Jedro

Tipičen interes pri nezgodnem zavarovanju v korist družinskih članov je v zagotavljanju njihove dodatne ekonomske varnosti. Ob takem izhodišču pojma skupnega gospodinjstva ni mogoče pogojevati s skupnim življenjem v ožjem smislu, kot ga na primer pojmuje družinsko pravo, ampak je bistveno, da med skleniteljem zavarovanja in zavarovano osebo - otrokom do dopolnjenih 15 let - obstaja razmerje s pravicami in dolžnostmi, ki sestavljajo roditeljsko pravico.

Izrek

Revizija se zavrne.

Druga tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti 767,17 EUR stroškov za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek zoper drugo toženko utemeljen in je ta dolžna tožnici izplačati zavarovalnino po polici št. 11,012.268, sklenjeni s P. B., za posledice škodnega dogodka z dne 15. 11. 2000. Tožbeni zahtevek zoper prvega toženca je zavrnilo. Odločilo je še, da bo o pravdnih stroških v zvezi z drugo toženko odločilo s končno sodbo. Kot nosilni razlog je navedlo, da je tožnica kot otrok sklenitelja zavarovanja s samo sklenitvijo zavarovalne pogodbe pridobila pravico do zavarovalnine. Zaradi razveze staršev te pravice ne more izgubiti.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo druge tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z argumenti sodišča prve stopnje in dodalo, da je smisel zavarovalnih pogojev toženke v tem, da se ne morejo dodatno zavarovati otroci, za katere sklenitve zavarovanja (ni)več dolžan skrbeti.

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je druga toženka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, sodišče druge stopnje pa se ni določno opredelilo glede ugotovljenega dejanskega stanja in pravne podlage tožbenega zahtevka. Druga toženka je vse čas opozarjala, da tožbena zahtevka zoper prvo in drugo toženo stranko nimata in ne moreta imeti enake dejanske in pravne podlage, kar pa sta sodišči prezrli. Pravno povsem neustrezna je označba zavarovalnega primera nezgode za škodni dogodek, saj gre pri zavarovalni pogodbi po polici 11,012.268 za premijsko nezgodno zavarovanje za zavarovalni primer nezgode in za vtoževano zavarovalnino. Posebej pa je pravno napačno sklepanje, da naj bi tožnica kot otrok pridobila celo bodočo pravico iz zavarovalne pogodbe s samo sklenitvijo pogodbe. Pravno nevzdržno je sklicevanje sodišča druge stopnje na uporabo instituta prepovedi retroaktivnega poseganja v pridobljene pravice. Napačna je tudi razlaga splošnih pogojev s strani sodišča druge stopnje – ti niso ne nejasni ne nerazumljivi, da bi bila potrebna njihova interpretacija. Pogoj skupnega gospodinjstva izhaja iz posebnih pogojev v sami zavarovalni polici in ni predmet splošnih pogojev. V zadevi ni mogoče uporabiti materialnopravnih predpisov, ki urejajo področje zakonske zveze in družinskih razmerij, saj gre za spor iz sklenjene zavarovalne pogodbe.

4. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga, naj jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne in priglaša stroške. Poudarja, da druga toženka v pretežnem delu revizije izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar na revizijski stopnji ni dopustno. V čem naj bi bile pomanjkljivosti pri sestavi izpodbijane sodbe, druga toženka ni natančneje pojasnila. Sodišči prve in druge stopnje sta materialno pravo pravilno uporabili.

5. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka zaradi pomanjkljivosti pri sestavi sodne odločbe (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni podana. Sodišči prve in druge stopnje sta v obrazložitvah sodnih odločb na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredelili razloge (tako v dejanskem kot v pravnem pogledu), na podlagi katerih sta sprejeli svojo odločitev. Sodišče prve stopnje je za odločilne okoliščine dejstvenega kompleksa pogodbenega razmerja med pravdnimi strankami štelo, da se je 15. 11. 2000 pripetila nezgoda, v kateri je bila poškodovana tožnica, in da je prvi toženec, ki je oče tožnice, 2. 1. 1997 z drugo toženko sklenil zavarovalno pogodbo o življenjskem zavarovanju z vključenim nezgodnim zavarovanjem, v katerega so bili zajeti tudi tedanja žena prvega toženca in hčerki (tožnica in hčerka K.). Sporno pravno razmerje je pravno opredelilo kot pogodbeno zavarovalno razmerje, za presojo katerega so poleg določil zavarovalne police pomembni splošni in posebni zavarovalni pogoji druge toženke. Ker je sodišče druge stopnje pritrdilo pravnemu naziranju sodišča prve stopnje, ni bilo potrebe, da bi v obrazložitvi ponovilo razloge za odločitev, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. Vsekakor pa je mogoče iz izpodbijane sodbe nedvoumno razbrati, da se je sodišče druge stopnje z argumenti druge tožene stranke v pritožbi seznanilo, jih obravnavalo in nanje dovolj jasno in popolno odgovorilo. Izpodbijana sodba (ne sodba sodišča prve stopnje) torej nima formalnih pomanjkljivosti zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Ob pravilni materialnopravni presoji spornega pravnega razmerja tudi grajana terminološka nedoslednost (ugotovljen obstoj plačilne obveznosti druge toženke za posledice „škodnega dogodka“ namesto za nastali zavarovalni primer) ne pomeni hibe, ki bi lahko prerasla v relativno ali celo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

8. V obravnavani zadevi je sporno določilo posebnih zavarovalnih pogojev, ki določa, da zavarovalno kritje velja po AUVB pogojih za zavarovanca, njegovega partnerja (ki je v trenutku nezgode njegov zakonski ali izvenzakonski partner) in otroke. Zakonski par je po teh pogojih zavarovan s 100% in otroci s 50% od zavarovančeve zavarovalne vsote za trajno invalidnost in nadomestila za vsak dan zdravljenja v bolnišnici zaradi nezgode. Za otroke se štejejo po pogojih družinskega nezgodnega zavarovanja vsi lastni otroci, ki živijo v gospodinjstvu zavarovanca, posvojenci in pastorki do dopolnjenega 15. leta starosti. Lastni otroci, ki so rojeni v času veljavnosti zavarovalnega kritja, so zavarovani od trenutka uspešnega priveza popkovnice.

9. Bistvo revizije je v graji materialnopravnega stališča, da ima tožnica kot hčerka sklenitelja zavarovanja pravico do zavarovalnine. Prvi toženec se je namreč po razvezi zakonske zveze s tožničino materjo odselil iz prej obstoječe družinske skupnosti, tožnica pa je bila zaupana v varstvo in vzgojo materi, pri kateri je tudi živela. Pri razlagi pojma „skupnega gospodinjstva“ v kontekstu pogodbenega zavarovanja je treba po oceni revizijskega sodišča izhajati iz namena pogodbenikov pri sklenitvi zavarovalne pogodbe (drugi odstavek 82. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Tipičen interes pri nezgodnem zavarovanju v korist družinskih članov je v zagotavljanju njihove dodatne ekonomske varnosti. Ob takem izhodišču pojma skupnega gospodinjstva ni mogoče pogojevati s skupnim življenjem v ožjem smislu, kot ga na primer pojmuje družinsko pravo, ampak je bistveno, da med skleniteljem zavarovanja in zavarovano osebo - otrokom do dopolnjenih 15 let - obstaja razmerje s pravicami in dolžnostmi, ki sestavljajo roditeljsko pravico. Skupno gospodinjstvo v smislu ekonomske skupnosti ali „življenje pod isto streho“ potemtakem ni nujen pogoj za utemeljenost zahtevka iz naslova nezgodnega zavarovanja.

10. Ker sta nižji sodišči materialnopravno pravilno ocenili, da ima tožnica pravico do zavarovalnine, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

11. Druga tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena ZPP), ki obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo, poročilo stranki, oboje povečano za DDV, in materialne stroške, skupaj 767,17 EUR. Odvetniški stroški so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003).