Jedro

Po prepričanju sodišča druge stopnje naloga vodenja finančnega poslovanja vsebuje tudi nalogo in pristojnost izbire ter določitve izvajanje računovodskih storitev v družbi, izbor družbe za izvajanje računovodskih storitev spada med posle operativnega vodenja družbe.

Četudi bi bilo v Družbeni pogodbi določeno, da lahko družbeniki sprejemajo poslovodne odločitve (kar v obravnavanem primeru ni bilo), pa družbeniki ne morejo dajati obveznih navodil glede tistih nalog, ki so po zakonu kogentno naložene poslovodji, zlasti glede odločanja in ravnanja v statusnih vprašanjih in na področju računovodstva ter finančnega poslovanja (tudi po predpisih o finančnem poslovanju podjetij).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu odločitve o stroških postopka, v točki II izreka.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti toženi stranki 186,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (točka I izreka izpodbijane sodbe) in hkrati odločilo, da stroške postopka nosi tožeča stranka (točka II izreka).

2. Zoper stroškovno odločitev, vsebovano v točki II izreka izpodbijane sodbe, se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (3. in 2. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) s predlogom na spremembo in naložitev plačila stroškov postopka v plačilo toženi stranki. Navaja, da je glede uporabe pravil četrtega odstavka 60. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) bistvena presoja naslednjih konkretnih okoliščin: - tožeča stranka je v postopku osebnega stečaja v katerem je kot upnica prijavila svojo terjatev in ločitveno pravico; - tožena stranka je v prijavi z dne 28. 3. 2022 navedla dejstva o svoji terjatvi, jo pravno opredelila in konkretizirala tako glede glavnice kot glede pogodbenih zamudnih obresti in hipoteke (pri čemer je sicer napačno opredelila višino glavnice, saj je navedla glavnico v višini zneska, za katerega je vložila predlog za izvršbo in je le ta bil že sestavljen iz glavnice nevrnjenega kredita in nateklih in pogodbenih obresti), priložila je tudi dokaz v nemškem jeziku in delno tudi v slovenskem jeziku; - tožena stranka v svoji prijavi nikjer ni opredelila, da se za pravno razmerje, ki je podlaga terjatve uporablja avstrijsko materialno pravo, za kar tudi ni navajala konkretiziranih okoliščin kot npr. vsebino splošnih pogojev pogodbe, ki ureja uporabo prava ali vsaj obstoj naveznih okoliščin za uporabo avstrijskega prava, tudi ne določene okoliščine, ki bi kazale na uporabo slovenskega prava ter se je v svoji prijavi sklicevala zgolj na slovensko pravo, z navedbo, da je delna plačila obračunavala v skladu z 288. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ); - tožena stranka v prijavi ni predložila dokazov, ki bi dokazovali, da se za razmerje uporablja avstrijsko pravo oziroma je priložila dokaze v tujem jeziku (pogodba v nemškem jeziku); - posledično je upravitelj prerekal prijavljeno terjatev zaradi neupoštevanja načela ne ultra alterum tantum (v času sklenitve pogodbe veljavne določbe 376. člena OZ), ki velja le v slovenskem pravnem redu (za konkretno obdobje).

