Jedro

V izvršilnem postopku upnik dokončno uresničuje svojo ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen URS), ki mora biti dejansko učinkovita. Ker upnik zoper dolžnika že razpolaga z izvršilnim naslovom, dolžnik pa svoje obveznosti kljub temu še ni prostovoljno poravnal, je to dejstvo treba upoštevati pri tehtanju z dolžnikovim pravnim položajem tudi v zvezi z odlogom izvršbe. Izvršba se sicer ne sme opraviti za vsako ceno, brez omejitev, a mora biti upnikov položaj vendarle že v izhodišču močnejši od dolžnikovega.

Zadnji noveli ZIZ-L in ZIZ-M sta sicer dolžnikov položaj (tudi) v tem pogledu okrepili, saj je sedaj zakonska ureditev odloga izvršbe za dolžnika bolj ugodna. Eden od namenov novele ZIZ-L je bil namreč preprečitev t. i. socialnih nepremičninskih izvršb, to je izvršb na nepremičnino, ki je dolžnikov dom, za izterjavo bagatelnih terjatev. Povedano drugače, namen zakonodajalca je bil v navedenih primerih z odlogom (trajno) izogniti se izvršbi na nepremičnino, ki je dom dolžnika, če bi do poplačila upnika lahko v doglednem času prišlo tudi na drug način. Na primer tako, da bi dolžnik s pomočjo svojih bližnjih ali humanitarnih organizacij v času odloga lahko prostovoljno poplačal dolg, ali da bi do poplačila prišlo z manj invazivnimi izvršilnimi sredstvi. Posledica te težnje je sedanja določba 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ, po kateri se lahko izvršba na stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki je dolžnikov dom, na predlog dolžnika odloži, če gre za izterjavo nesorazmerno nizke terjatve glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine.

Ugotovljena vrednost nepremičnine je upoštevaje dikcijo 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ za odločanje o odlogu bistvena, ne glede na potek časa od izdelave cenitve in ne glede na morebitno kasnejšo spremembo razmer na nepremičninskem trgu. Neutemeljeno se tako dolžnik sklicuje na sedanjo (večjo) vrednost nepremičnine po GURS, če stranka meni, da se je vrednost nepremičnine od prejšnje ugotovitve vrednosti bistveno spremenila, ima možnost predlagati ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine po četrtem odstavku 178. člena ZIZ.

Primarno je na dolžniku (vsaj osnovno) trditveno in dokazno breme, da je podano očitno nesorazmerje med višino terjatve in ugotovljeno vrednostjo nepremičnine.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Dolžnik krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog dolžnika za odlog izvršbe z dne 17. 1. 2024 v zgoraj navedenih izvršilnih zadevah zavrnilo.

