Jedro

Ker člani AS A. B. B. niso podelili upravičenja za prenos zastopniških pooblastil na drugo osebo, niti niso (z izjemo samega B. B.) odvetnika neposredno pooblastili za zastopanje v upravnem postopku vračanja premoženja AS A., med tožnico in odvetnikom A. A. ni moglo biti vzpostavljeno ne izkazano pooblastilno razmerje, vročitev odločb o vračanju premoženja temu odvetniku s strani prvostopenjskega organa pa ni predstavljala zakonite vročitve teh odločb tožnici (88. člen ZUP/86 in 88. člen ZUP). Okoliščina, da so bile omenjene odločbe izvršene že v letu 2011, tudi z vpisi v zemljiško knjigo, še ne potrjuje, da je prvostopenjski organ tožnici te odločbe vročil. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da so bile skupaj z zemljiškoknjižnimi sklepi tožnici vročene tudi odločbe o vračanju premoženja, prav tako ne, kakšna je bila vsebina omenjenih sklepov. Ob tem ne gre prezreti, da so za tožnico pomembni predvsem tisti deli odločb, s katerimi je bila zahteva za vračilo premoženja agrarne skupnosti v naravi zavrnjena, saj ti deli odločb pogojujejo njeno pravico do odškodnine (10. člen ZPVAS). Zavrnilni izreki odločb o vračanju premoženja pa niso bili izvršljivi in niso mogli biti predmet zemljiškoknjižnih sklepov o vpisu lastninske pravice na nepremičninah, ki so bile vrnjene v naravi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Sežana, št. 339-201/2017-29 z dne 8. 12. 2021, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

_Izpodbijana odločba_

1. Upravna enota Sežana (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je z uvodoma navedeno odločbo z dne 8. 12. 2021 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) zavrnila tožničino zahtevo za spremembo potrdila, št. 339-201/2017-4 z dne 5. 7. 2018 (v nadaljevanju: potrdilo z dne 5. 7. 2018), o pravnomočnosti delne odločbe, št. 321-20/97-168 z dne 27. 1. 2010, delne odločbe, št. 321-20/97-181 z dne 26. 2. 2010, in dopolnilne odločbe, št. 321-20/97-182 z dne 26. 2. 2010 (v nadaljevanju: odločbe o vračanju premoženja). Odločila je še, da v zvezi z izdajo te odločbe posebni stroški niso nastali.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ pojasnjuje, da je 5. 7. 2018 izdal potrdilo, s katerim je popravil svoje potrdilo z dne 14. 7. 2017 tako, da se pravilno glasi, da je delna odločba prvostopenjskega organa z dne 27. 1. 2010 v delu, ki se nanaša na tožnico, postala pravnomočna dne 17. 2. 2010, da je njegova delna odločba z dne 26. 2. 2010 v delu, ki se nanaša na tožnico, postala pravnomočna dne 25. 3. 2010, in da je njegova dopolnilna odločba z dne 26. 2. 2010 v delu, ki se nanaša na tožnico, postala pravnomočna dne 3. 2. 2011. Dne 8. 8. 2018 je prejel tožničino zahtevo za spremembo potrdila o pravnomočnosti z dne 5. 7. 2018, ki jo je z odločbo z dne 23. 8. 2018 zavrnil. O pritožbi zoper to odločbo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju: drugostopenjski organ) odločilo z odločbo z dne 9. 10. 2018. Tukajšnje sodišče je nato s sodbo III U 289/2018 z dne 12. 7. 2021 odločbo prvostopenjskega organa z dne 23. 8. 2018 in odločbo drugostopenjskega organa z dne 9. 10. 2018 odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

3. V ponovnem postopku je prvostopenjski organ ugotovil, da je bila delna odločba z dne 27. 1. 2010 dne 1. 2. 2010 vročena odvetniku A. A. kot pooblaščencu članov Agrarne skupnosti A. (v nadaljevanju: AS A.). Pravno sredstvo zoper to odločbo ni bilo vloženo, tako da je postala pravnomočna 17. 2. 2010. Delna odločba z dne 26. 2. 2010 je bila vročena odvetniku A. A. kot pooblaščencu članov AS A. dne 9. 3. 2010. Tudi zoper to delno odločbo pravno sredstvo ni bilo vloženo ter je 25. 3. 2010 postala pravnomočna. Dopolnilna odločba z dne 26. 2. 2010 je bila vročena odvetniku A. A. kot pooblaščencu članov AS A. dne 9. 3. 2010. Zoper njo vloženi pritožbi sta bili zavrnjeni z odločbo drugostopenjskega organa z dne 14. 12. 2010, ki je bila vročena odvetniku A. A. 3. 1. 2011. Tožba zoper to dopolnilno odločbo ni bila vložena in je ta dne 3. 2. 2011 postala pravnomočna.

4. Prvostopenjski organ v nadaljevanju povzema določbe Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (v nadaljevanju: ZPVAS) ter Pravilnika o bistvenih sestavinah pravil agrarne skupnosti ter o vsebini registra agrarnih skupnosti in njihovih članov (v nadaljevanju: Pravilnik). Nato natančno povzema še vsebino sporazuma o ponovni vzpostavitvi AS A., zapisnik seje zbora novo vzpostavljene AS A. z dne 7. 1. 1997 ter Pravila AS A. z dne 19. 11. 1996 (v nadaljevanju: Pravila). Ugotavlja, da je bila s sklenitvijo sporazuma o ponovni vzpostavitvi AS A. in sprejemom Pravil med člani, ki so s podpisom pristopne izjave pristopili v članstvo agrarne skupnosti, sklenjena družbena pogodba civilnega prava, v kateri imajo družbeniki skladno z 2. členom ZPVAS skupen namen gospodariti z nepremičninami v njihovi lasti, imajo skupne in posamične pravice, dolžnosti in obveznosti, določene z zakonom in svojimi pravili. Tožnica je bila tedaj članica AS A. in je tudi podpisala pristopno izjavo. Na zboru 7. 1. 1997 je bila osebno prisotna. Vse omenjene in še nekatere druge listine so bile dne 20. 1. 1997 skladno z drugim odstavkom 5. člena ZPVAS overjene pri notarju, ki je pred overitvijo ugotovil, da so predloženi akti v skladu z ustavo in zakonom.

5. Po presoji prvostopenjskega organa je bil zbor dne 7. 1. 1997 sklepčen, ker je bilo na njem navzočih 32 od 46 članov. Na tem zboru so člani AS A. soglasno sprejeli sklep, da predsednik zbora izda pooblastilo B. B., da poda predlog za vpis v register AS A. in njenih članov, ter generalno pooblastilo B. B. o zastopanju AS A. in njenih članov. Prvostopenjski organ je zaključil, da je na podlagi petega odstavka 14. člena Pravil in sklepa, sprejetega na zboru 7. 1. 1997, predsednik zbora C. C. izdal pooblastilo B. B. za skupnega pooblaščenca vseh članov AS A., pri čemer pooblastilo med drugim obsega pravico prenesti pooblastilo na druge osebe. B. B. je kot skupni pooblaščenec dne 20. 1. 1997 vložil zahtevo za registracijo AS A. in dne 19. 2. 1997 zahtevo za vračilo nacionaliziranega premoženja nekdanjim članom AS A. Dne 13. 10. 2008 je v skladu s svojim pooblastilom tega prenesel na odvetnika A. A. Po stališču prvostopenjskega organa so v konkretnem primeru za izkazanost pooblastila relevantne določbe specialnega zakona, tj. ZPVAS in Pravilnika ter na njuni podlagi sprejeta Pravila, ne pa določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) oziroma pred tem veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 do 55/92, v nadaljevanju: ZUP/86).

6. Na podlagi navedenega je prvostopenjski organ zaključil, da je ugovor tožnice v zvezi z vročanjem odločb o vračanju premoženja in s tem povezanim vprašanjem obstoja pooblastila skupnega pooblaščenca neutemeljen, saj je bilo pooblastilno razmerje med pooblastitelji in pooblaščencem sklenjeno v skladu z določbami specialnega predpisa in Pravili.

