Jedro

Dolg se na podlagi 3. odstavka 7. člena Pravilnika odpiše zaradi socialne ogroženosti tožnika, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: socialna ogroženost zavezanca je ugotovljena z odločbo pristojnega centra za socialno delo o dodelitvi denarne socialne pomoči, ki mora biti veljavna v času vložitve vloge; mesečni bruto dohodek na družinskega člana ne presega 50 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo; plačilo oziroma izpolnitev obveznosti ni zavarovana v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek; in organ, ki je pristojen za pobiranje prispevkov je že uvedel postopek prisilne izterjave dolga, v katerem je neuspešno opravil vsaj dve dejanji izvršbe. Tožnica ne izpolnjuje pogojev za odpis dolga zaradi socialne ogroženosti (v času oddaje vloge za odpis dolga ni bila prejemnica denarne socialne pomoči).

Toženec ne vodi evidence o tožničinem dolgu iz naslova prispevkov za zdravstveno zavarovanje (vodi jo davčni organ), zato niso izpolnjeni pogoji za odpis prispevkov zaradi neizterljivosti s strani toženca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi tožene stranke št. … z dne 21. 2. 20112 in št. ... z dne 16. 1. 2012 in da je tožena stranka dolžna tožnici odpisati celoten dolg iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, tj. glavnico v višini 53.177,77 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (I. tč. izreka). Hkrati je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Meni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Izpodbijana sodba namreč temelji izključno na ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ne izpolnjuje pogojev za odpis dolga, ker njena obveznost do tožene stranke ni zastarala. Razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje prišlo do takšnega zaključka pa v obrazložitvi niso navedeni. Sodišče prve stopnje se zgolj pavšalno sklicuje na poročilo DURS o davčni izvršbi neplačanih prispevkov za zdravstveno zavarovanje z dne 3. 1. 2012. Vztraja, da so njene obveznosti do tožene stranke zastarale. Na podlagi 2. odstavka 7. člena Pravilnika o odpisu, obročnem plačilu in odlogu plačila dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje je prispevek neizterljiv tudi v primeru, ko je pravica do izterjave prispevkov zastarala. Davčni organ je o njenih obveznostih izdal zgolj odločbi z dne 8. 9. 2004 in dne 23. 5. 2005, s katerima so bile po postopku inšpiciranja pravilnosti in pravočasnosti plačevanja davka od dohodkov iz dejavnosti, ugotovljene njene obveznosti iz leta 1999. Kasneje so ji bila izdana zgolj obvestila ter opomini, ne pa kakršnakoli odločba, s katero bi davčni organ ugotovil davčne obveznosti izvirajoče iz obdobja po letu 1999. Meni, da je pravica do izterjave spornih zneskov, v skladu z Zakonom o davčnem postopku (ZDavP-2) zastarala. ZDavP-2 namreč v 6. odstavku 126. člena določa, da ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano. V tem primeru pa se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka. Zaključek, da je ugovor zastaranja neutemeljen, je sodišče prve stopnje povsem pavšalno oprlo na poročilo DURS o davčni izvršbi neplačanih prispevkov za zdravstveno zavarovanje z dne 3. 1. 2012. Iz takšne obrazložitve sodišča prve stopnje ni mogoče ugotoviti, kako so se poravnavale njene obveznosti iz leta 1999 ter tudi ne, kako je to dejstvo vplivalo na sicer nesporna plačila davkov ter kateri del obveznosti in iz katerega obdobja je ostal neporavnan. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni navedlo katere terjatve po temelju, datumu, višini in zapadlosti predstavljajo dolg, posledično ni mogoče zaključiti katere terjatve so zastarale in katere ne. Zaradi navedenega ne more podati specificiranega ugovora, saj ne pozna razlogov, ki so sodišče prve stopnje privedli do zaključka o neutemeljenosti ugovora zastaranja. Meni, da je s tem kršena tudi pravica do pravnega sredstva, ki jo zagotavlja 25. člen Ustave RS. Poudarja, da je od leta 2000 dalje redno plačevala davke in prispevke za svoje zaposlene, zaradi česar je ob uporabi 93. člena ZDavP-2 o vrstnem redu plačila davka in pripadajočih obresti v slabšem položaju kot bi bila, v kolikor bi s plačevanjem davkov in prispevkov za svoje zaposlene prenehala, saj bi njene obveznosti ob uporabi 126. člena ZDavP-2 zastarale. Meni, da je takšna zakonska ureditev ustavno sporna. Določba 93. člena ZDavP-2 namreč postavlja tiste zavarovance, ki po kršitvah davčnih obveznosti ravnajo v skladu z zakonom in redno plačujejo davke in prispevke za svoje zaposlene, v občutno slabši položaj od zavarovancev, ki s kršitvami ne prenehajo, njihove obveznosti pa v skladu z določbami 126. člena ZDavP-2 zastarajo. Zaradi ravnanja DURS-a, ki je z njenimi tekočimi plačili davkov in prispevkov poravnal stare obveznosti, tekoče pa so ostajale skupaj s pripisanimi stroški in obrestmi neporavnane in posledično vse večjega dolga, finančno popolnoma izčrpana, zaradi česar je morala v začetku leta 2013 prenehati s svojo dejavnostjo samostojnega podjetnika. Meni, da je navedena zakonska ureditev v nasprotju tudi z 2. in 14. členom Ustave RS. Določbe o vrstnem redu plačila davka in davčnih dajatev pa so nenazadnje v nasprotju s samim namenom odpusta dolga, ki je v zagotavljanju socialne varnosti zavezancev, saj ob dejanskem onemogočanju zastaranja obveznosti določenih davčnih zavezancih in posledičnega zaostrovanja uporabe instituta odpusta dolga navedene zavezance spravljajo v občutno slabši socialni položaj. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, v njej so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost drugostopenjske odločbe tožene stranke št. ... z dne 21. 2. 20112, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 16. 1. 2012. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožnice za odpis dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje.