Upoštevaje navedene okoliščine je bila prijava tožene stranke nepopolna. V slovenskem civilno procesnem pravnem redu (ZPP, ki se subsidiarno uporablja v postopkih po ZFPPIPP) velja načelo, da je potrebno vse dokaze zagotovitvi v slovenskem jeziku ali ustreznem prevodu. Praksa upravitelja v stečajnih postopkih delno dopušča odstopanje od tega pravila zaradi načela ekonomičnosti postopka, ni pa mogoče od njega odstopiti pri kompleksnejših razmerjih kot so npr. pogodba ali dopisovanje v tujem jeziku. Zato bi tožena stranka lahko upravičeno pričakovala, da bo upravitelj v postopku preizkusa terjatev sam razbral iz priloženih listin, da so podane okoliščine za uporabo avstrijskega prava samo, če bi listine bile ustrezno prevedene v slovenski jezik, ker pa niso bile prevedene in gre za kompleksne tuje elemente, le ti ne predstavljajo dokaza v postopkih in jih zato v postopku preizkusa terjatev ni bilo mogoče upoštevati ter upravitelj ni imel pravne podlage, da bi zahteval dopolnitev nepopolne vloge v smislu četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP. Zakon izrecno ne določa, da bi moral upravitelj kot razlog prerekanja izrecno navesti "nepopolnost prijave ali dokazov", to zahtevo je oblikovala sodna praksa, ki je v konkretnem primeru po mnenju tožeče stranke neustrezna. Upniki morajo poskrbeti za ustrezen način uveljavitve svojih pravic v stečaju - prijave morajo biti popolne, sklepčne, jasne in razumljive in dokazane z vsemi listinami, ki so na voljo v ustreznem prevodu kar je razvidno iz celotne določbe 60. člena ZFPPIPP, pri čemer je sankcija iz četrtega odstavka izključno posledica neskrbnosti ali nezainteresiranosti upnikov (kot je to v konkretni zadevi) popolnoma upravičena in ustrezna. Delno prerekanje prijavljene terjatve s strani upravitelja je bilo torej v konkretnem primeru ustrezno in potrebno, saj iz prijave (slovenskih) dokazov vsekakor ni bilo mogoče razbrati, da bi bila prijava upravičena glede višine izračuna terjatve, nastopile so namreč okoliščine iz 376. člena OZ (ne ultra alterum tantum). Upniki morajo uporabo tujega prava zatrjevati, dokazati in predvsem nanj v prijavi svojih terjatev upravitelja ustrezno opozoriti, sicer prijava ne more biti popolna in se jo lahko upravičeno prereka, pri čemer kot že rečeno v četrtem odstavku 60. člena ZFPPIPP ni določeno prerekanje na formaliziran način (prerekanje zaradi nepopolne prijave in podobno), v njem je določeno, da nosijo stroške postopka za ugotovitev obstoja ali neobstoja terjatve v primeru prerekanja zaradi nepopolne prijave upniki sami. Priglaša stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo obrazloženo kot neutemeljene prereka pritožbene trditve ter priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je bila izdana sodba, v kateri je bilo meritorno odločeno o glavni stvari, hkrati pa je sodba vsebovala tudi odločitev o stroških. Odločba o stroških v sodbi se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Ob dejstvu, da je pritožba vložena zgolj zoper izrek o stroških, ki je vsebovan v sodbi, pri čemer se hkrati ne izpodbija tudi izrek o glavni stvari, je sodišče druge stopnje pritožbo zoper stroškovno odločitev obravnavalo kot pritožbo zoper sklep (prvi odstavek 166. člena ZPP).

6. V obravnavani zadevi je tožeča stranka na podlagi napotitvenega sklepa vložila tožbo na ugotovitev neobstoja terjatve (in ločitvene pravice). Le ta se je nanašala na znesek zakonskih zamudnih obresti, kolikor so le te presegale načelo ne ultra tantum iz 376. člena OZ1, veljavnega v času sklenitve med pravdnima strankama sklenjene kreditne pogodbe2. Sodišče prve stopnje je njen zahtevek v celoti zavrnilo, ker je bilo na podlagi pravnega posla potrebno uporabiti avstrijsko materialno pravo (pravo veljavno v kraju izpolnitve) in ne slovensko pravo. Posledično je odločilo o stroških postopka z upoštevanjem načela uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP), ki ni bilo prebito, saj ravnanje tožene stranke v postopku prijave terjatve ni bilo moč sankcionirati z uporabo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP, kar je predlagala tožeča stranka na zadnjem naroku 17. 11. 2023.3

7. V smislu četrtega odstavka v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 60. člena ZFPPIPP se v primeru, kadar prijava terjatve ne vsebuje opisa dejstev, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka in dokazov o njih ali če ji niso priloženi morebitni listinski dokazi o teh dejstvih, zanjo ne uporabljajo pravila o nepopolnih vlogah, temveč upnika bremenijo stroški morebitnega postopka za ugotovitev obstoja terjatve, če je bila terjatev prerekana.4

8. Pritožbeno sporno je ali je bila prijava terjatve tožene stranke, kot upnice v stečajnem postopku tožeče stranke, nepopolna in jo posledično, kljub uspehu v postopku (tožbeni zahtevek je bil zavrnjen), bremenijo stroški postopka.

9. Tožeča stranka zatrjuje, da je bila prijava nepopolna, ker vse dokazne listine niso bile v ustreznem prevodu v slovenski jezik, iz tistih, ki pa so bile predložene, pa ni bilo mogoče razbrati, da bi bilo potrebno uporabiti tuje pravo (avstrijsko pravo), niti ni bil upravitelj na slednje ustrezno opozorjen.

10. Terjatev s strani upnika, tožene stranke je bila v stečajnem postopku nad dolžnikom, tožečo stranko prerekana v delu, ki se nanaša na obračun obresti z uporabo določbe OZ, torej slovenskega materialnega prava, tožba, da v tem delu terjatev ne obstoji, pa je bila utemeljena na istih razlogih, kot je bila predhodno v stečajnem postopku prerekana. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje je šlo za vprašanje katero pravo je v danem primeru potrebno uporabiti, ali slovensko ali avstrijsko, ob dejstvu, da terjatev izvira iz pravnega posla (kreditne pogodbe), sklenjenega s pravno prednico tožene stranke, tujo pravno osebo v Avstriji. Za obravnavano pravno razmerje je bilo zato potrebno, ob dejstvu, da je bilo sklenjeno v letu 1992, uporabiti Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (v nadaljevanju ZUKZ), na tej podlagi pa dogovor v sami kreditni pogodbi oziroma njenih Splošnih pogojih5 (glej točko 2 obrazložitve izpodbijanega sklepa), ki določa, da se uporabi pravo v kraju izpolnitve, torej avstrijsko materialno pravo. Slednje v postopku na prvi stopnji, niti sedaj v pritožbi, ni bilo sporno.

