Jedro

Ker je bil odpovedni rok določen v odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tožnica kršitve pravice do daljšega odpovednega roka ni uveljavljala v okviru spora o nezakonitosti odpovedi v roku 30. dni, je sodišče njen kasnejši zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do odpovednega roka zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožničini pritožbi in toženi stranki naložilo, da iz naslova razlike odpravnine tožnici izplača 5.026,91 EUR, glede zavrnitve višjega zahtevka iz naslova odpravnine (za 213,12 EUR) in glede zavrnitve zahtevka za plačilo odškodnine zaradi nezakonito skrajšanega odpovednega roka v znesku 1.733,79 EUR pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje. Zavzelo je stališče, da bi tožnica odškodnino zaradi nezakonito ugotovljenega odpovednega roka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko uveljavljala le v okviru spora o nezakonitosti odpovedi, ki bi ga morala sprožiti v trideset dnevnem roku iz 3. odstavka 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, 42/02). Ker je bil tožnici odpovedni rok določen v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je ni izpodbijala, ni bilo podlage za priznanje odškodnine zaradi nepriznanja daljšega odpovednega roka. Hkrati je sklenilo, da se glede zavrnilnega dela sodbe revizija ne dopusti, ker razlogi za dopustitev revizije v smislu določb 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) naj ne bi bili podani.

Zoper sklep o nedopustitvi revizije se pritožuje tožnica. Navaja, da sodba sodišča druge stopnje glede začetka teka roka za sodno varstvo v sporu o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi odstopa od sodne prakse sodišča druge stopnje, kot se je oblikovala v sporih delavcev pri delodajalcih, za katere je veljal Zakon o financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI). Pri tem se sklicuje na stališča, zavzeta v odločbah v zadevi Pdp 1878/2004 z dne 1.12.2005 in v zadevi Pdp 183/2006 z dne 11.1.2007. Ker je sodišče štelo, da je temelj tožničinega odškodninskega zahtevka odvisen od odločitve o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja, bi morala biti revizija že po zakonu dovoljena. Z izdajo izpodbijanega sklepa je zato sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Tožena stranka je v odgovoru zanikala utemeljenost pritožbe in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Opredelitev vsebine spora v prvi vrsti izhaja iz vsebine tožbenega zahtevka. Tožničinega zahtevka za plačilo denarnega zneska iz naslova odškodnine zato sodišče utemeljeno ni štelo za spor o ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 3. odstavka 204. člena ZDR. Ugotovitev, da bi lahko tožnica odškodninsko sankcijo zaradi kršitve odpovednega roka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi uspešno uveljavljala le v okviru spora o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi navedenih določb ZDR ne pomeni, da sodišče tožničin odškodninski zahtevek šteje za del tega spora. Prav nasprotno. Ravno zato, ker tožnica kršitve odpovednega roka ni uveljavljala v okviru spora o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je sodišče presodilo, da tožničin odškodninski zahtevek v zvezi z zatrjevano kršitvijo določb o odpovednem roku ni utemeljen. Zato tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da pomeni njena tožba z zahtevkom za plačilo denarnega zneska odškodnine zaradi kršitev določb o odpovednem roku individualni delovni spor glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja v smislu določb 2. točke 31. člena ZDSS-1, v katerem bi bila revizija že po zakonu dovoljena. Glede na to sodišče druge stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko je na podlagi 5. točke tega člena in 1. odstavka 32. člena ZDSS-1 odločilo o njeni dopustitvi oziroma nedopustitvi.

Na podlagi 3. odstavka 32. člena ZDSS-1 lahko nezadovoljna stranka vloži pritožbo zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ne dopusti revizije, iz razlogov po 2. alinei 1. odstavka tega člena, to je, če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem glavnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

Tožnica v pritožbi navaja, da sodba sodišča druge stopnje ustvarja neenotnost prakse sodišča druge stopnje glede začetka teka roka za vložitev tožbe v zvezi z nezakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi v organizacijah, za katere velja ZOFVI. Pri tem se sklicuje na odločitve v zadevah Pdp 1878/2004 in Pdp 183/2006, vrhovno sodišče pa se do začetka teka roka za tožbo v teh primerih še ni opredelilo.

V obeh navedenih zadevah se je sodišče druge stopnje opredelilo do začetka teka roka za vložitev tožbe, v kateri je tožnik v zahtevku izrecno uveljavljal nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma nezakonitost odločitev delodajalca o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica pa ni uveljavljala nezakonitosti odpovedi temveč je neposredno uveljavljala zgolj denarni odškodninski zahtevek. Zato ne gre za identično sporno razmerje in ne za istovrstno pravno vprašanje, pomembno za odločitev, saj v tožničini zadevi sploh ne gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, oziroma za spor, v katerem bi bil za vložitev tožbe pomemben rok iz 3. odstavka 204. člena ZDR. Zato ni mogoče govoriti o odstopu od sodne prakse oziroma neenotni sodni praksi sodišča druge stopnje glede roka za sodno varstvo v sporih o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče v smislu 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep o nedopustitvi revizije.

Ker tožena stranka s svojim odgovorom ni bistveno prispevala k pojasnitvi zadeve, sama krije svoje stroške, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo (1. odstavek 155. člena ZPP).