Pravno podlago za razsojo zadeve predstavlja Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami; v nadaljevanju: ZZVZZ), ki v 58. členu določa, da se med drugim tudi glede odpisa prispevkov zaradi neizterljivosti, uporabljajo določbe posebnega zakona, ki ureja plačevanje prispevkov, torej določbe Zakona o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/96 s spremembami; v nadaljevanju: ZPSV). V 60. členu pa je ZZVZZ pooblastil toženo stranko, da določi merila in pogoje, pod katerimi se določenim zavezancem za plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje prispevek lahko zmanjša ali odpiše. Na podlagi tega zakonskega pooblastila je tožena stranka sprejela Pravilnik o odpisu, obročnem plačilu in odlogu plačila dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje (Ur. l. RS, št. 129/06, v nadaljevanju: Pravilnik). Ta v 7. členu določa, da se zavezancu oziroma njegovim dedičem dolg iz naslova prispevkov lahko odpiše zaradi neizterljivosti ali zaradi socialne ogroženosti zavezanca. Ko evidenco o dolgu vodi Zavod, se dolg odpiše zaradi neizterljivosti z odločbo, s katero se ugotovi, da je prispevek neizterljiv, zaradi tega, ker je zastarala pravica do izterjave prispevkov, ali da je zavezanec umrl in ni zapustil nikakršnega premoženja, iz katerega bi se lahko dolg izterjal (2. odstavek 7. člena Pravilnika). Dolg se na podlagi 3. odstavka 7. člena Pravilnika odpiše zaradi socialne ogroženosti tožnika, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: socialna ogroženost zavezanca je ugotovljena z odločbo pristojnega centra za socialno delo o dodelitvi denarne socialne pomoči, ki mora biti veljavna v času vložitve vloge; mesečni bruto dohodek na družinskega člana ne presega 50 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo; plačilo oziroma izpolnitev obveznosti ni zavarovana v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek; in organ, ki je pristojen za pobiranje prispevkov je že uvedel postopek prisilne izterjave dolga, v katerem je neuspešno opravil vsaj dve dejanji izvršbe.

V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za odpis dolga zaradi socialne ogroženosti. Tožnica je izpovedala, da v času oddaje vloge za odpis dolga ni prejemala denarne socialne pomoči. Prav tako iz dopisa Centra za socialno delo A. - B. z dne 17. 8. 2011 izhaja, da tožnica za obdobje od 1. 8. 2011 ni bila prejemnica denarne socialne pomoči, kar pomeni, da ne izpolnjuje že prvega od štirih kumulativnih pogojev za odpis dolga zaradi socialne ogroženosti. Sporno je zgolj, ali izpolnjuje pogoje za odpis dolga zaradi neizterljivosti, določene v 2. odstavku 7. člena Pravilnika.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica 3. 8. 2011 pri toženi stranki vložila vlogo za odpis prispevkov, v kateri je navedla, da je 12. 7. 2011 prejela opomin za plačilo neporavnanih prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, čeprav dolga nima, saj naj bi ves čas tekoče poravnavala davke in prispevke. Na podlagi poročila o davčni izvršbi neplačanih prispevkov za zdravstveno zavarovanje z dne 3. 1. 2012 je tožena stranka ugotovila, da je tožničin dolg iz naslova neplačanih prispevkov za zdravstveno zavarovanje za zaposlene delavce za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 7. 2011, na dan 30. 9. 2011 znašal skupno 69.926,85 EUR, od tega glavnica 53.177,77 EUR in zamudne obresti 16.749,08 EUR ter da sta bila izdana sklepa o davčni izvršbi na tožničina denarna sredstva pri bankah oziroma hranilnicah in sklep o davčni izvršbi na nepremičnine.