11. Ob povedanem se sodišče druge stopnje strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da vprašanje uporabe materialnega prava zaradi med pravdnima strankama obstoječega materialno pravnega razmerja z mednarodnim elementom, ni moč uvrstiti v okvir nepopolne prijave terjatve. Kdaj gre za nepopolno prijavo terjatve izhaja že iz same dikcije citirane zakonske določbe 60. člena ZFPPIPP (glej točko 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa), torej kadar so pomanjkljive trditve v zvezi z utemeljenostjo zahtevka oziroma za resničnost katerih niso priloženi morebitni listinski dokazi. Za to pa v danem primeru, ko gre za vprašanje uporabe materialnega prava, ne gre. Dejstvo je, da tožena stranka v svoji prijavi tudi ni bila dolžna opozarjati na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem ne gre spregledati, da je bilo že iz same prijave razvidno, da priglašena terjatev izvira iz materialno pravnega razmerja z mednarodnim elementom. Pomeni torej, da je bilo za odločanje o (ne)obstoju priglašene terjatve potrebno primarno ugotoviti, katero pravo je v danem primeru potrebno uporabiti, pri tem pa upoštevati v času sklenitve pogodbe veljaven ZUKZ, ki je določal, da če stranki nista izbrali prava, se uporabi pravo kraja, kjer je imel v času ponudbe sedež kreditodajalec (v našem primeru pravna prednica tožene stranke),6 torej avstrijsko pravo, le to pa je bilo dogovorjeno v kreditni pogodbi. Tožeča stranka, ki je v postopku na prvi stopnji v zvezi s stroškovno posledico navajala le, da tožena stranka v svoji prijavi terjatve ni vložila ustreznih dokazov v slovenskem jeziku, kar sedaj izpostavlja tudi v pritožbi, pri čemer se do tega, katere listine so to bile oziroma katere so bile priložene v slovenskem jeziku, ni opredelila, pri tem pa niti ne zatrjuje, da je bilo pogodbeno dogovorjeno pravo izven določb ZUKZ, s takšno pritožbo ne more biti uspešna. Njena pritožba iz navedenih razlogov ni utemeljena.

12. Sodišče druge stopnje se do vseh ostalih pritožbenih graj ni opredeljevalo, saj za ta postopek niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

13. V posledici vsega navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka (točka II izreka) potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

14. Tožeča stranka, ki je v postopku v celoti propadla, je dolžna kriti svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa mora povrniti toženi stranki njene stroške, ki jih je le ta imela s podanim odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP in 155. člen ZPP). Toženi stranki se priznajo stroški za sestavo odgovora na pritožbo 250 točk oziroma 150,00 EUR po prvem odstavku tar. št. 22 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT)7, materialni stroški v višini 2 % - 5 točk oziroma 3,00 EUR (11. člen OT) ter 22 % DDV, 56,1 točke oziroma 33,66 EUR (12. člen OT), skupno 186,66 EUR. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

1 376. člen glasi: Obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Citirana zakonska določba je veljala v času od uveljavitve OZ, od 1. 1. 2002 do 22. 5. 2007, ko je bila na podlagi Zakona o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika - OZ-A (Ur. l. RS, št. 40/07) razveljavljena. 2 Kreditna pogodba št. 6.053.730 z dne 13. 12. 1992 za znesek 350.000,00 ATS. 3 Tožeča stranka je na naroku navedla, citat: "...da opozarja, da tožena stranka v svoji prijavi terjatve v stečajni postopek in tudi v času tega pravdnega postopka ni vložila ustreznih dokazov v slovenskem jeziku, ki bi dokazali upravičenje njene prijave. Prav tako pojasnil o uporabi materialnega prava ni podala že v predhodnih dogovorih, ki so med strankami potekali pred vložitvijo te tožbe. Zato tožeča stranka predlaga, da sodišče glede odločitve o stroških postopka upošteva četrti odstavek 60. člena ZFPPIPP in jih naloži v plačilo toženi stranki, ne glede na izid spora." 4 VSL sklep I Cpg 526/2020 z dne 2. 12. 2020, VSL sklep II Cpg 425/2020 z dne 2. 12. 2020 in VSL sklep I Cpg 194/2016 z dne 25. 5. 2016. 5 Točka 34. 6 Določbe 19. člena in 9. točke 20. člena ZUKZ. 7 Ur. l. RS št. 2/15 s spremembami.