**_Odločba drugostopenjskega organa_**

7. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je z odločbo, št. 490-6/2022/3 z dne 9. 2. 2022, zavrnilo tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo in tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

8. V svoji obrazložitvi drugostopenjski organ povzema potek dotedanjega postopka. Po njegovi presoji so v izpodbijani odločbi pravilno povzete določbe ZPVAS in Pravilnika ter ugotovitve o vsebini registra agrarnih skupnosti in njihovih članov, kot tudi postopek ustanovitve ponovno ustanovljene agrarne skupnosti. Iz prilog predloga za vpis AS A. z dne 20. 1. 1997 ugotavlja, da je bilo temu predlogu priloženo tudi pooblastilo skupnemu pooblaščencu z dne 7. 1. 1997. Z njim je ustanovni zbor AS A., na katerem je bila prisotna tudi tožnica, pooblastil B. B. med drugim za vložitev zahteve in vodenje postopka pri pristojnem upravnem organu za vrnitev odvzetega premoženja in pravic. V 4. točki tega pooblastila mu je dal tudi pravico prenesti pooblastilo na druge osebe in na odvetnika. Tudi iz posebnega dopisa, ki ga je podpisal predsednik zbora C. C. z dne 14. 1. 1997, drugostopenjski organ ugotavlja, da je ustanovni zbor 7. 1. 1997 v skladu s 14. členom Pravil pooblastil B. B., da zastopa člane AS in varuje njihove koristi pri državnih, pravosodnih in drugih organih. Sklicujoč se na 4. točko drugega člena Pravilnika ter 11. in 14. točko Pravil, iz zapisnika ustanovnega zbora AS A. z dne 7. 1. 1997 še ugotavlja, da je bila seja sklepčna, da je bil njen predsedujoči C. C. ter da so sprejeli Pravila, kot tudi sklep, da se izda generalno pooblastilo B. B. za zastopanje AS A. in njenih članov, ki je bilo tudi prebrano. Iz tega pooblastila z dne 7. 1. 1997 je razvidno, da je ustanovni zbor AS imenoval B. B. za skupnega pooblaščenca vseh članov AS ter da ga je med drugim pooblastil za vložitev in vodenje postopka pri pristojnem upravnem organu za vrnitev premoženja in pravic, ki jim je bilo odvzeto, ter da ima na podlagi tega pooblastila pravico prenesti pooblastilo na druge osebe, na odvetnika ali pa ga pooblastiti za posamezna dejanja. Pooblastilo je podpisal predsednik zbora C. C. 9. Drugostopenjski organ pojasnjuje, da AS A. ni klasična družba, ki jo je sestavljajo posamezne fizične in pravne osebe in za katero bi veljale splošne določbe predpisov o družbah, temveč je, kot je to določeno v 2. členu ZPVAS, skupnost fizičnih in pravnih oseb na podlagi pogodbe, ki imajo skupne pravice, dolžnosti in obveznosti, določene z ZPVAS in pravili agrarne skupnosti; da agrarna skupnost ni pravna oseba in da ima svoj žiro račun pri poslovni banki. Povzema še 4. člen ZPVAS ter zaključuje, da za fizične osebe, ki so ponovno vzpostavile AS A., veljajo določbe ZPVAS in Pravilnika, torej tudi določbe o zastopanju članov, ter določbe Pravil in sklepi ustanovnega zbora. Čeprav je v določbah ZPVAS, Pravilnika, Pravil in zapisnika ustanovnega zbora AS A., kot tudi v pooblastilu z dne 7. 1. 1997 uporabljen izraz skupni pooblaščenec, pa zadevna oseba po presoji drugostopenjskega organa po svojih lastnostih ni skupni pooblaščenec strank, kot ga opredeljuje ZUP, temveč je skupni predstavnik članov AS A., glede katerega velja določba 52. člena ZUP. Po presoji drugostopenjskega organa je bil na podlagi izdanega pooblastila član B. B. izbran, da nastopa v upravnem postopku kot predstavnik vseh članov AS A. Glede na določbo 52. člena ZUP bi lahko vsi člani AS A. dali pooblastilo za zastopanje isti tretji osebi, ki ni bil član AS A., a tega niso storili, pač pa so na podlagi določb ZPVAS, Pravilnika in Pravil imenovali skupnega predstavnika. Ker je B. B. nastopal kot skupni predstavnik, je drugostopenjski organ kot neutemeljene zavrnil pritožbene navedbe o neizpolnjevanju formalnih kriterijev za podajo pooblastila s strani tožnice, za pooblastitev skupnega predstavnika B. B. in za prenos pooblastila s strani le-tega na odvetnika z dne 13. 10. 2008. Člani AS A. so po presoji drugostopenjskega organa preko svojega skupnega predstavnika na podlagi prvega odstavka 53. člena ZUP za zastopanje pravilno in v skladu z določbami ZUP pooblastili odvetnika A. A. 10. Kot nadaljuje drugostopenjski organ, tožnica med postopkom vračanja premoženja tudi ni ugovarjala postavitvi oziroma imenovanju skupnega predstavnika B. B. in ne pooblastitvi odvetnika. Vse tri odločbe o vrnitvi premoženja so bile že izvršene z vpisom solastninske pravice na vrnjenih nepremičninah v zemljiško knjigo na člane AS A. in torej tudi na tožnico. V zemljiškoknjižnem postopku tožnica ni ugovarjala, da te tri odločbe še niso pravnomočne. Če bi držale njene pritožbene navedbe, bi to pomenilo, da so bile odločbe o vračanju premoženja izdane brez zahteve stranke, pa tožnica kasneje ni izrecno ali molče v to privolila, zato bi jih bilo treba na podlagi 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP izreči za nične.

11. Drugostopenjski organ še navaja, da iz zapisnika z dne 7. 1. 1997 res ne izhaja, da so na zboru člani AS soglasno sklenili, da C. C. izda pooblastilo B. B., temveč le, da se izda generalno pooblastilo za zastopanje AS B. B. Iz pooblastila z dne 7. 1. 1997 je razvidno, da ga je podpisal C. C., ki je bil pristojen za izvršitev na zboru sprejetih sklepov, torej tudi za izdajo pisnega odpravka sklepa o izvolitvi skupnega predstavnika.

12. Poleg tega skladno z določbo drugega odstavka 5. člena ZPVAS notarjeva overitev zagotavlja zakonitost aktov AS, razen če bi bilo dokazano, da notar ni ravnal v skladu s to določbo, kar v obravnavani zadevi ni ugotovljeno. Kako pa je pooblaščenec obveščal ali vročal odločbe skupnemu predstavniku B. B. in kako je ta obveščal ali vročal odločbe ostalim članom AS, ni vprašanje, za katerega bi bil odgovoren prvostopenjski organ. Zato ne drži, da je pri vročanju naredil napako.

**_Tožbene navedbe_**

13. Tožnica je zoper izpodbijano odločbo vložila tožbo v upravnem sporu, v kateri uveljavlja tožbene razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in v zadevi samo odloči s svojo sodbo, podrejeno pa, da po odpravi izpodbijane odločbe zadevo vrne v ponovno odločanje upravnemu organu.