2.Dolžnik je vložil pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Višjemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Kot bistveno navaja, da, upoštevaje primerljivo judikaturo, ne drži argument sodišča prve stopnje, da naj očitno nesorazmerje ne bi predstavljalo matematičnega nesorazmerja. Sodišča so tako v več zadevah jasno zapisala, da določilo 1. točke drugega odstavka 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) od sodišča terja primerjanje višine izterjevane terjatve ter vrednosti nepremičnine (na primer VSL sklep I Ip 323/2023 z dne 4. 4. 2023 in VSL sklep I Ip 480/2022 z dne 13. 6. 2022, kjer je sodišče celo izračunalo, kolikšen % vrednosti nepremičnine predstavlja znesek izterjevanega dolga), kar predstavlja čisti matematični izračun, in nič drugega. Prav tako pa sodišče sploh ni pojasnilo, za kakšno ugotavljanje oziroma za ugotavljanje po katerem ključu pa naj bi potemtakem v tozadevnih primer šlo, če ne za matematično operacijo. Zaradi navedenega je izpodbijana odločitev neobrazložena in obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ. Dalje je dolžnik zatrjeval, da je velik del dolga poplačan in da je njegov dolg do upnika v postopkih I 3577/2019 in I 1363/2023 na dan podaje predloga za odlog izvršbe znašal le še 31.984,05 EUR, kar je precej manj, kot znaša tretjina ocenjene vrednosti solastnega deleža do 1/3 nepremičnine, ki je predmet izvršbe. Vrednost dolžnikovega solastnega deleža je bila namreč v trenutku opravljene cenitve dne 4. 2. 2019 ocenjena na 105.000,00 EUR, v trenutku pisanja zadevne pritožbe pa po GURS znaša 126.833,33 EUR, glede na model množičnega vrednotenja z dne 1. 1. 2025. Glede na to, da je od oprave cenitve minilo že več kot 7 let, v vmesnem času pa se je nepremičninski trg bistveno spremenil in so šle cene nepremičnin praktično v nebo, zneska 105.000,0 EUR, kot izhaja iz cenitve, ni več mogoče šteti kot relevantnega za presojo nesorazmernosti. To namreč pomeni nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, ki ima za posledico tudi nepravilno uporabo materialnega prava. Nepremičnina je po mnenju dolžnika vredna še več, kot to sicer izhaja iz priloženega izpisa iz portala GURS. Tako ne drži, da dolžnik ni ustrezno zatrjeval in ne izkazal, da gre v predmetni zadevi za izterjavo terjatve, ki je očitno nesorazmerna glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine. Prav tako je očitno neresnično, da naj bi glede nesorazmernosti dolžnik podal le pavšalne navedbe. V tem primeru gre vsekakor za situacijo, ko je višina terjatve očitno nesorazmerna z vrednostjo nepremičnine, ki je predmet izvršbe in predstavlja tudi dolžnikov dom. Znesek terjatve v višini več tisoč evrov manj, kot je 1/3 ocenjene vrednosti rubljenega solastnega dela na nepremičnini, je zagotovo moč uvrstiti po termin omenjene nesorazmernosti. To nesorazmerje pa še toliko bolj pride do izraza ob upoštevanju dejstva, da je nepremičnina dolžnikov dom. Tudi prvostopenjsko sodišče samo je podalo obrazložitev, da je pri presoji utemeljenosti predloga za odlog izvršbe potrebno upoštevati vse okoliščine vsakega primera posebej, ena od takih okoliščin pa je tudi ta, da je nepremičnina dolžnikov dom, pa tudi, da dolžnik nima nobene druge nepremičnine, s pomočjo katere bi lahko rešil svoj stanovanjski problem. Dolžnik tudi opozarja, da bi sodišče prve stopnje na podlagi šestega odstavka 169. člena ZIZ moralo o izvršbi obvestiti pristojni center za socialno delo in samo pridobiti obrazloženo mnenje, pri čemer se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Mariboru I Ip 196/2025 z dne 10. 4. 2025. Dolžnik je tako izkazal izpolnjevanje vseh pogojev za odlog izvršbe po 1. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ, ker sodišče prve stopnje temu ni sledilo, je njegova odločitev napačna.

