Jedro

Presoja pripornega razloga begosumnosti.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega A.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom z dne 15.4.2006 zoper osumljenega A.B. odredila pripor iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) z vštetjem pridržanja od 10.15 ure dne 14.4.2006. Zoper osumljenca so bila predlagana nujna preiskovalna dejanja zaradi kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. odstavku 256. člena KZ. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo osumljenca zavrnil kot neutemeljeno.

Osumljenčev zagovornik je dne 24.4.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni sklep zunajobravnavnega senata. V zahtevi je uveljavil osumljenčeve navedbe, da bi lahko Republika Slovenija v skrajnem primeru odstopila kazenski pregon Republiki BIH, če se osumljenec na vabila ne bi odzval. Poleg tega po mnenju zagovornika izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Zunajobravnavni senat naj bi po mnenju zagovornika spregledal, da je osumljenec na zaslišanju dne 15.4.2006 dal preiskovalnemu sodniku točne podatke, zato njegova identiteta ni sporna. Zagovornik je predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

Vrhovna državna tožilka K.U. je v odgovoru na zahtevo z dne 12.5.2006 menila, da niso podane nobene kršitve zakona in predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem z izpodbijanim sklepom ni kršil zakona. Za odreditev pripora ni pomembna okoliščina, ali bi bilo mogoče zadevo odstopiti Republiki BIH. Tako kot v sklepu dežurne preiskovalne sodnice, je tudi v izpodbijanem sklepu ocenjena osumljenčeva begosumnost, saj je osumljenec državljan BIH, kjer ima stalno prebivališče in ga na našo državo razen kazenskega postopka ničesar ne veže. Glede istovetnosti je v izpodbijanem sklepu le ugotovitev, da senat ugotavlja, da osumljenec nima nobenega pristnega dokumenta, ki bi izkazoval njegovo identiteto. Zagovornik v zahtevi sicer uveljavlja, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, sploh pa ne pojasni, v čem naj bi bila zagrešena ta kršitev.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, ki jo v zahtevi uveljavlja osumljenčev zagovornik. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.