Pritožbeno sodišče poudarja, da je za pravilno rešitev zadeve ključno že, da niso izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 7. člena Pravilnika, da bi se dolg odpisal zaradi neizterljivosti. V obravnavanem primeru je že tožena stranka ugotovila, da sama ne vodi evidence o dolgu iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, kar je eden od pogojev določenih v 2. odstavku 7. člena Pravilnika. Evidenco namreč vodi pristojni davčni organ, tj. Davčni urad B.. Tudi obstoj dolga je bil ugotovljen na podlagi uradne evidence, ki jo vodi ta pristojni davčni urad. Glede tega je tudi že pritožbeno sodišče v zadevi opr. št. Psp 261/2010 z dne 26. 8. 2000 pojasnilo, da tožena stranka lahko odpiše prispevke iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja zaradi neizterljivosti pod pogoji, da sama vodi evidenco o dolgu in da je v skladu z določbami zakona o davčnem postopku zastarala pravica do izterjave. Glede na to, da v spornem primeru tožena stranka ne vodi uradne evidence o dolgu, s tem niso izpolnjeni pogoji, da bi tožena stranka, zaradi zastaranja pravice do njihove izterjave, lahko dolg tožnici sama odpisala. Tožena stranka je namreč v okviru prenosa pooblastil na podlagi 59. člena ZZVZZ na davčno upravo prenesla tudi pristojnost odpisati davek zaradi zastaranja pravice do njegove izterjave.

Tudi sicer pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je potrebno pri ugotavljanju, ali je zastaranje že nastopilo upoštevati tudi določbo 93. člena ZDav-P-2, ki ureja vrstni red plačila davka in pripadajočih dajatev. Pritožbena navedba, da iz obrazložitve sodišča prve stopnje, ki se sklicuje na poročilo o davčni izvršbi neplačanih prispevkov za zdravstveno zavarovanje z dne 3. 1. 2012, ni mogoče ugotoviti kako so se poravnavale obveznosti tožnice iz leta 1999 (stroški, obresti, davek, denarne kazni in globe, skupaj z datumom poplačila) ter kateri del obveznosti in iz katerega obdobja je ostal neporavnan, sicer drži, vendar pa navedeno ni ključno za rešitev obravnavanega socialnega spora, kjer je za presojo pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke o neizpolnjevanju pogojev za odpis dolga bistveno že dejstvo, da tožena stranka sama ne vodi evidence o dolgu iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, da bi bil možen odpis dolga na podlagi 2. odstavka 7. člena Pravilnika.

Poudariti je potrebno tudi, da sta višina dolga in obdobje na katero se dolg nanaša ugotovljena v poročilu Davčnega urada B., ki je javna listina. Javna listina v skladu s 1. odstavkom 224. člena ZPP dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje oziroma določa. Na podlagi 4. odstavka citiranega člena je sicer dovoljeno dokazovanje, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, vendar pa tožnica tega v predmetnem postopku ni dokazovala. Tudi sicer, pa sama višina dolga ne vpliva na ključno vprašanje v konkretnem sporu, tj. ali so izpolnjeni pogoji za odpis dolga v skladu s Pravilnikom.

Stališča tožnice o tem, da je določba 93. člena ZDavP-2 v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom ter načelom pravne države, ker so davčni zavezanci, ki s kršitvami davčne zakonodaje nadaljujejo, v boljšem položaju, kakor zavezanci, ki s kršitvami prenehajo ter svoje obveznosti ponovno redno izpolnjujejo, ker citirano določilo preprečuje uporabo instituta absolutnega zastaranja po 126. členu ZDavP-2, pritožbeno sodišče ne sprejema. Plačevanje prispevkov iz naslova zdravstvenega zavarovanja zaposlenih je obveznost tako delavca kot delodajalca. Gre za temeljno pravico iz delovnega razmerja, ki delavcem tudi zagotavlja pravico do socialne varnosti. Stališču pritožbe že iz navedenega razloga ter zaradi načela, da sodno varstvo ni namenjeno zagotavljanju enakosti v nepravu, ni mogoče pritrditi.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je upoštevaje 1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP hkrati odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.