Jedro

Zakon ne predpisuje nobenih obveznosti glede organa, ki spremlja in ocenjuje poskusno delo, tudi ne glede strokovne izobrazbe članov takega organa. Predmet spora v tej zadevi je bila negativna ocena poskusnega dela tožnika pri toženi stranki. Za odločitev o pravilnosti in zakonitosti te ocene ni odločilno, kako so ali bi strokovnost in delovne sposobnosti tožnika ocenjevali drugi delodajalci.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožniku je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela. Sodišče prve stopnje je zavrnilo njegove tožbene zahtevke za razveljavitev dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja ter reintegracijski zahtevek in denarne zahtevke. Sodišče je presodilo, da je bilo poskusno delo uvedeno in zaključeno zakonito v skladu s kolektivno pogodbo tožene stranke. Tudi komisija, ki je spremljala in ocenjevala poskusno delo, je bila pravilno sestavljena in strokovno usposobljena.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodbi obeh sodišč krivični ter posledica površnega in nepoglobljenega, če že ne pristranskega sojenja. Napak, ki naj bi jih tožnik storil, ni bilo, kar izhaja tudi iz mnenja izvedenca T. Š.. Sodišče pa je odločbo oprlo na izvedensko mnenje izvedenca neustrezne stroke, R. P..

Komisija za oceno poskusnega dela ni bila ustrezno strokovno podkovana, saj njeni člani niso imeli najmanj enake stopnje strokovne izobrazbe. Tožniku ni bila dana možnost obrambe, saj je bil z dokumentacijo tožene stranke seznanjen šele na urgenco pooblaščenca po izdelavi izvedenskega mnenja R. P. S tem mu je bila onemogočena pravica, da se o zbranem gradivu pravočasno izjavi in je bil postavljen v neenakopraven položaj v primerjavi s toženko, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločb. Sodišče tudi ni zaslišalo predlaganih prič, s katerimi je želel ovreči zatrjevanje tožene stranke o njegovi delovni nesposobnosti.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče je pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah revizijskih razlogov in tudi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dopusten revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato ni mogoče upoštevati tistih navedb v reviziji, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve: o vsebini in dokazni oceni izvedenskih mnenj obeh izvedencev (kot je navedlo že pritožbeno sodišče sploh ni točna trditev tožnika, da sodišče ni upoštevalo tudi mnenja izvedenca T. Š.) ter o dokazni oceni pisnega mnenja komisije in izpovedi njenih članov.

Tožnik razen splošne trditve, da uveljavlja tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne navaja izrecno, za katere oziroma kakšne kršitve naj bi šlo. Iz revizijskih navedb o tem, da mu ni bila dana možnost "obrambe", je mogoče smiselno povzeti zatrjevanje kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar iz nadaljnjih navedb ne izhaja, da se tožnik ni imel možnosti seznaniti z dokaznim gradivom, ki ga pri izdelavi mnenja upošteval izvedenec ali da bi mu bilo celo preprečeno, da bi se lahko pravočasno izjavil o teh dokazih in izvedenskih mnenjih.

Relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka je mogoče kot revizijski razlog uveljavljati le, če je storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje, kot kršitev v postopku pred sodiščem prve stopnje pa le, če je bila neuspešno uveljavljana v pritožbi. Tožnik je v pritožbi zatrjeval nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker sodišče ni zaslišalo treh predlaganih prič, sodba sodišča druge stopnje na to pritožbeno trditev izrecno ne odgovori. O tem, kateri od predlaganih dokazov naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena v zvezi 7. členom ZPP). Sodišče lahko zavrne izvedbo dokazov, ki so jih predlagale stranke, če presodi, da ne gre za dokazovanje odločilnih dejstev in s tako zavrnitvijo ne krši določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP). Tožnik je na obravnavi dne 5.11.1997 predlagal zaslišanje F. K., A. T. in V. T., ni pa navedel, katera dejstva naj bi se s tem dokazovala. V pritožbi je šele navedel, da naj bi se z zaslišanjem teh prič ugotavljala "tožnikova resnost in primernost ter lojalnost do vseh, s katerimi se je pri svojem delu srečaval in s katero je vedno in povsod svoje delo opravljal". Predmet spora v tej zadevi pa je negativna ocena poskusnega dela tožnika pri toženi stranki. Za odločitev o pravilnosti in zakonitosti te ocene ni odločilno, kako so ali bi strokovnost in delovne sposobnosti tožnika ocenjevali drug delodajalci. Sodišče je zato utemeljeno zavrnilo izvedbo tistih dokazov, ki za odločitev v tem sporu niso bistveni oziroma odločilni.

Tudi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Poskusno delo kot poseben pogoj za delo, se določi s splošnim aktom (drugi odstavek 14. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR). Trajanje poskusnega dela ter spremljanje in ocenjevanje uspešnosti tega dela, se določi v kolektivni pogodbi oziroma splošnem aktu (prvi odstavek 16. člena Zakona o delovnih razmerjih, Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)). Zakon ne predpisuje nobenih obveznosti glede organa, ki spremlja in ocenjuje poskusno delo, tudi ne glede strokovne izobrazbe članov takega organa (v primeru posebne komisije iz 23. člena ZDR90 gre za drug in drugačen postopek). Sestavo tričlanske komisije za ocenitev poskusnega dela določa Kolektivna pogodba tožene stranke v prvem odstavku 21. člena. Po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, je bila v primeru poskusnega dela tožnika, komisija sestavljena v skladu s to določbo, zato zatrjevanje zmotne uporabe materialnega prava v tem delu ni utemeljeno. Trditve tožnika, da je izpodbijana sodba napačna in krivična, kažejo na njegovo nezadovoljstvo z odločitvijo sodišča, ne pomeni pa to, da je zaradi tega sodba napačna ali nezakonita.

Ker glede na navedeno smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka niso podane, izpodbijana sodba pa je po presoji revizijskega sodišča materialno pravno pravilna, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).