3.Sodišče prve stopnje pa je prav tako zmotno presodilo, da na strani dolžnika ne obstajajo posebno upravičeni razlogi za odlog po 4. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ, pri čemer ni ustrezno ovrednotilo vseh zatrjevanih in izkazanih okoliščin, ter ni opravilo tehtanja med posegom v dolžnikov pravni položaj in interesom upnika za takojšnjo izvršbo. Odločitev je zato v tem delu materialnopravno napačna. Odlog izvršbe po 4. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ je predviden zlasti za primere, ko so na strani dolžnika podane kakšne posebej težke, izjemne okoliščine (zlasti zdravstvene in socialne narave, pa tudi druge), zaradi katerih bi takojšnja izvršba predstavljala prekomeren in s tem nedopusten poseg v dolžnikov položaj. Ker pa je odlog na navedeni podlagi možen najdlje za tri mesece, mora iti obenem za okoliščine kratkotrajne narave, ki so odpravljive v navedenem času. Skladno z novejšimi izhodišči sodne prakse je presoja škode po prvem odstavku 71. člena ZIZ do določene mere omiljena, če gre za izvršbo na nepremičnino, ki je dolžnikov dom, saj je treba upoštevati poseben pomen doma za družinsko življenje posameznika (VSL sklep I Ip 480/2022 z dne 13. 6. 2022). Morebitna izguba doma namreč pomeni trajno in praviloma nepovratno posledico, ki invazivno poseže v položaj dolžnika in njegovih družinskih članov. Za prav takšen primer pa gre tudi v tej zadevi. Dolžnik je pojasnil, da bi v primeru prodaje njegovega solastnega deleža na nepremičnini z ženo ostala brez doma, prav tako ima dolžnik dolžnost preživljanja mladoletne hčere, tudi ta pa bi torej v primeru prodaje nepremičnine oziroma njenega dela ostala brez doma. Tak poseg zato nedvomno presega zgolj premoženjsko sfero dolžnika in pomeni poseg v njegovo pravico do spoštovanja doma ter družinskega življenja, varovano v 36. členu Ustave RS (v nadaljevanju: URS) ter 8. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Gre za položaj, v katerem izvršba ne učinkuje le kot sredstvo poplačila terjatve, temveč povzroči razkroj temeljnega bivalnega okolja dolžnika in njegove družine. Pri presoji dopustnosti in sorazmernosti takega posega je treba izhajati iz načela sorazmernosti (2. člen URS) ter iz ustaljenega stališča ustavnosodne presoje, da mora biti poseg v pravico do doma nujen, primeren in sorazmeren v ožjem smislu. Sodišče mora zato tehtati med pravico upnika do učinkovitega sodnega varstva (23. člen URS) in pravico dolžnika in njegovih družinskih članov do ohranitve doma. V obravnavani zadevi sodišče take tehtne in konkretizirane presoje ni opravilo. Ni se opredelilo do dejstva, da gre za edino nepremičnino, ki predstavlja dom dolžnika, njegove žene in mladoletne hčere, niti ni presojalo, ali bi bil namen poplačila mogoče doseči z milejšimi sredstvi izvršbe. Izpodbijana odločitev je zato obremenjena z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem in zmotno uporabo materialnega prava. Ob navedenem je treba posebej poudariti, da bi bila posledica prodaje solastnega deleža nepremičnine za pritožnika in njegovo družino trajna in nepovratna, medtem ko bi bila morebitna odložitev oziroma drugačna ureditev izvršbe za upnika zgolj časovno omejena in popravljiva. Teža posega je torej očitno nesorazmerna glede na zasledovani cilj. Obenem je dolžnik ustrezno zatrjeval, da je v času pred vložitvijo predloga za odlog izvršbe poplačal velik delež izterjevanega dolga, kar je že samo po sebi razlog, da se izvršba za nekaj časa še odloži in se v tem času izvedejo nadaljnja delna poplačila dolga. Točnega načrta poplačila pa dolžnik resda ni ponudil, a ne zato, ker ga ne bi želel, temveč zato, ker gre za negotova dejstva - dolžnik namreč ne ve vnaprej, kakšne prihodke in kdaj jih bo prejel, vsekakor pa vselej, ko kakršnekoli prihodke prejme, njihov del nameni poplačilu dolga, ki ga ima do upnika. Dolžnik je po poklicu arhitekt, ki torej prihodke prejema na podlagi izvedenih projektov. Število in vrednost projektov v določenem poslovnem letu pa je seveda negotovo, kaj takega vnaprej sploh ni moč napovedati. To je torej razlog, zaradi katerega dolžnik v svojem predlogu za odlog izvršbe ni podal konkretnejših s tem povezanih trditev, saj bi se lahko le-te, če bi jih vseeno podal, kaj kmalu izkazale za neresnične. Je pa v zadnjem obdobju, kot je splošno znano, prisotna velika porast povpraševanja po storitvenih dejavnostih, vključno z dejavnostjo, s katero se ukvarja dolžnik. Tako da dejansko je pričakovati, da bo imel dolžnik v letu 2026 povečan obseg dela oziroma projektov, s prihodkom od katerih bo lahko poplačeval upnikovo terjatev. Glede na pojasnjeno v tej zadevi torej obstajajo tudi posebno upravičeni razlogi za odlog izvršbe.

