Jedro

Obsojenec, ki bi delo v splošno korist moral opraviti v obdobju od 29. 1. 2019 do 29. 1. 2020, v katerem pa ni poskrbel niti za prijavo stalnega prebivališča, niti se ni oglasil pri izvajalskih organizacijah, se ne more uspešno sklicevati, da tega ni storil, ker je v letu 2019 in 2020 opravljal hišna dela pri J. K., ker je v maju 2020 začel z adaptacijo stanovanja pri O. M. in ker je v letu 2019 prenavljal kopalnico pri Z. B., pri kateri je celo leto tudi opravljal vsa dela okrog hiše. Pritožbeno sodišče sicer verjame, da je v letu, ko bi obsojenec moral opraviti družbeno koristno delo, res opravljal priložnostna dela, vendar pa iz pritožbi priloženih potrdil naročnikov dela, nikakor ne izhaja, da obsojeni ne bi mogel opraviti tudi dela v splošno korist, ki mu je bilo določeno kot nadomestilo za izvršitev zaporne kazni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah na podlagi enajstega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in petega v zvezi s prvim odstavkom 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo predlog obsojenega za podaljšanje roka za opravo dela v splošno korist z dne 11. 2. 2020. Hkrati je odločilo, da se enotna kazen sedmih mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah, opr. št. I K 42881/2017 z dne 6. 12. 2018, izvrši v celoti.

2. Zoper navedeni sklep so se pritožili obsojenčevi zagovorniki (v nadaljevanju pritožnik) iz pritožbenih razlogov kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve Kazenskega zakona. Sodišču druge stopnje pritožnik predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi obsojenemu za podaljšanje roka za opravo dela v splošno korist. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se v celoti izvršbi kazen sedem mesecev zapora, ki je bila obsojencu izrečena s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah, opr. št. I K 42881/2017 z dne 6. 12. 2018, ki je bila sicer nadomeščena s 420 urami dela v splošno korist, ki bi ga obsojenec moral opraviti v roku 12 mesecev, podaljšanje katerega pa je prvo sodišče zavrnilo. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje obrazložilo z navedbami, da so razlogi, ki jih obsojenec navaja v utemeljitev tega zakaj v enem letu ni opravil dela v splošno korist, izključno na njegovi strani in jih ni mogoče iskati v objektivnih okoliščinah, ki bi obsojencu onemogočale opravljanje tega dela. Čeprav je obsojenec že 12. 4. 2019 prejel napotnico z možnostjo dela pri treh različnih izvajalskih organizacijah, pa se pri njih ni nikoli zglasil, kljub temu, da je bil že v sodbi opozorjen, da bo neizpolnjevanje nalog v okviru dela v splošno korist, imelo za posledico izvršitev izrečene kazni v obsegu neopravljenega dela. Prav tako v tem obdobju ni prijavil stalnega prebivališča, kar je pogoj za ureditev zdravstvenega zavarovanja, brez katerega dela v splošno korist ne more opravljati, o čemer je bil poučen s strani probacijske enote že v juniju 2019. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča vzrok za neizpolnitev obveznosti subjektivne narave in odraža obsojenčev družbeno nesprejemljiv in povsem nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic. Obsojenec namreč ni navedel nobenega utemeljenega razloga zakaj z delom v splošno korist ni pričel, niti ni tega mogoče razbrati iz pritožbe. Pritožnik v vloženi pritožbi sicer vztraja pri navedbah obsojenca v vlogi z dne 11. 2. 2020, v kateri je na splošno pojasnjeval zakaj ni opravil dela v splošno korist in razlog pripisal drugim dolgovom, za poplačilo katerih je moral opravljati različna priložnostna dela.

5. Obsojenec, ki bi delo v splošno korist moral opraviti v obdobju od 29. 1. 2019 do 29. 1. 2020, v katerem pa ni poskrbel niti za prijavo stalnega prebivališča, niti se ni oglasil pri izvajalskih organizacijah, se ne more uspešno sklicevati, da tega ni storil, ker je v letu 2019 in 2020 opravljal hišna dela pri J. K., ker je v maju 2020 začel z adaptacijo stanovanja pri O. M. in ker je v letu 2019 prenavljal kopalnico pri Z. B., pri kateri je celo leto tudi opravljal vsa dela okrog hiše. Pritožbeno sodišče sicer verjame, da je v letu, ko bi obsojenec moral opraviti družbeno koristno delo, res opravljal priložnostna dela, vendar pa iz pritožbi priloženih potrdil naročnikov dela, nikakor ne izhaja, da obsojeni ne bi mogel opraviti tudi dela v splošno korist, ki mu je bilo določeno kot nadomestilo za izvršitev zaporne kazni. Tako zatrjevana priložnostna dela obsojencu služijo le kot izgovor za njegovo pasivnost, s tem pa ne more uspeti. Zgolj iz razloga, ker se je dvakrat oglasil na sedežu probacijske enote in ker se je v juliju 2020, po tem, ko je prejel izpodbijani sklep, prvič oglasil na Upravni enoti Velenje zaradi ureditve stalnega prebivališča, ki pa ga še vedno ni uredil, tudi po presoji pritožbenega sodišča, obsojencu ni mogoče podaljšati rok za opravo dela v splošno korist. 6. Kot je bilo že navedeno je prvo sodišče z izpodbijanim sklepom ugotavljalo ali so v obdobju od 29. 1. 2019 do 29. 1. 2020 obstajali objektivni razlogi, zaradi katerih obsojenec ni mogel opraviti dela v splošno korist in bi bilo na mestu, da se mu ta rok podaljša. Zato na pravilnost presoje o obsojenčevi neaktivnosti v navedenem obdobju ne more imeti nikakršnega vpliva situacija na področju zaposlovanja zaradi virusa Covid - 19, do katere je prišlo po tem, ko bi obsojenec delo v splošno korist že moral opraviti. Enako pa velja tudi glede pritožbenih navedb, da je obsojeni tik pred tem, da se redno zaposli, kar pa bi mu bilo zaradi izvršitve kazni onemogočeno. Če bi namreč obsojenec izpolnil obveznost po sodbi in upošteval navodila probacijske enote, za kar pa je v letu 2019 imel vse možnosti, bi delo v splošno korist lahko opravil že do konca januarja 2020, torej pred pojavom Corona virusa in še pred zatrjevano sklenitvijo delovnega razmerja.

7. Glede na vse navedeno in ker pritožnik v pritožbi ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča, pritožbene navedbe pa tudi v ničemer ne spremenijo dejstva, da obsojenec ni opravil niti ene ure dela v splošno korist, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Pritožbenim navedbam, da se obsojencu podaljša rok za opravo dela v splošno korist, nikakor ni mogoče ugoditi in se zato izrečena kazen sedem mesecev zapora, izvrši v celoti.

8. Pritožbeno sodišče je obsojenca oprostilo plačila sodne takse kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je upoštevalo tudi obsojenčeve premoženjske razmere in dejstvo, da bo moralo na prestajanje zaporne kazni (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvi odstavkom 98. člena ZKP).