14. V tožbi poudarja, da ni mogoče, da bi bil B. B. hkrati skupni pooblaščenec in skupni predstavnik, zaradi česar je obrazložitev drugostopenjske odločbe v nasprotju sama s sabo. Navaja, da na zboru 7. 1. 1997 niso sodelovali vsi člani AS A. in da pooblastilo z dne 7. 1. 1997 ni bilo podano v obliki, ki jo predpisuje ZUP. To pooblastilo ne izpolnjuje formalnih kriterijev, kot sta podpis osebe, ki pooblastilo daje, in osebe, ki pooblastilo sprejema. Sama nikoli ni videla pooblastila, ki ga je dal predsednik zbora članu AS, in z njim ni bila seznanjena. Pooblastitelj mora v pooblastilu jasno izraziti svojo voljo in takšne volje namesto njega ne more izraziti niti interni akt niti zbor z glasovanjem in prav tako ne predsednik zbora. Predsednik zbora, razen za vodenje skupščine, ni imel nobenih drugih pristojnosti znotraj AS A. Ne ustanovni akt, četudi overjen pri notarju, ne pravila AS članov ali organov AS A. z ničemer ne odvežejo, da pri dajanju pooblastil upoštevajo zakonske določbe o obličnosti pooblastila. Kot še poudarja tožnica, B. B. ni bil njen pooblaščenec tudi zato, ker je bil postavljen s sklepom, kar po slovenskem pravnem redu ni mogoče. Enako velja za C. C., ki naj bi bil po navedbah prvostopenjskega organa s sklepom pooblaščen, da poda pooblastilo C. C. Če bi se na takšen način nadomestila tožničina volja, bi šlo za poseg v njeno ustavno zagotovljeno pravico, da sodeluje v postopku, ki se nanaša na njene pravice in dolžnosti. C. C. je kot član AS A. začel in vodil postopke v svojem imenu in v korist ostalih upravičencev, članov bivše agrarne skupnosti. Ko pa je toženka v zadevi meritorno odločila, bi morala odločbe o vračanju premoženja vročiti vsem upravičencem do vrnitve premoženja.

15. V nadaljevanju tožnica opozarja na nepravilno ugotovitev prvostopenjskega organa, da so prisotni na zboru dne 7. 1. 1997 soglasno sklenili, da C. C. izda pooblastilo B. B., saj to iz zapisnika z dne 7. 1. 1997 ne izhaja. Posebno pooblastilo z dne 7. 1. 1997, ki naj bi ga podpisal C. C., ji ni bilo nikoli poslano in se z njim nikoli ni seznanila. Enako velja za poseben dopis z dne 14. 1. 1997, ki naj bi ga po ugotovitvah drugostopenjskega organa tudi podpisal predsednik zbora. Poleg tega obvestilo z dopisom ne more nadomestiti pooblastila udeležencev postopka. Člani AS A. prav tako niso nikoli pooblastili predsednika AS A. ali predsednika skupščine, da prenese pooblastilo na B. B. Ker je na zapisnik z dne 7. 1. 1997 dano le pooblastilo za zastopanje, ne C. C. ne B. B. pooblastila nista mogla prenesti na tretjo osebo, ne pooblastiti pooblaščenca, da prenese pooblastilo na tretjo osebo. Na odvetnika, kateremu je prvostopenjski organ vročal odločbe o vračanju premoženja, pooblastila za zastopanje torej ni bilo mogoče prenesti.

16. Tožnica opozarja še, da je AS A. že imela predsednika Č. Č., C. C. pa je bil izvoljen le za predsednika skupščine in za to, da vodi skupščino. Ne predsednik AS A. ne zbor nista nikoli podelila C. C. pristojnosti, da pooblasti B. B. Po mnenju tožnice se določbe ZPVAS nanašajo na zastopanje v zvezi s poslovanjem AS A., sicer je treba uporabiti določbe ZUP.

17. V zvezi s stališčem drugostopenjskega organa, da je B. B. skupni predstavnik članov AS, tožnica opozarja, da zakonske določbe ne dopuščajo, da toženka nedvoumno izražene volje strank ne upošteva oziroma da si jo razlaga drugače, ne da bi jo opozorila na morebitne nejasnosti in jo pozvala, da se do tega opredeli. Tudi za postavitev skupnega predstavnika bi moral prvostopenjski organ prejeti pisno pooblastilo s podpisi vseh strank v postopku. Drugostopenjska odločba je glede zaključka, da je bil B. B. skladno z določbami ZUP izbran za skupnega predstavnika, neobrazložena. Na skupščini dne 7. 1. 1997 niso sodelovale vse stranke kasneje začetega upravnega postopka in njihove soglasne volje v upravnem postopku ni bilo mogoče nadomestiti z internimi pravili AS A. Tožnica poudarja, da mora vsaka stranka najprej sodelovati v konkretnem upravnem postopku, da lahko skupaj z drugimi strankami imenuje skupnega predstavnika. Ta ne more biti postavljen za vnaprej nedoločen upravni postopek. Brez soglasja stranke pa je lahko postavljen le v primeru, da stranke ne upoštevajo pozivov upravnega organa in ga namesto njih postavi organ s sklepom. Sama pa poziva upravnega organa, naj sporočijo skupnega predstavnika, ni nikoli prejela. Za njegovo postavitev je po prvem odstavku 52. člena ZUP potrebno soglasje vseh strank, ki ga v obravnavani zadevi ni bilo. Iz listinskih dokazov tudi jasno izhaja, da so člani AS A. glasovali o podelitvi pooblastila in ne o izbiri skupnega predstavnika. Poleg tega skupni predstavnik ne bi mogel prenesti svojih pooblastil na tretjo osebo brez njihovega soglasja.

18. V zvezi z ugotovitvijo drugostopenjskega organa, da ni problematizirala postavitve odvetnika, tožnica navaja, da že po logiki stvari ni mogla izpodbijati odločitev, s katerimi ni bila seznanjena, in da je prvostopenjski organ ni obveščal o poteku postopka, niti ji ni vročal listin, vključno s končno meritorno odločbo.

19. Tožnica dalje navaja, da je bil vpis vrnitve podržavljenega premoženja v zemljiško knjigo opravljen s strani prvostopenjskega organa po uradni dolžnosti, kot lastniki nepremičnin pa so se vpisali pravni predniki. Za vpis v zemljiško knjigo ni bila potrebna njena intervencija ali soglasje. Izpostavlja še 64. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), po katerem se vloga enega od upravičencev šteje v korist vseh upravičencev, kar pa po njenem mnenju ne pomeni, da se vlagatelja zahteve za denacionalizacijo šteje za pooblaščenca. Poudarja, da so ji bile odločbe o vračanju premoženja vročene po njenem pozivu leta 2017 in takrat so tudi postale pravnomočne. Ker odvetnik A. A. ni bil tožničin pooblaščenec ali celo skupni predstavnik, ji z vročitvijo temu odvetniku odločbe o vračanju premoženja niso bile vročene.

20. Opozarja še, da tudi drugostopenjski organ ugotavlja, da iz sklepa skupščine z dne 7. 1. 1997 ne izhaja, da so člani AS A. sklenili, da C. C. izda pooblastilo B. B., temveč da so z glasovanjem podali pooblastilo B. B. neposredno. S tem sklepom pa niso dali dovoljenja pooblaščencu B. B., da prenese pooblastilo na odvetnika. Po mnenju drugostopenjskega organa je predsednik skupščine C. C. izdal B. B. novo pooblastilo tako, da ga je razširil v nasprotju s sklepom skupščine, in kljub temu, da ta pravica C. C. ne izhaja iz njegove funkcije predsednika skupščine. Predsednik skupščine ne bi mogel izdati odpravka pooblastila v nasprotju s sklepom skupščine oziroma mimo omejitev, sprejetih na skupščini. Njegovo pooblastilo bi bilo v delu, kjer bi dajalo pooblaščencu pravico do prenosa pooblastila na drugo osebo, nično in nezavezujoče. **_Nadaljnji potek upravnega spora_**

21. Toženka, ki je sodišču predložila upravni spis zadeve, v odgovoru na tožbo predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da je tožnica med ustanovitelji AS A., za katere veljajo določbe specialnega zakona ZPVAS, Pravilnika in Pravil, v teh pa je urejeno tudi zastopanje članov AS A. Meni, da ne držijo tožbene navedbe, da je AS A. sprejela Pravila, v katerih so nekatere določbe v nasprotju z zakonodajo, drži pa, da so v njih uporabljeni napačni izrazi. Tako je v ZPVAS, Pravilniku in Pravilih uporabljen izraz skupni pooblaščenec, vendar pa ta oseba po svojih lastnostih ni skupni pooblaščenec strank, kot ga opredeljuje ZUP, temveč je skupni predstavnik članov AS A., glede katerega velja določba 52. člena ZUP. Meni, da so člani AS A. preko svojega skupnega predstavnika na podlagi prvega odstavka 53. člena ZUP za zastopanje kasneje pravilno pooblastili odvetnika. Toženka zanika, da je drugače razlagala nedvoumno izraženo voljo strank, pač pa je razlagala določbe glede zastopanja tako, kot določajo specialni predpisi s področja agrarnih skupnosti. Po njenem mnenju je napačno stališče tožnice, da bi morale stranke šele v samem postopku vračanja premoženja imenovati skupnega predstavnika. Zastopanje članov agrarne skupnosti, vključno z vlaganjem zahtevka za vračanje premoženja, urejajo predpisi s področja specialne zakonodaje, in sicer ZPVAS, Pravilnik in Pravila. Zato je smela upoštevati le določbe ZUP o tistih vprašanjih, ki niso urejena v predpisih o agrarnih skupnostih. To pomeni, da je lahko določbo 52. člena ZUP upoštevala samo smiselno oziroma kolikor ta ni v nasprotju z določbami o zastopanju članov AS A. v specialnih predpisih s področja ponovne ustanovitve agrarnih skupnosti.