4.Upnica iz še aktivnih (pristopnih) izvršilnih zadev I 3577/2019 in I 1363/2023, Republika Slovenija, v zakonskem roku na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

7.V obravnavanem primeru se vodi izvršba na solastni del dolžnika do 1/3 nepremičnine ID znak del stavbe 001, in sicer (še) v izvršilni zadevi I 3577/2019 in v izvršilni zadevi I 1363/2023, obe na predlog upnice Republike Slovenije. Prvotno sta se zoper dolžnika na isti predmet vodili tudi izvršbi In 1657/2014 (na predlog upnika A. d. o. o.) in I 3577/2019 (na predlog upnika B. B. s. p.), ki pa sta bili že pravnomočno ustavljeni, saj je že prišlo do celotnega poplačila izterjevanih terjatev.

8.V zadevi I 3577/2019 je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo zaradi izterjave glavnice v znesku 45.374,56 EUR s pripadki in v zadevi I 1363/2023 zaradi izterjave glavnice v znesku 19.538,22 EUR s pripadki. Iz s pritožbo neizpodbijanih dejanskih ugotovitev izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila izvršba I 3577/2019 že delno ustavljena zaradi poplačil dolžnika in se tako nadaljuje še za glavnico v višini 9.758,36 EUR in obračunane obresti do dne 23. 1. 2025 v višini 3.620,51 EUR, medtem ko dolg v zadevi I 1363/2023 v višini glavnice 19.538,22 EUR s pripadki ostaja v celoti neporavnan.

9.Dalje je sodišče prve stopnje pojasnilo, da glede na sklep o ugotovitvi vrednosti z dne 17. 7. 2020 vrednost solastnega deleža dolžnika do 1/3 na nepremičnini ID znak 001 na dan cenitve 4. 2. 2019 znaša 105.000,00 EUR. S takšno ugotovitvijo pa se dolžnik v pritožbi ne strinja, češ da je bil njegov solastni delež do 1/3 na 105.000,00 EUR ocenjen v trenutku opravljene cenitve dne 4. 2. 2019, v trenutku sestave predmetne pritožbe pa po GURS znaša 126.833,33 EUR, upoštevaje model množičnega vrednotenja z dne 1. 1. 2025. S tem v zvezi dolžnik še poudarja, da je od oprave cenitve preteklo že več kot sedem let in so cene nepremičnin v tem času zelo narasle, zato zneska 105.000,00 EUR ni več mogoče šteti kot relevantnega za odločanje o predlogu za odlog izvršbe.

10.Nesporno pa je, da nepremičnina ID znak 001 dom dolžnika in njegove žene ter mladoletne hčere.

11.Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu presodilo, da dolžnikov predlog za odlog izvršbe, vložen skladno s 1. in 4. točko drugega odstavka 71. člena ZIZ, ni utemeljen po nobeni od navedenih pravnih podlag. Višje sodišče s takšno oceno soglaša.

