Jedro

Prepoznava osumljenca, ki jo opravijo policisti po določbi 46. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije, je po svoji naravi obvestilo, ki ga je oseba dala policiji po drugem odstavku 148. člena Zakona o kazenskem postopku.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 6. 5. 2016 zoper obdolženo B. P. odredila pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zoper sklep je zagovornik vložil pritožbo, ki jo je zunajobravnavni senat istega sodišča s sklepom z dne 11. 5. 2016 zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženkin zagovornik, zaradi, kot uvodoma navaja, vseh razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženem na podlagi drugega odstavka 423. ZKP navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj prepoznava osumljenca po fotografijah ni nedovoljen dokaz. Zunajobravnavni senat se do pritožbene navedbe o nedopustnosti prepoznave osumljenca po fotografijah ni opredelil, vendar ne gre za pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, ker je vprašanje dopustnosti prepoznave pravno vprašanje. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolženki in njenemu zagovorniku, ki se nanj nista odzvala.

B.

5. Zagovornikovo stališče, da je prepoznava po fotografijah nedovoljen dokaz, je zmotno. Prepoznava osumljenca, ki jo opravijo policisti po določbi 46. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije, je po svoji naravi namreč obvestilo, ki ga je oseba dala policiji po drugem odstavku 148. člena ZKP. Enako velja za zapisnik o prepoznavi osumljenca na podlagi fotografij morebitnih storilcev kaznivega dejanja. Taka obvestila oziroma zapisnik so po svoji naravi dokazi v spoznavnem, ne pa tudi v formalnem smislu, zato se sodba nanje ne sme opirati. Niso pa nedovoljen dokaz v smislu 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.(1) So vir dokazov, na podlagi katerih se lahko v kazenskem postopku pridobijo procesno veljavni dokazi.(2) Prepoved, da se sodba ne sme opirati na dokazne vire, se ne nanaša na vse odločbe, ki jih med kazenskim postopkom izda sodišče. Sme se jih uporabiti pri odločanju o uvedbi preiskave, o odreditvi in podaljšanju pripora, ali za vložitev neposredne obtožnice. V teh primerih so v predkazenskem postopku zbrana obvestila zlasti pomembna pri ugotavljanju obstoja utemeljenega suma. Prav tako so lahko uporabljena za presojo verodostojnosti priče ali za ugotavljanje (ne)zakonitosti dokaza, pridobljenega na podlagi take izjave. Ne gre torej za dokaz, na katerega se ne bi smela opirati nobena sodna odločba, pač pa se nanj ne more opreti (obsodilna ali oprostilna) sodba.(3)

6. Vložnik navaja, da se zunajobravnavni senat do zagovornikove pritožbene navedbe o nedovoljenosti prepoznave po fotografijah ni opredelil. S tem zatrjuje kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP poleg same kršitve iz drugega odstavka 371. člena ZKP izkazati tudi njen vpliv na zakonitost izpodbijane odločbe. Če vzročna zveza med kršitvijo in zakonitostjo izpodbijane odločbe ni izkazana, zatrjevana bistvena kršitev ni podana.(4) Vložnik vzročne zveze ne utemelji, zato kršitev ni podana.

C.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

8. Če bo za obdolženko nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper izpodbijani pravnomočni sklep po tarifni številki 74014 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje ob pravnomočnosti sodbe.

(1) Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 83200/2010-67 z dne 4. 12. 2014, tč. 4; in I Ips 34/2004 z dne 20. 1. 2005. (2) Horvat, Štefan: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem. GV Založba, Ljubljana 2004, str. 313. (3) Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 65/2005 z dne 18. 1. 2007, tč. 7 in 12. (4) Sodba Vrhovnega sodišča RS XI Ips 65944/2012 z dne 11. 4. 2013, tč. 9.