22. Toženka zavrača tožbene navedbe, da se je že vnaprej odločila, da bo pritožbo zavrnila in da bo z drugačno interpretacijo nedvoumnih listin poskušala upravičiti svojo odločitev. Navaja še, da je tožnica vsekakor vedela, da poteka postopek vračanja premoženja pri prvostopenjskem organu in bi se morala tudi sama informirati o njem, tako pri B. B. kot pri prvostopenjskemu organu ter pri organih in članih AS A., ki so večinoma tudi sosedje. Tožnica bi morala reagirati najkasneje takrat, ko je prejela sklepe o vknjižbi lastninske pravice v zemljiško knjigo na podlagi treh odločb o vračanju premoženja, a ni. To kaže, da tedaj zanjo ni bilo sporno, da jo zastopa B. B., in da zanjo tudi ni bilo sporno vprašanje vročitve odločb o vrnitvi premoženja. Toženka še trdi, da tožnica zmotno interpretira 64. člen ZDen, in se v zvezi s tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča U 1617/95 z dne 10. 9. 1997. Meni, da je prvostopenjski organ pravilno vročal odločbe o vračanju premoženja in da je pravilno zavrnil tožničin zahtevek za spremembo potrdila o pravnomočnosti.

23. Stranka z interesom B., d.d., ..., je v vlogi z dne 2. 11. 2023 pojasnila, da ji je prvostopenjski organ s sklepom z dne 8. 12. 2021 priznal status stranke v postopku izdaje potrdila o pravnomočnosti odločb o vračanju premoženja, kar je formalna podlaga za njeno sodelovanje v tem upravnem sporu. Predlagala je, da sodišče ta postopek združi s postopkom III U 46/2022. Pojasnila je še, da nastopa kot toženka v pravdnem postopku P 94/2017, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Sežani in v katerem je ugovarjala zastaranje vtoževane odškodninske terjatve iz razloga, ker je bila tožba vložena po poteku petletnega zastaralnega roka. Ta je začel teči z datumom pravnomočnosti upravnih odločb o vračanju premoženja. Tožbo za plačilo odškodnine v obliki obveznic je 24 članov AS A. vložilo šele leta 2017. Ti so za potrebe pravdnega postopka izposlovali pri prvostopenjskemu organu potrdila o novih datumih pravnomočnosti odločb o vračanju premoženja, ki naj bi postale pravnomočne leta 2017, ko so bile vročene novi pooblaščenki, odvetnici D. D. Okrajno sodišče v Sežani je s sklepom z dne 22. 6. 2018 prekinilo pravdni postopek do dokončne rešitve o zahtevi stranke z interesom za izrek ničnosti potrdil o pravnomočnosti odločb o vračanju premoženja. Zato je izkazan njen pravni interes za sodelovanje v tem upravnem sporu, saj bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo.

24. Stranka z interesom trdi, da je tožba nerazumljiva in da v njej tožnica sprevrača objektivna dejstva in ponavlja svoje subjektivno videnje določb ZUP in ZPVAS glede pooblastilnega razmerja. Po ugotovitvah v izpodbijani odločbi je bila tožnica prisotna na seji, na kateri je bil soglasno sprejet sklep, da se B. B. izda generalno pooblastilo o zastopanju AS A. Tožnica ni niti na tem zboru niti kasneje prerekala tega pooblastilnega razmerja, čeprav je bila seznanjena z upravnim postopkom in njegovim potekom, tega pa ne zanika. Če ji odločbe niso bile vročene leta 2010, bi lahko od upravnega organa zahtevala vročitev v primernem subjektivnem roku ali pa v okviru zakonskega roka vložila kakšno drugačno zahtevo. Glede na to, da je bila seznanjena celo z vpisom v zemljiško knjigo, so tožničine navedbe o izostanku vročitve odločb o vračanju premoženja sprenevedanje, kar po mnenju stranke z interesom predstavlja zlorabo procesnih pravic. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

25. Tožnica se je v vlogi z dne 13. 11. 2023 sklicevala na tožbene navedbe ter dodatno navedla, da poskuša prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi sanirati svoje postopanje. Ponavlja, da v zadevnem postopku nikoli ni imela pooblaščenca, ki bi zanjo lahko prejel odločbe o vračanju premoženja. Zato ji ni bilo ničesar potrebno prerekati, dokler ni prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi podal s tem povezanih trditev. Nobene od listin, na katere se pri zatrjevanju obstoja pooblastilnega razmerja ali skupnega predstavništva sklicujeta organa prve in druge stopnje, ni videla, kaj šele podpisala. Toženka je štela, da je tožnico v postopku zastopala oseba, ki je ta ni poznala in ji ni zaupala pooblastila ter za katero sploh ni vedela, da jo upravni organ šteje za pooblaščenca ali skupnega predstavnika. Ne drži, da je bila tožnica z izdanimi odločbami in njihovo vsebino seznanjena. Poudarja, da je dokazno breme pravilno opravljene vročitve na vročevalcu. Prvostopenjski organ je ni seznanjal ne s potekom ne z zaključkom postopka. Vročanje odločb je dolžnost upravnega organa, ki se ji ta ne more izogniti. Sama pa je v letu 2017 zahtevala vročitev odločb o vračanju premoženja, kar je prvostopenjski organ takrat tudi opravil. 26. Stranka z interesom je v vlogi z dne 7. 12. 2023 še navedla, da je bila tožnica že leta 2010 seznanjena z dejstvom, da je upravni postopek zaključen, da so upravne odločbe postale pravnomočne in so bile izvršene z vpisom lastninske pravice v zemljiško knjigo v korist članov AS A. Vendar tedaj ni zahtevala osebne vročitve teh odločb niti ni uveljavljala kakršnekoli nepravilnosti glede pooblastilnega razmerja. Tožnica je tako konkludentno sprejela oziroma odobrila procesna dejanja odvetnika, med katera sodi tudi sprejem odločbe. Tedaj ni preklicala pooblastila, niti ni dala nobenih ugovorov v tej smeri. Kot je še navedla stranka z interesom, je treba za pravilno vročitev upoštevati določbo 90. člena ZUP/86 (enako 90. člen ZUP) glede na to, da je v upravnem postopku sodelovalo 46 strank z istovetnimi zahtevki. Prvostopenjski organ ni imel razloga, da bi odločbe vročal tožnici, saj ta ni bila s strani članov AS A. ali prvostopenjskega organa določena za pooblaščenko za vročitev, niti ni bila prva navedena v zahtevi ali v članskem imeniku.

27. Sodišče ni sledilo predlogu stranke z interesom, da skladno z 42. členom ZUS-1 združi ta upravni spor z upravnim sporom, ki pred tem sodiščem teče pod opr. št. III U 46/2022. V teh dveh upravnih sporih namreč ne nastopajo isti tožniki, niti se s tožbama ne izpodbijajo iste upravne odločbe.

28. Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave. Po prvem odstavku 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, lahko namreč s soglasjem strank sodišče v sporu odloči na podlagi njihovih pisnih vlog in pisnih dokazov brez glavne obravnave, če se stranke obravnavi pisno odpovedo. Ker so tožnica, toženka in stranka z interesom podale takšno pisno izjavo, je sodišče o tožbi odločilo na podlagi vlog in listinskih dokazov, ki so jih predložile stranke.

29. Tako je vpogledalo vse listine v upravnem spisu zadeve ter listinske dokaze tožnice (prilogi A2-odločba drugostopenjskega organa in A3-izpodbijana odločba) in listinske dokaze stranke z interesom (priloge C2-sklep prvostopenjskega organa z dne 8. 12. 2021, C3-zapisnik o pripravljalnem naroku in glavni obravnavi Okrajnega sodišča v Sežani z dne 22. 6. 2018, C4-predlog stranke z interesom prvostopenjskemu organu z dne 20. 6. 2018 in C5-tožba tožnice in drugih 23 tožnikov zoper stranko z interesom, vložena na Okrajno sodišče v Sežani 23. 10. 2017).

_**Odločitev sodišča**_ **K I. točki izreka:**

30. Tožba je utemeljena.

31. Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila tožničino zahtevo za spremembo potrdila z dne 5. 7. 2018. 32. Sodišče uvodoma ugotavlja, da je prvostopenjski organ s potrdilom z dne 11. 7. 2012 najprej potrdil, da je delna odločba z dne 27. 1. 2010 postala pravnomočna 17. 2. 2010, da je delna odločba z dne 26. 2. 2010 postala pravnomočna 26. 3. 2010 in da je dopolnilna odločba z dne 26. 2. 2010 postala pravnomočna 3. 2. 2011. Z vlogo z dne 30. 6. 2017 je tožnica po odvetnici D. D. prvostopenjski organ pozvala, da ji vroči vse tri odločbe o vračanju premoženja. Nato je z dopisom z dne 11. 7. 2017 tožnica potrdila, da ji je prvostopenjski organ vročil omenjene tri odločbe, in navedla, da se odpoveduje pritožbi zoper njih, ter hkrati prvostopenjski organ prosila, da ji odločbe vrne opremljene s klavzulo o pravnomočnosti, iz katere bo razvidno, da so postale pravnomočne na dan prejema odpovedi pritožbi, to je 12. 7. 2017. Prvostopenjski organ je s potrdilom z dne 14. 7. 2017 potrdil, da so vse tri odločbe o vračanju premoženja v delu, ki se nanaša na tožnico, postale pravnomočne 12. 7. 2017. Stranka z interesom je v vlogi z dne 20. 6. 2018 predlagala, da prvostopenjski organ potrdilo z dne 14. 7. 2017 izreče za nično, sicer naj šteje njen predlog za pritožbo zoper ugotovitveno odločbo o pravnomočnosti. Menila je, da je podan tudi razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici. S potrdilom z dne 5. 7. 2018 je prvostopenjski organ popravil potrdilo z dne 14. 7. 2017 tako, da je potrdil, da je delna odločba z dne 27. 1. 2010 v delu, ki se nanaša na tožnico, postala pravnomočna 17. 2. 2010, da je delna odločba z dne 26. 2. 2010 v delu, ki se nanaša na tožnico, postala pravnomočna 25. 3. 2010 in da je dopolnilna odločba z dne 26. 2. 2010 v delu, ki se nanaša na tožnico, postala pravnomočna 3. 2. 2011. 33. Tožnica je z vlogo z dne 7. 8. 2018 zahtevala spremembo potrdila z dne 5. 7. 2018, prvostopenjski organ pa je njeno zahtevo zavrnil z odločbo z dne 23. 8. 2018. Zoper to odločbo je tožnica vložila pritožbo, nakar je drugostopenjski organ z odločbo z dne 9. 10. 2018 po nadzorstveni pravici po uradni dolžnosti odpravil potrdila o pravnomočnosti z dne 11. 7. 2012, 14. 7. 2017 in 5. 7. 2018, tožničino pritožbo zoper odločbo z dne 23. 8. 2018 pa je zavrnil. Tukajšnje sodišče je nato s sodbo III U 289/2018 z dne 12. 7. 2021 ugodilo tožbi tožnice, odločbo prvostopenjskega organa z dne 23. 8. 2018 in odločbo drugostopenjskega organa z dne 9. 10. 2018 odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Ugotovilo je, da je obrazložitev prvostopenjske odločbe bistveno pomanjkljiva in je takšna ostala tudi potem, ko je razloge odločitve dopolnil oziroma spremenil drugostopenjski organ. Ker upravna organa nista navedla vseh okoliščin, ki so pomembne za odločitev, te ni bilo mogoče preizkusiti; prav tako se nista obrazloženo opredelila do vseh v tožničini zahtevi in pritožbi podanih ugovorov. V ponovnem postopku je prvostopenjski organ s sklepom z dne 8. 12. 2021 stranki z interesom priznal status stranke v upravnem postopku. Z izpodbijano odločbo je nato ponovno odločil o tožničini zahtevi za spremembo potrdila o pravnomočnosti odločb o vračanju premoženja.

34. ZUP v petem odstavku 225. člena določa, da potrdilo o dokončnosti ali pravnomočnosti izda organ na zahtevo stranke ali organa v skladu z določili 180. člena ZUP. Dopusten je popravek pomote na potrdilu glede dokončnosti ali pravnomočnosti. V skladu z 180. členom ZUP državni organi izdajajo potrdila in druge listine tudi o dejstvih, o katerih ne vodijo uradne evidence, če zakon tako določa. V tem primeru se dejstva ugotavljajo v postopku, ki je predpisan v tem poglavju. V četrtem odstavku 180.a člena ZUP je določeno, da če stranka na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, zatrjuje, da potrdilo oziroma druga listina, ki ji je bila izdana na podlagi 179. ali 180. člena ZUP, ni v skladu s podatki iz uradne evidence, lahko zahteva spremembo potrdila oziroma druge listine. Organ mora v roku 15 dni izdati spremenjeno potrdilo oziroma drugo listino oziroma odločbo, s katero zavrne zahtevek za spremembo oziroma za novo potrdilo ali drugo listino.

35. Tukajšnje sodišče je že v sodbi III U 289/2018 z dne 12. 7. 2021 pojasnilo, da organ s potrdilom ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Gre za listino, ki služi dokazovanju določenih dejstev; navedeno izhaja tudi iz umestitve ureditve o izdajanju in spremembi potrdil v ZUP (179. do 180.a člen) med določbe o dokazovanju z listinami. Kot se je že izreklo Vrhovno sodišče v sklepu I Up 134/2020 z dne 25. 11. 2020, iz 180. člena ZUP izhaja, da potrjevanje pravnomočnosti ne pomeni potrjevanja podatka, o katerem se vodi uradna evidenca, zato je za potrdilo o pravnomočnosti treba ugotoviti vsa dejstva, ki vplivajo na nastanek omenjenega pravnega dejstva. To ne spreminja pravne narave potrdila, ki samo po sebi ni upravna odločba, tudi ne v smislu ugotovitvene odločbe. Potrdilo tudi ne pridobi lastnosti dokončnosti in pravnomočnosti, saj takšen značaj pridobijo samo upravni akti, s katerimi se odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. V zakonu prav tako ni podlage za stališče, da bi se potrdilo kot dokazna listina o določenem dejstvu lahko izdalo samo enkrat. Iz četrtega odstavka 180.a člena ZUP pa je razvidno, da ima stranka pravico zahtevati spremembo njej izdanega potrdila. O tem je organ dolžan, če se z zahtevo ne strinja, odločiti z odločbo. V tem primeru mora torej izdati upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, ki ga lahko stranka izpodbija v upravnem sporu.

36. Ker ZUP ne postavlja roka, v katerem sme stranka zahtevati spremembo potrdila o pravnomočnosti upravne odločbe, in ker take strankine zahteve tudi ne pogojuje s predhodnim izčrpanjem pravnih sredstev v postopku, v katerem je bila izdana upravna odločba, ni podlage za zaključek, da bi morala tožnica najprej pravočasno vložiti predlog za obnovo postopka, v katerem bi uveljavljala neobstoj spornih pooblastilnih razmerij.