1.Institut odloga izvršbe na predlog dolžnika je urejen v 71. členu ZIZ. Po prvem odstavku tega člena je izvršbo na predlog dolžnika mogoče odložiti, če je podan eden od v tej določbi taksativno naštetih primerov, in pod nadaljnjim pogojem, da bi takojšnja izvršba dolžniku povzročila nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo, večjo od škode, ki bi v primeru odloga izvršbe nastala upniku. Skladno z drugim odstavkom 71. člena ZIZ sme sodišče ne glede na prvi odstavek 71. člena ZIZ na predlog dolžnika ali po uradni dolžnosti odložiti izvršbo tudi, če so za to podani posebno upravičeni razlogi, in sicer: 1. v primeru izvršbe na stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki je dolžnikov dom, če gre za izterjavo denarne terjatve, ki je očitno nesorazmerna glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine, ali 2. v primeru izvršbe za izpraznitev in izročitev stanovanja ali stanovanjske hiše, ki je dolžnikov dom, če dolžnik izkaže, da si bivanjske problematike ni mogel urediti drugače in bi nadaljevanje izvršbe v večji meri ogrozilo položaj in interese dolžnika, kot bi odlog izvršbe ogrozil položaj in interese upnika, ali 3. kadar dolžnik, ki je potrošnik v skladu z zakonom, ki ureja varstvo potrošnikov, zatrjuje neveljavnost pravnega posla iz neposredno izvršljivega notarskega zapisa, ali 4. iz drugih posebej upravičenih razlogov, ki jih izkaže dolžnik.

2.Iz citirane 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ izhaja, da je eden od zakonsko predvidenih posebej upravičenih razlogov za odlog izvršbe, če se vodi izvršba na stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki je dolžnikov dom, pod nadaljnjim pogojem, da se izterjuje terjatev, ki je očitno nesorazmerna glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine. Kot rečeno, gre v obravnavani zadevi za dom dolžnika (in njegove žene ter mladoletne hčere), prva zakonska predpostavka iz citirane določbe je torej izpolnjena. Tudi presoji višjega sodišča pa ni izpolnjen drugi pogoj, to je, da bi šlo za očitno nesorazmerje med višino terjatve in ugotovljeno vrednostjo nepremičnine.

3.V izvršilnem postopku upnik dokončno uresničuje svojo ustavno pravico do sodnega varstva (23. člen URS), ki mora biti dejansko učinkovita. Ker upnik zoper dolžnika že razpolaga z izvršilnim naslovom, dolžnik pa svoje obveznosti kljub temu še ni prostovoljno poravnal, je to dejstvo treba upoštevati pri tehtanju z dolžnikovim pravnim položajem tudi v zvezi z odlogom izvršbe. Izvršba se sicer ne sme opraviti za vsako ceno, brez omejitev, a mora biti upnikov položaj vendarle že v izhodišču močnejši od dolžnikovega.

4.Zadnji noveli ZIZ-L1 in ZIZ-M2 sta sicer dolžnikov položaj (tudi) v tem pogledu okrepili, saj je sedaj zakonska ureditev odloga izvršbe za dolžnika bolj ugodna. Eden od namenov novele ZIZ-L je bil namreč preprečitev t. i. socialnih nepremičninskih izvršb, to je izvršb na nepremičnino, ki je dolžnikov dom, za izterjavo bagatelnih terjatev3. Povedano drugače, namen zakonodajalca je bil v navedenih primerih z odlogom (trajno) izogniti se izvršbi na nepremičnino, ki je dom dolžnika, če bi do poplačila upnika lahko v doglednem času prišlo tudi na drug način. Na primer tako, da bi dolžnik s pomočjo svojih bližnjih ali humanitarnih organizacij v času odloga lahko prostovoljno poplačal dolg, ali da bi do poplačila prišlo z manj invazivnimi izvršilnimi sredstvi. Posledica te težnje je sedanja določba 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ, po kateri se lahko izvršba na stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki je dolžnikov dom, na predlog dolžnika odloži, če gre za izterjavo nesorazmerno nizke terjatve glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine.

