Jedro

Zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zamudna sodba temelji na domnevi o toženčevem priznanju tožnikovih dejanskih navedb.

Zmotno meni pritožba, da bi lahko sodišče o nepremoženjski škodo odločilo le s pomočjo izvedenca. Le če bi tožena stranka ugovarjala priloženim navedbam v odgovoru na tožbo, bi sodišče izvajalo tudi te dokaze.

Izrek

I. Pritožba proti sodbi se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi proti sklepu se ugodi, sklep o stroških z dne 7. 1. 2013 in z dne 18. 1. 2013 se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

III. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo in naložilo toženi stranki plačilo 2.187,32 EUR s pripadki. S sklepom z dne 7. 1. 2013 je odločilo o stroških in jih naložilo toženi stranki v znesku 235,04 EUR s pripadki. Nato je z dopolnim sklepom z dne 18. 1. 2013 odločilo o nadaljnjih pravdnih stroških oziroma naložilo tožeči stranki plačilo še 665,00 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

Proti zamudni sodbi in odločitvi sodišča prve stopnje o stroških vlaga pritožbo tožena stranka. Res je zamudila rok za odgovor na tožbo in res je zamudila rok za predlog za vrnitev v prejšnje stanje, vendar sodišče ne bi smelo izdati zamudne sodbe, ker je tožba nesklepčna. Ni mogoče sodbe preizkusiti glede tožničinega zahtevka za prestane telesne bolečine in strah, saj je nujno angažirati izvedenca medicinske stroke. To je tožeča stranka tudi predlagala. Ni spora o tem, da je pes ugriznil tožnika, vendar je bil ta v času škodnega dogodka star 88 let. Poškodba je bila neznatna, zdravljenje prav gotovo ni trajalo do 29. 9., saj ni bilo potrebe o tem. Ni dokazov, da bi iskal prvo pomoč, saj je šel prvič k zdravniku 16. 7. 2010. Ni jasno, ali se je zdravil zaradi poškodbe, ali še iz drugih razlogov. Ni izkazano, koliko časa so trajale telesne bolečine in kakšne intenzitete so bile. Ni mogoče preizkusiti zahtevka za 87,32 EUR in zakaj je bilo prevoženih 236 km. Gre za bistveno kršitev določb ZPP iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prisojena odškodnina je tudi previsoka in ni v skladu s pravično denarno odškodnino. Pritožuje se zoper sklep o stroških. Predlog za odmero stroškov ni bil vročen toženi stranki in iz sklepa stroški ne izhajajo. Kar pomeni postavka za nagrado v znesku 39,37 EUR, ni jasna. Stroški so napačno odmerjeni.

Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev. Dodatno še priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

Pritožba proti sodbi ni utemeljena, pritožba proti sklepu o stroških z dodatnim sklepom, je utemeljena.

Uvodoma je treba opozoriti tožnika, da zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Zamudna sodba temelji na domnevi o toženčevem priznanju tožnikovih dejanskih navedb. Zmotno meni pritožba, da so dejstva, na katere opira tožnik zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih predložil sam tožnik. Pritožnik že priznava, da je nesporno pes ugriznil tožnika, torej priznava škodni dogodek. Tožeča stranka je navajala, da je utrpel rano s podpludbo premera cca. 8 cm. Navajal je, da je zdravljenje trajalo od 11. 7. do 29. 9. 2010. Navajal je, da je trpel en teden zelo hude bolečine, potem pa stalne v času zdravljenja, da je s težavo hodil in da so bile bolečine prisotne že ob mirovanju. Bolečine je tudi opisal tako, da je bilo jasno, kaj ni mogel delati oziroma je s težavo delal zaradi bolečin (II. točka tožbe). O tem je priložil zdravniško potrdilo in dokumentacijo predkazenskega postopka (priloge A2-A7). Te priloge niso v nasprotju s tožbenimi trditvami. Sodba ima razloge o pravno odločilnih dejstvih in ti niso v nasprotju s trditvami tožbe in predloženi dokazi. Tako se izkaže, da pritožba nima prav, ko trdi, da ima sodba procesne pomanjkljivosti. Le v odgovor na pritožbene navedbe je treba pritožniku odgovoriti (kar je sicer navedba o dejanskem stanju), kdaj se je tožnik zglasil pri zdravniku oziroma poiskal zdravniško pomoč, ne vpliva na ugotovitve sodbe sodišča prve stopnje, da je utrpel škodo in kakšna je škoda bila. Sicer pa je toženec tožbo prejel in bi lahko podal pravočasne ugovore v smeri zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožba meni, da je prisojena odškodnina v nasprotju z določbo 179. člena OZ. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na tožbene navedbe in predložene dokaze, sodišče prve stopnje pravilno ugodilo v celoti tožbenemu zahtevku iz naslova prestanih fizičnih bolečin v znesku 1.500,00 EUR in iz naslova prestanega strahu 600,00 EUR. Gre za lažjo poškodbo, ki ni pustila funkcionalnih težav. Prisojena odškodnina je 1.500,00 EUR za ugotovljene fizične bolečine in nevšečnosti, pa je odstopa od ustaljene sodne prakse. Glede strahu pa je treba poudariti, da je bil tožnik v strahu tudi zato, ker psica ni bila cepljena proti steklini. Tudi rana se ni celila tako, kot bi se morala in je bil zato tožnik utemeljeno v strahu in mu zato pripada odškodnina.

Pritožba še trdi, da sodišče ni obrazložilo, zakaj mu je priznalo odškodnino za materialno škodo v znesku 87,32 EUR. Sodišče je zapisalo, da gre za materialne stroške v zvezi s prevozom, kar izhaja tudi iz tožbe. Tožeča stranka je v tožbi specificirala ta zahtevek tako, da zahtevek za prevožene km po izjavi in specifikaciji tožnika za 236 km po 0,37 EUR/km, znaša 87,32 EUR. Sodišče pa je sledilo tem navedbam in na podlagi določbe 174. člena OZ, ki predpisuje povrnitev škode v primeru telesne poškodbe iz naslova povrnitve stroškov v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, pravne podlage.

Pritožba skuša izpodbijati dejansko stanje tudi z nekorektno navedbo, da je tožnik star 88 let in da ni jasno, zakaj je poiskal zdravniško pomoč. Iz priložene zdravniške dokumentacije izhaja, da je prišel zaradi ugriza psa in da se je pri zdravniku še zglasil 4x. Zmotno meni pritožba, da bi lahko sodišče o nepremoženjski škodo odločilo le s pomočjo izvedenca. Le če bi tožena stranka ugovarjala priloženim navedbam v odgovoru na tožbo, bi sodišče izvajalo tudi te dokaze.

Pač pa utemeljeno graja pritožba dejstvo, da sodišče prve stopnje ni vročilo zahtevka tožeče stranke za povrnitev stroškov. V sodbi je sodišče zapisalo, da tožeča stranka ni priglasila stroškov. Res je tožeča stranka upravičena tudi do teh stroškov na podlagi 163. člena ZPP. Vendar tožena stranka ni prejela zahtevka oziroma vloge tožeče stranke, zato tožeči stranki ni bila dana možnost dana obravnavanja tega zahtevka. Tudi v sklepu o stroških sodišče prve stopnje ni obrazložilo teh stroškov. Zato je bilo treba zaradi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbi v tem delu ugoditi in sklep o stroških v zvezi z dopolnilnim sklepom z dne 18. 1. 2013 razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče naj vroči zahtevek tožeče stranke glede stroškov tožene stranke in nato naj ponovno odloči.