37. Sodišče najprej izpostavlja, da prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi zmotno meni, da za izkazanost pooblastilnega razmerja v upravnem postopku vračanja premoženja agrarne skupnosti niso upoštevne določbe ZUP ali ZUP/86, pač pa le določbe ZPVAS ter aktov agrarne skupnosti. Že v sodbi III U 289/2018 je sodišče navedlo, da je bistveno izkazati upravičenost za zastopanje (na temelju pooblastila), kot ga zahtevajo določbe procesnih zakonov. K temu še dodaja, da določbe ZPVAS, internih aktov ter sklepov agrarne skupnosti (lahko) urejajo materialnopravna pooblastilna razmerja v agrarni skupnosti, ne urejajo pa izdajanja in izkazovanja pooblastil v postopkih pred upravnimi in drugimi organi (npr. sodišči), saj to materijo specialno ureja procesna zakonodaja. Določbe ZPVAS ter aktov agrarne skupnosti tako ne predstavljajo posebnih predpisov, ki jih omenjata prvi in drugi odstavek 56. člena ZUP/86 (oziroma 52. člena ZUP). Upoštevati je še, da je pooblastitev enostranski pravni posel in da se s pooblastitvijo vzpostavi zunanje razmerje, ki je odločilno v razmerju do tretjih, ter notranje razmerje med stranko in pooblastiteljem, ki praviloma predstavlja razmerje mandatne ali druge pogodbe.1 Po drugem odstavku 89. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR) ter po drugem odstavku 74. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) pa obstoj in obseg pooblastila nista odvisna od pravnega razmerja, ki je bilo zanj podlaga. Kot izhaja iz nadaljnje obrazložitve, obstoj tožničinega pooblastila odvetniku A. A. ni izkazan ob upoštevanju določb ZUP/86 (ali ZUP), prav tako pooblastilnega razmerja med njima ne vzpostavljajo materialnopravne določbe o zastopanju članov agrarne skupnosti.

38. AS A. je bila ustanovljena s sporazumom z dne 17. 11. 1996, sklenjenim na podlagi 5. člena ZPVAS s strani štirih oseb, ki so 19. 11. 1996 sprejele še Pravila. Ta v drugem odstavku 11. člena določajo, da Pravila in druge konstitutivne akte AS A. sprejema, spreminja in dopolnjuje zbor AS A. V skladu z drugim odstavkom 11. člena Pravil zbor izvoli izmed članov AS A. predsednika, katerega mandat traja dve leti. Po tretjem odstavku 11. člena Pravil ima vsak član toliko glasov, kolikor ima deležev na nepremičninah. Po četrtem odstavku 11. člena Pravil glasovanje poteka po splošnih pravilih o glasovanju, zbor pa je sklepčen, če je na seji prisotnih toliko članov, da njihovi glasovi po deležu presegajo polovico vseh glasov članov. Do določitve števila deležev posameznega člana AS A. ima vsak član po en glas. Skladno s četrtim odstavkom 14. člena Pravil zastopa AS A. predsednik upravnega odbora. V petem odstavku 14. člena Pravil je določeno, da lahko zbor pooblasti člana AS A., da zastopa člane, varuje njihove koristi pri državnih organih, pravosodnih organih in drugih organih, s katerimi AS A. stopa v razmerje.

39. Iz točke 1) zapisnika seje zbora novoustanovljene AS A. z dne 7. 1. 1997 izhaja, da je pristopno izjavo podpisalo 46 nekdanjih članov AS A. oziroma njihovih dedičev, od teh je bilo na seji 7. 1. 1997 prisotnih 32. S sklepom pod točko 4) tega zapisnika so za predsednika skupščine soglasno izvolili C. C., ki je nadalje vodil skupščino. Pod točko 5) so soglasno sprejeli Pravila, pod točko 8) pa sklep, da se pooblasti B. B., da poda predlog za vpis AS A. in njenih članov v register. Pod točko 9) so soglasno sprejeli še sklep, da se B. B. izda generalno pooblastilo o zastopanju AS A. in njenih članov. Pod točko 10) so med drugim soglasno izvolili upravni odbor in njegovega predsednika (E. E.). B. B. je dne 20. 1. 1997 pri notarju overil ustanovitvene akte novoustanovljene AS A. 40. V času ustanovitve AS A. je ZPVAS določal, da je agrarna skupnost skupnost fizičnih in pravnih oseb na podlagi pogodbe, ki imajo skupne pravice, dolžnosti in obveznosti, določene z zakonom in pravili agrarne skupnosti (prvi odstavek 2. člena ZPVAS) ter da agrarna skupnost ni pravna oseba (drugi odstavek 2. člena ZPVAS). Iz navedenega izhaja, da je agrarna skupnost pogodbeno vzpostavljena oziroma urejena skupnost. Razmerja v agrarni skupnosti so zato urejena ne le z določbami ZPVAS, pač pa tudi s pogodbenimi določbami, med katera sodijo tudi pravila agrarne skupnosti, ta razmerja pa subsidiarno urejajo še določbe o družbeni pogodbi (prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 73/2014 z dne 10. 12. 2015, opomba 13, ter sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 211/2022 z dne 15. 6. 2022). ZOR, ki je veljal v času ustanovitve AS A., ni vseboval določb o družbeni pogodbi, zato so se tedaj glede tega pravnega instituta uporabljala pravna pravila Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju: ODZ) iz paragrafov od 1175 do 1216. Glede na navedeno ne drži stališče iz izpodbijane odločbe, da je institut zastopanja članov agrarne skupnosti v celoti urejen v določbah ZPVAS ter v aktih AS A., to pa velja zlasti za način in možnost prenosa zastopniških upravičenj pooblaščenca članov agrarne skupnosti na drugo osebo.

41. ODZ je v paragrafu 1188 določal, da je treba pri posvetovanju in odločanju o družbenih stvareh uporabljati, če ni drugega dogovora, predpise, ki so v poglavju o skupnosti lastnine, tj. paragrafe od 833 do 842. V paragrafu 1196 je še določal, da če je enemu ali nekaterim članom poverjeno izvrševanje poslov, jih je šteti za pooblaščence. Na njihova posvetovanja in odločitve o družbenih stvareh se morajo tudi uporabljati predpisi iz paragrafov 833 do 842. Po paragrafu 833 ODZ gre posest in uprava skupne stvari vsem deležnikom skupaj. V stvareh, ki se tičejo zgolj redne uprave in rabe glavne imovine, odloča večina glasov, ki se ne štejejo po osebah, marveč po razmerju deležev deležnikov. Po 836 paragrafu ODZ v primeru, ko je treba postaviti upravitelja skupnih stvari, odloči o njegovem izboru večina glasov, če pa te ni, sodnik. Tudi po 837 paragrafu ODZ se upravnik skupne imovine šteje za pooblaščenca.

