiti pisni odpravek sklepa o omejitvi gibanja, ali pa tožniku takoj po prejemu izpodbijanega sklepa zagotoviti nastanitev brez omejitve gibanja.

S sklepom (2. točka izreka sklepa) je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

V pritožbi zoper izpodbijani sklep (1. točka izreka sklepa) tožena stranka ponavlja svoje navedbe v odgovoru na tožbo in še dodaja: Meni, da je glede vročanja pisnega odpravka sklepa o omejitvi gibanja s prosilcu razumljivim prevodom, naredila prav vse, kar je v danih okoliščinah mogoče, da tak prevod čim prej pridobi. Sicer pa ne ve, od kdaj se računa 48-urni rok za vročitev pisnega odpravka sklepa, določen v izreku izpodbijanega sklepa (1. točka izreka sklepa). Ob kateri uri je po pošti poslani sklep prejela, namreč ni znano ne njej, saj v sprejemni pisarni ur prejema poštnih pošiljk ne beležijo, niti ne more biti znano sodišču prve stopnje. Izpodbijani sklep je prejela dne 26.11.2007, po predhodni napačni vročitvi sodišču prve stopnje, s strani varnostnika azilnega doma pa je bila pravilna vročitev izvršena pooblaščencu tožnika dne 28.11.2007 ob 10.45 uri.

Meni, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o kakšnem dejanju tožene stranke, s katerim bi se posegalo v tožnikove človekove pravice ali temeljne svoboščine, ter da je že iz tega razloga izpodbijani sklep nezakonit in pravno nepravilen. Pritožbenemu sodišču predlaga, da ugodi pritožbi in izpodbijani sklep (1. točko izreka sklepa) spremeni tako, da se s sodbo zavrne tožba ter podrejeno, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo tožnik meni, da pritožba tožene stranke ni razumljiva v delu, ko navaja, da je njegova tožba preuranjena, saj je bil v nasprotju z določbami ZAzil nezakonito pridržan brez vročitve sklepa o omejitvi gibanja in je sklep o omejitvi gibanja v slovenskem jeziku prejel njegov pooblaščenec šele po končani obravnavi na sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je razsodilo kvečjemu v korist tožene stranke, ko je dalo dodatni rok 48 ur za vročitev odločbe v prevodu, saj bi bilo pravilno, da naloži toženi stranki odpravo njegovega pridržanja. Sicer pa je tožena stranka odločitev sodišča prve stopnje spoštovala in je dejansko v navedenem roku njemu izdala odločbo v njegovem jeziku. Meni pa, da ta odločba ni v skladu z ZAzil, saj je v eni odločbi odločeno s sklepom o omejitvi gibanja in o azilu, kar pa po njegovem mnenju ni dopustno, saj tečejo različni roki za posamezna procesna dejanja. Ker je tožena stranka sedaj že izvršila odločbo sodišča prve stopnje, je nerazumljivo, da sedaj vlaga to pritožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožene stranke zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v upravnem sporu ne bi smelo presojati tožnikove tožbe v skladu z določbama 1. odstavka 4. člena in 66. člena ZUS-1, saj v konkretnem primeru ne gre za odločanje o zakonitosti posameznega dejanja, s katerim se posega v tožnikove pravice in temeljne svoboščine, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

Po mnenju pritožbenega sodišča bi moralo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru odločati po določbah 3. odstavka 5. člena ZUS-1, saj je tožnik po svojem pooblaščencu dne 19.11.2007 vložil tožbo zoper sklep tožene stranke o omejitvi gibanja, ki mu ni bil vročen, torej je vložil tožbo zaradi molka tožene stranke (glej tudi 4. odstavek 28. člena ZUS-1).

Med upravnim sporom pri sodišču prve stopnje pa je bil molk tožene stranke dejansko odpravljen, kot to izhaja iz sodnega spisa sodišča prve stopnje. Na glavni obravnavi dne 22.11.2007 je sodišče prve stopnje tožnikovemu pooblaščencu vročilo kopijo sklepa o omejitvi gibanja iz upravnih spisov, in sicer v slovenščini. Istega dne je tožnik poslal sodišču prve stopnje svoj predlog, s katerim razširja tožbo na odpravo sklepa tožene stranke o omejitvi gibanja, z dodatnim predlogom, da ga je dolžna tožena stranka premestiti iz zaprtega dela Azilnega doma v njegov odprti del. Po mnenju pritožbenega sodišča bi moralo zaradi tega sodišče prve stopnje obravnavati tožnikovo tožbo meritorno, saj pogojev za njeno obravnavo po določbah ZUS-1 o molku organa ni bilo več. Pa tudi tožnik je v odgovoru na pritožbo tožene stranke navedel, da je tožena stranka odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu spoštovala in mu je dejansko v tem roku (48 ur) izdala sklep o omejitvi gibanja v njegovem jeziku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi na podlagi 77. člena v zvezi z 72. in 82. členom ZUS-1, razveljavilo izpodbijani sklep (1. točka izreka sklepa) in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Sodišče prve stopnje je namreč bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ko je obravnavalo konkretno zadevo na podlagi 1. odstavka 4. člena in 66. člena ZUS-1 (2. odstavek 75. člena ZUS-1), saj bi moralo upoštevati, da je tožnik vložil tožbo zaradi molka organa, kasneje pa jo je razširil na sklep tožene stranke o omejitvi gibanja (22.11.2007).