5.Dolžnik, kot pojasnjeno, ne prereka, da je v izvršbi I 3577/2019 na dan 23. 1. 2025 njegov dolg iz naslova glavnice znašal še 9.758,36 EUR ter iz naslova obračunanih obresti 3.620,51 EUR, kot tudi ne tega, da v zadevi I 1363/2023 izterjevana glavnica 19.538,22 EUR s pripadki ni bila niti še delno poravnana. Preostala dolgovana glavnica je torej skupaj še 29.296,58 EUR, poleg tega dolžnik v obeh zadevah dolguje tudi zakonske zamudne obresti od glavnice in stroške postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da takšne terjatve ni mogoče šteti kot bagatelne, pa tudi sicer ni mogoče govoriti o očitnem, prima facie nesorazmerju med višino terjatve in ugotovljeno vrednostjo nepremičnine oziroma dolžnikovim solastnim deležem do 1/3, ki je skladno s sklepom o ugotovitvi vrednosti z dne 17. 7. 2020 105.000,00 EUR. Ugotovljena vrednost nepremičnine je namreč upoštevaje dikcijo 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ za odločanje o odlogu bistvena, ne glede na potek časa od izdelave cenitve in ne glede na morebitno kasnejšo spremembo razmer na nepremičninskem trgu. Neutemeljeno se tako dolžnik sklicuje na sedanjo (večjo) vrednost nepremičnine po GURS, če stranka meni, da se je vrednost nepremičnine od prejšnje ugotovitve vrednosti bistveno spremenila, ima možnost predlagati ponovno ugotovitev vrednosti nepremičnine po četrtem odstavku 178. člena ZIZ.

6.Primarno je na dolžniku (vsaj osnovno) trditveno in dokazno breme, da je podano očitno nesorazmerje med višino terjatve in ugotovljeno vrednostjo nepremičnine (7. in 212. člen ZPP v zvezi s 15. člen ZIZ), tega bremena pa dolžnik tudi po presoji višjega sodišča v konkretnem primeru ni zmogel. Kot rečeno, samo še nepoplačana glavnica znaša 29.296,58 EUR, poleg tega dolžnik dolguje tudi zakonske zamudne obresti in stroške postopka, pri čemer dolžnik niti ne pove, koliko je po njegovem izračunu še dolgovana terjatev tudi upoštevaje vse pripadke v obeh zadevah. Dolžnik glede na vse navedeno pogoja očitne nesorazmernosti ni izkazal in tako že iz tega razloga odlog izvršbe po 1. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ ne pride v poštev, niti za šest mesecev, niti za tri mesece. Do pritožbenega očitka s tem v zvezi, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti obvestiti center za socialno delo in pridobiti mnenje le-tega, se zato višje sodišče niti ne opredeljuje.

7.Pač pa na tem mestu višje sodišče posebej poudarja, da dejstvo, da je zadevna nepremičnina (edini) dom dolžnika in njegove družine, samo zase ne more biti posebej upravičen razlog za odlog izvršbe. Brez dvoma je sicer izguba doma zelo huda posledica izvršbe, zlasti, če v nepremičnini živijo tudi mladoletni otroci. Vendar pa gre za posledico, ki je že po naravi stvari lastna nepremičninski izvršbi, v kateri lahko dolžnik lastninsko pravico na prodani nepremičnini nepovratno izgubi. Ob stališču, da je izvršba na nepremičnino, ki je dom dolžnika (in njegove družine) že v izhodišču nedopustna, se upnik iz takšne nepremičnine sploh nikoli ne bi mogel hitro in učinkovito poplačati. To pa bi bilo, upoštevaje upnikovo ustavno pravico do učinkovitega sodnega varstva (23. člen URS), nedopustno. Pravica do doma (36. člen URS), pa čeprav v nepremičnini živijo tudi mladoletni otroci, ni absolutna, tako kot ni absolutna upnikova pravica do sodnega varstva4. Sodišče mora v vsakem konkretnem primeru opraviti tehtanje med njima, pri čemer pa zgolj dejstvo, da je nepremičnina dom dolžnika (in njegove družine), kot pojasnjeno, še ne more biti kar samodejno odločilno v prid dolžnika. S tem v zvezi se dolžnik tudi neutemeljeno sklicuje na VSL sklep I Ip 480/2022 z dne 13. 6. 2022, saj ta odločba za nepremičnino, ki je dolžnikov dom, govori o nekoliko omiljenem pristopu pri razlagi pravnega standarda nenadomestljive ali težko nadomestljive škode po prvem odstavku 71. člena ZIZ, v obravnavani zadevi pa predlog za odlog izvršbe na podlagi prvega odstavka 71. člena ZIZ sploh ni bil vložen.