42. Iz navedenih določb izhaja, da se tisti, ki mu družba podeli izvrševanje poslov ali ga postavi za upravitelja skupnih stvari oziroma imovine, šteje za pooblaščenca. Navedeno je skladno z umestitvijo agrarne skupnosti med družbe, ki niso pravne osebe. Taka družba ne more imeti zakonitega zastopnika, ki bi lahko v njenem imenu opravljal oziroma sklepal vse posle, ki sodijo v pravno sposobnost družbe. Njeni člani lahko imenujejo le pooblaščenca (ali več teh), ki je v njihovem imenu upravičen opravljati zgolj posle, za katere je pooblaščen (prim. prvi odstavek 91. člena ZOR). Za prenos pooblastila na druge osebe pa mora ta imeti izrecno pooblastilo. Tako ZOR, kot tudi od 1. 1. 2002 veljavni OZ v poglavju "O zastopanju nasploh" namreč določata, da zastopnik2 ne more prenesti svojih pooblastil na drugega, razen če mu to dovoljuje zakon ali pogodba (prvi odstavek 86. člena ZOR in prvi odstavek 71. člena OZ). Izjemoma sme to storiti, če mu okoliščine onemogočajo opraviti posel osebno, interesi zastopanega pa terjajo, da se pravni posel nemudoma opravi (drugi odstavek 86. člena ZOR in drugi odstavek 71. člena OZ). Take okoliščine v tej zadevi niso zatrjevane ne ugotovljene. Tudi iz 753. člena ZOR (in 770. člena OZ) je razvidno, da mora prevzemnik naročila le-to izvršiti osebno (prvi odstavek), izvršitev naročila pa sme zaupati drugemu samo, če mu je naročitelj to dovolil ali če so ga k temu prisilile okoliščine (drugi odstavek). Najpomembnejši razlog za prepoved prenosa upravičenj za zastopanje je okoliščina, da ima razmerje med zastopnikom in zastopanim naravo zaupnega razmerja, in najpogostejši ter tipičen interes pooblastitelja je njegov interes, da bo pooblaščenec osebno opravil zaupane mu posle.3

43. Že iz povzetih materialnopravnih določb o prepovedi prenosa pooblastil pooblaščenca na druge osebe izhaja, da bi moral B. B., četudi bi ga bilo treba šteti za pooblaščenca ali skupnega predstavnika članov AS A., za prenos svojih pooblastil na odvetnika imeti posebno oziroma izrecno pooblastilo članov AS A. 44. Enako pa zahtevajo tudi določbe procesnih zakonov, ki so urejale zastopanje oziroma pooblastilna razmerja v postopku vračanja premoženja AS A. Po četrtem odstavku 9. člena ZPVAS je o tovrstnih zahtevah odločal pristojni organ v upravnem postopku, pri čemer so se skladno s četrtim odstavkom 8. člena ZPVAS smiselno uporabljale še določbe 44. člena, prvega odstavka 51. člena, 58., 60., 63., prvega in drugega odstavka 66., 69., 71., 88. in 93. člena ZDen. Iz obrazložitve odločb o vračanju premoženja izhaja, da so člani AS A., ki jih zastopa B. B., vložili zahtevek za vrnitev nacionaliziranega premoženja dne 19. 2. 1997, da je bil predmetni zahtevek dopolnjen in razširjen z dopisom z dne 30. 5. 2001, B. B. pa je v nadaljevanju postopka za zastopanje pooblastil odvetnika A. A. Ker je bila v času uveljavitve ZUP dne 1. 4. 2000 že vložena zahteva za vračanje premoženja AS A. in je bil postopek v zvezi s tem že v teku, je bilo treba skladno s 324. členom ZUP za ta postopek še nadalje do njegovega zaključka uporabiti določbe ZUP/86. 45. Sodišče ugotavlja, da (ob tem, da AS A. ni pravna oseba in nima zakonitega zastopnika, pač pa gre za pogodbeno skupnost njenih članov) noben pooblaščenec članov AS A. (niti B. B.) ni mogel prenesti pooblastila za zastopanje ostalih članov na odvetnika na podlagi prvega odstavka 57. člena ZUP/86 (ali prvega odstavka 53. člena ZUP), po katerem lahko stranka oziroma njen zakonski zastopnik določi pooblaščenca, ki jo zastopa v postopku. Kot je razvidno iz nadaljnje obrazložitve, je način prenosa pooblastil pooblaščencev in skupnih predstavnikov v upravnem postopku na druge osebe v določbah procesnih zakonov posebej urejen, zato tudi na podlagi splošne določbe 62. člena ZUP/86 (ali 60. člena ZUP) ni mogoče smiselno zaključiti, da lahko pooblaščenec ali skupni predstavnik članov agrarne skupnosti svoja pooblastila prenese na drugo osebo (tako kot stranka sama).

46. ZUP/86 je v prvem odstavku 61. člena določal, da so za vsebino in obseg pooblastila odločilne njegove določbe ter da se pooblastilo lahko da za ves postopek ali samo za posamezna dejanja, lahko pa se tudi časovno omeji. V tretjem odstavku 61. člena je določal, da za vprašanja v zvezi s pooblastilom, ki niso urejena v tem zakonu, veljajo smiselno določbe zakona o pravdnem postopku. ZUP/86 ni vseboval določb o tem, kaj obsega splošno pooblastilo pooblaščencu, ki ni odvetnik. Zato je glede tega treba smiselno uporabiti določbe tedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 4/77 do 19/94, v nadaljevanju: ZPP/77). Ta je v 96. členu (enako kot kasneje 96. člen ZPP ter enako kot četrti odstavek 59. člena ZUP) določal, da če stranka v pooblastilu ni natančneje določila pravice pooblaščenca, sme opravljati pooblaščenec, ki ni odvetnik, s takim pooblastilom vsa pravdna dejanja, vendar pa mora imeti vselej izrecno pooblastilo za prenos pooblastila na drugega. Navedeno narekuje zaključek, da bi moral v upravnem postopku vračanja premoženja AS A. pooblaščenec njenih članov, ki ni odvetnik - pa naj gre za skupnega pooblaščenca, pooblaščenca za vročanje (90. člen ZUP/86) ali skupnega predstavnika (prim. 56. člen ZUP/86) - za prenos pooblastil na drugo osebo imeti posebno oziroma izrecno pooblastilo pooblastitelja.

47. Sodišče dalje ugotavlja, da člani AS A. na ustanovnem zboru 7. 1. 1997 B. B. niso podelili takega posebnega oziroma izrecnega pooblastila, ki bi ga upravičevalo do prenosa njemu podeljenih pooblastil na drugo osebo. S sklepi iz 7) in 8) točke zapisnika so ga pooblastili, da poda predlog za vpis AS A. in njenih članov v register ter mu izdali generalno pooblastilo za zastopanje AS A. in njenih članov. Generalno (splošno) pooblastilo pa samo po sebi ne daje pravice pooblaščencu, da svoja pooblastila prenese na drugo osebo.4 S splošnostjo pooblastila je določen obseg poslov, pri katerih je pooblaščenec upravičen zastopati pooblastitelja (prim. določbo 91. člena ZOR in 76. člena OZ). Splošno pooblastilo tako pooblaščenca upravičuje do zastopanja pri širokem krogu poslov, ne zajema pa pravice do prenosa teh zastopniških upravičenj. Za to mora imeti tudi generalni pooblaščenec posebno oziroma izrecno pooblastilo. Uporabo tipskega pravila iz prvega odstavka 86. člena ZOR oziroma prvega odstavka 71. člena OZ, katerega namen je zaščititi pooblastitelja, da ga pooblaščenec osebno zastopa, lahko pooblastitelj in pooblaščenec izključita (le) s tem, da pooblastitelj pooblaščencu izrecno dovoli, da upravičenje za zastopanje prenese na drugo osebo.5 Tak pomen dajejo pooblastilu, v katerem stranka ni natančno določila pravic pooblaščenca, tudi že povzete določbe procesnopravnih zakonov.

48. Tožnica utemeljeno poudarja, da pooblastil, ki so jih B. B. podelili člani AS A. na ustanovnem zboru 7. 1. 1997, predsednik zbora C. C. v pisnem odpravku tega sklepa ustanovnega zbora ni mogel razširiti. C. C. je v "pooblastilu skupnemu pooblaščencu" z dne 7. 1. 1997, podpisanem z njegove strani, navedel, da je na podlagi 9. člena ZPVAS ustanovni zbor AS A. dne 7. 1. 1997 imenoval B. B. za skupnega pooblaščenca vseh članov AS A. in da naj bi B. B. na podlagi tega pooblastila imel med drugim pravico prenesti pooblastilo na druge osebe. Vendar pa ta zadnji dostavek, kot pravilno opozarja tožnica, presega upravičenja, ki so bila B. B. podeljena na zboru 7. 1. 1997, vsled česar ni mogoče zaključiti, da je ustanovni zbor 7. 1. 1997 B. B. pooblastil za prenos danih mu pooblastil na druge osebe. Iz ugotovitev v izpodbijani odločbi in iz listin upravnega spisa dalje ne izhaja, da bi smel C. C. v imenu članov AS A. B. B. podeliti kakršnokoli pooblastilo in ga pooblastiti še za prenos teh pooblastil. Zato B. B. niti na tej podlagi ni mogel vzpostaviti pooblastilnega razmerja med člani AS A. in odvetnikom A. A. Glede na navedeno za izkaz zastopniških upravičenj odvetnika v upravnem postopku vrnitve premoženja AS A. ni moglo zadostovati zgolj pisno pooblastilo B. B. odvetniku. Izkazano bi moralo biti vsaj še posebno oziroma izrecno pooblastilo članov AS A., da ima B. B. pravico prenesti svoja pooblastila na drugega. Ker člani AS A. B. B. niso podelili upravičenja za prenos zastopniških pooblastil na drugo osebo, niti niso (z izjemo samega B. B.) odvetnika neposredno pooblastili za zastopanje v upravnem postopku vračanja premoženja AS A., med tožnico in odvetnikom A. A. ni moglo biti vzpostavljeno ne izkazano pooblastilno razmerje, vročitev odločb o vračanju premoženja temu odvetniku s strani prvostopenjskega organa pa ni predstavljala zakonite vročitve teh odločb tožnici (88. člen ZUP/86 in 88. člen ZUP).

49. Okoliščina, da so bile omenjene odločbe izvršene že v letu 2011, tudi z vpisi v zemljiško knjigo, še ne potrjuje, da je prvostopenjski organ tožnici te odločbe vročil, kar je tukajšnje sodišče navedlo že v sodbi III U 289/2018. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da so bile skupaj z zemljiškoknjižnimi sklepi tožnici vročene tudi odločbe o vračanju premoženja, prav tako ne, kakšna je bila vsebina omenjenih sklepov. Ob tem ne gre prezreti, da so za tožnico pomembni predvsem tisti deli odločb, s katerimi je bila zahteva za vračilo premoženja agrarne skupnosti v naravi zavrnjena, saj ti deli odločb pogojujejo njeno pravico do odškodnine (10. člen ZPVAS). Zavrnilni izreki odločb o vračanju premoženja pa niso bili izvršljivi in niso mogli biti predmet zemljiškoknjižnih sklepov o vpisu lastninske pravice na nepremičninah, ki so bile vrnjene v naravi.

50. V zvezi z navedbami toženke, da bi bilo treba v primeru pravilnosti stališč tožnice ugotoviti, da je bil postopek vračanja premoženja začet brez zahteve upravičenega predlagatelja, sodišče pojasnjuje, da ta postopek ni bil začet z vlogo odvetnika (ta je bil s strani B. B. pooblaščen kasneje), pač pa je vlogo za vrnitev premoženja AS A., kot že navedeno, vložil B. B. Poleg tega se po prvem odstavku 9. člena ZPVAS postopek za vrnitev premoženja članom agrarnih skupnosti začne na podlagi zahteve kateregakoli člana oziroma skupnega pooblaščenca (določba 64. člena ZDen ni med tistimi, na uporabo katerih napotuje četrti odstavek 8. člena ZPVAS). Nenazadnje pa je tožnica s tem, da odločb o vračanju premoženja po njihovi vročitvi v letu 2017 ni izpodbijala, molče privolila v to, da je bila vložena zahteva za vrnitev premoženja AS A. Toženka in stranka z interesom poskušata neutemeljeno prikazati, da je s tem tožnica naknadno odobrila tudi pooblastilo odvetniku za zastopanje v upravnem postopku vračanja premoženja. Tožnica v času, ko ni vedela, da je B. B. v tem postopku izdal pooblastilo odvetniku, tega ravnanja B. B. ni mogla (molče) odobriti. Da bi bila tožnica seznanjena z izdajo omenjenega pooblastila odvetniku že v času trajanja postopka vračanja premoženja AS A., pa ne ugotavljata ne izpodbijana ne drugostopenjska odločba, niti to ne izhaja iz listin v spisu. Prav tako postavitve odvetnika in njegovih procesnih dejanj tožnica ni mogla (več) odobriti v tožbi z dne 23. 10. 2017, vloženi v pravdnem postopku, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Sežani, saj bi to lahko storila le v upravnem postopka vračanja premoženja AS A. (prim. drugi odstavek 60. člena ZUP/86 ter peti odstavek 55. člena ZUP). Ta pa se je za tožnico zaključil najkasneje 12. 7. 2017 z učinkovanjem njene odpovedi pritožbam zoper odločbe o vračanju premoženja.

51. Glede na vse navedeno sodišče zaključuje, da je bilo v izpodbijani odločbi zmotno uporabljeno materialno pravo ter določbe ZUP/86 o zastopanju članov agrarne skupnosti, posledično pa nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče je zato na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V njem bo moral, upoštevajoč stališča sodišča o spornih pravnih vprašanjih, pravilno ugotoviti, kdaj so bile odločbe o vračanju premoženja vročene tožnici, in skladno s tem odločiti o njeni zahtevi za spremembo potrdila o njihovi pravnomočnosti z dne 5. 7. 2018. 52. Sodišče v tem upravnem sporu ni moglo samo s sodbo odločiti o stvari v t.i. sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1), saj tožnica v svoji zahtevi z dne 7. 8. 2018 ni navedla, kako naj prvostopenjski organ spremeni potrdilo z dne 5. 7. 2018, in tudi v tožbenem predlogu ni navedla, kako naj sodišče samo odloči o stvari. Določnega tožbenega zahtevka za takšno odločanje ni postavila niti po prejetem pozivu sodišča z dne 7. 6. 2024. ZUS-1 v prvem odstavku 7. člena določa, da sodišče v upravnem sporu o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, odloči v mejah tožbenega zahtevka. Tudi po drugem odstavku 30. člena ZUS-1 mora v primeru, ko se s tožbo zahteva odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi, tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev. Po drugem odstavku 40. člena ZUS-1 je namreč v primerih iz drugega odstavka 30. člena ZUS-1 sodišče vezano na tožbeni zahtevek.

**K II. točki izreka:**

53. Izrek o stroških postopka temelji na določbah tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in Pravilnika o povrnitvi stroškov postopka tožniku v upravnem sporu. Na tej podlagi je sodišče tožnici ob upoštevanju, da v zadevi ni bila opravljena glavna obravnava in da jo je v postopku zastopala odvetnica, priznalo pavšalni znesek povračila stroškov v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se, ker je odvetnica zavezanka za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča poveča za 22 % DDV. S Pravilnikom določeni pavšalni znesek zajema vse stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, vključno z materialnimi, razen sodnih taks (ki pa v tej zadevi niso bile plačane). Toženka mora tako tožnici povrniti stroške tega upravnega spora v višini 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Povračilo stroškov upravnega postopka (tudi že doslej nastalih) pa je stvar odločanja v ponovnem postopku pred prvostopenjskim organom.

1 Prim. Polonca Kovač, Erik Kerševan in ostali avtorji: Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 1. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2020, str. 384. 2 Zaradi običajnih potreb poslovnega prometa in interesov zastopanega se ta določba lahko nanaša le na pooblaščence, ne pa tudi na zakonite zastopnike. Tako Nina Plavšak v: Obligacijski zakonik (OZ), splošni del s komentarjem, 1. knjiga, str. 439. 3 Prim. Nina Plavšak in ostali avtorji: Obligacijski zakonik (OZ), splošni del s komentarjem, 1. knjiga, str. 437. 4 Drugače velja za pooblastilo prokuristu, ki se kot splošno pooblastilo razteza tudi na zastopanje družbe pri podelitvi (procesnega) pooblastila. Vendar prokurist ni zgolj pooblaščenec gospodarske družbe, temveč je narava prokure podobna pravni naravi zakonitega zastopnika. Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 248/2023 z dne 10. 1. 2024. 5 Prim. Nina Plavšak in ostali avtorji: Obligacijski zakonik (OZ), splošni del s komentarjem, 1. knjiga, str. 439.