8.Glede na vse pojasnjeno je sodišče prve stopnje predlog dolžnika za odlog izvršbe na podlagi 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ pravilno zavrnilo.

9.Enaka ugotovitev pa velja tudi za pravno podlago 4. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ, po kateri je skladno s šestim odstavkom 74. člena ZIZ izvršbo mogoče odložiti najdlje za tri mesece. Iz s strani dolžnika ponujenega procesnega gradiva namreč ne izhaja, da bi bili podani kakšni taki izjemni razlogi v dolžnikovi sferi, odpravljivi v treh mesecih, zaradi katerih bi takojšnja izvršba predstavljala zanj nedopustno trdoto. Za tak položaj bi šlo zlasti v primeru kakšne zelo hude bolezni ali druge izjemne življenjske situacije, zaradi katere bi bila takojšnja izvršba nesorazmerno hud poseg v dolžnikove temeljne pravice in dostojanstvo. Dolžnik pa česa takega niti ne zatrjuje, zgolj dejstvo, da bo z ženo in mladoletno hčerjo ostal brez doma in se bo njihovo socialno stanje še poslabšalo, pa, kot rečeno odloga, izvršbe še ne utemeljuje. Enako velja za okoliščino, da je dolžnik že delno oziroma celo v pretežnem delu odplačal dolg in ga namerava po svojih zmožnostih odplačevati tudi v bodoče, saj dolžnik niti ne pove konkretno, v kolikšnem času okvirno bi dolg lahko v celoti poravnal oziroma niti ne zatrjuje, da bi preostanek dolga lahko poravnal v roku treh mesecev. Prav tako ni podal ustrezne trditvene podlage v smislu morebitne zmožnosti prisilnega poplačila dolga s kakšnim milejšim izvršilnim sredstvom.

10.Dolžnik bi torej moral izkazati kakšne posebej hude razmere na svoji strani, odpravljive v treh mesecih, ali pa določno in dokazno podprto zatrjevati, da bo dolg brez izvršbe na nepremičnino v navedenem času lahko poravnan. Tega pa dolžnik ni storil oziroma celo, nasprotno, navaja, da navedenega ni mogoče napovedati. Sklicevanje dolžnika na naravo njegovega poklica, ki naj bi onemogočala napoved časovnice poplačila dolga, pa tako pomanjkljive trditvene podlage ne opravičuje. Vendarle je treba upoštevati, da je odlog izvršbe še vedno izjema od upnikove pravice do realizacije njegove terjatve iz izvršilnega naslova in ne sme biti sam sebi namen, ter da je na dolžniku breme zatrjevanja in dokazovanja vsaj osnovnih dejstev, da je zastoj pri prisilni izvršitvi upnikove judikatne terjatve upravičen, čeprav bi dolžnik svoj dolg moral že sam prostovoljno poravnati.

11.Sodišče prve stopnje je po vsem povedanem predlog dolžnika za odlog izvršbe pravilno zavrnilo. Prav tako je svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo, saj je navedlo jasne in natančne razloge, zaradi katerih je predlog za odlog izvršbe štelo kot neutemeljen. Izpodbijani sklep je posledično zmožen preizkusa.

12.Po povedanem uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Višje sodišče ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13.Glede na neuspeh s pritožbo dolžnik krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).