Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Določbe 18.a člena ZZdrS-E ter Pravilnika o vrstah, vsebini in poteku specializacije zdravnikov urejajo situacije, ki bodo nastale po uveljavitvi sprememb Zakona o zdravniški službi, medtem ko je določba 36. člena prehodne narave, ker ureja priznavanje specializacij na podlagi dela za čas pred uveljavitvijo ZZdrS-E. Uporaba določbe 36. člena ZZdrS-E ne pomeni posega v pridobljene pravice. Legitimna pravica zakonodajalca namreč je, da pravna razmerja, ki jih na novo uvede z zakonom, tudi uredi za nazaj in pri tem uveljavljanje pravic veže na določen rok po sprejetju zakona.
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za zdravje ugodilo pritožbi tožnice (1. točka izreka); odločbo Zdravniške zbornice Slovenije, št. 1102-117/2012/10 z dne 20. 12. 2012 odpravilo (2. točka izreka) in zahtevek tožnice za priznanje naziva specialistka za intenzivno medicino na podlagi dela zavrglo (3. točka izreka). V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnica dne 20. 3. 2012 vložila vlogo za priznanje naziva specialistka za intenzivno medicino na podlagi dela, ki jo je Zdravniška zbornica z odločbo z dne 20. 12. 2012 zavrnila. Zakon o zdravniški službi (ZZdrS) v 18.a členu določa, da tri leta po sprejetju nove specializacije zbornica zdravniku specialistu, ki je najmanj šest let delal na specialističnem področju, za katero do 1. 1. 2000 ni bilo samostojne specializacije, podeli tudi naziv specialista in licenco z novega področja. Navedena določba je bila sprejeta z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravniški službi – ZZdrS-E, ki je začel veljati dne 25. 6. 2008. ZZdrS-E je v 36. členu tudi določil, da se določbe 18.a člena smiselno uporabljajo tudi za pridobitev specialističnega naziva in licence za področja novih specializacij, sprejetih med 1. 1. 2000 in dnevom uveljavitve tega zakona, ter da je v teh primerih treba zahtevo za pridobitev specialističnega naziva in licence vložiti v treh letih od uveljavitve tega zakona. Glede na navedeno določbo je rok za vložitev zahteve za pridobitev specialističnega naziva na podlagi dela potekel dne 25. 6. 2011. Specializacija iz intenzivne medicine je bila sprejeta dne 22. 6. 2006, uporabljati pa se je začela 1. 9. 2006. Gre torej za novo specializacijo, ki je bila sprejeta v relevantnem obdobju, zato v konkretnem primeru glede roka za vložitev zahteve velja določba 36. člena ZZdrS-E. Rok za vložitev zahteve je tako potekel dne 25. 6. 2011, tožnica pa je vlogo vložila dne 20. 3. 2012, to je po preteku zakonskega materialnega prekluzivnega roka. Ker je drugostopni organ pri preverjanju po uradni dolžnosti ugotovil zmotno uporabo materialnega prava s strani zbornice, je tožničino vlogo zavrgel kot prepozno.
Tožnica se z interpretacijo tožene stranke ne strinja. Način podelitve specialističnega naziva iz 18.a člena ZZdrS predpiše zbornica v soglasju z ministrom. Člen 42 ZZdrS je za sprejem podzakonskega akta določil rok šest mesecev, dejansko pa je bil Pravilnik o vrstah, vsebini, poteku specializacij zdravnikov objavljen v Uradnem list RS šele dne 23. 3. 2009. Ker ustreznega podzakonskega akta ni bilo, do tega datuma vlog za priznanje specialističnega naziva ni bilo mogoče vložiti, je treba triletni rok šteti od 23. 3. 2009 dalje, tako da je potekel dne 23. 3. 2012. Tožnica pa je svojo vlogo vložila pred tem datumom. Takšno štetje roka je razumela tudi Zdravniška zbornica, ki je zdravnikom dala informacije, da je rok za vložitev vlog za priznanje specialističnega naziva do 23. 3. 2013. To jasno izhaja iz dopisa zbornice z dne 18. 4. 2013. V obravnavanem primeru pa tožena stranka tudi ni imela zakonske podlage za odločitev v njeno škodo. Po določbi drugega odstavka 253. člena ZUP je dovoljena reformatio in peius le iz taksativno naštetih razlogov. Tudi 274. člen ZUP ne določa, da bi smel drugostopni organ odločbo odpraviti iz razloga, ker je bila vloga vložena po roku. Glede roka iz 36. člena ZZdrS-E tožeča stranka meni, da je ta instrukcijski. Če bi bil prekluziven, bi šlo za protiustavni poseg v pridobljene pravice. Zakon namreč ne govori, da bi zdravnik po poteku treh let to pravico izgubil. Prav tako za to ne obstaja noben vsebinski razlog. Gre torej za poseg v pridobljene pravice, še zlasti, ker sta prvo in drugostopni organ različno razumela tek roka. Dejansko je tudi prišlo do različne obravnave vlagateljev. Tisti, ki jim je Zdravniška zbornica naziv priznala, imajo ta naziv sedaj priznan, čeprav so tudi zamudili rok 25. 6. 2011. Tako je prišlo do očitne neenakosti pred zakonom. Zaradi navedenega se ne strinja z odločitvijo tožene stranke v 3. točki (zavrženje njene vloge), prav tako tudi glede stroškov postopka pred zbornico. Meni, da je strošek 274,00 EUR za izdelavo mnenja nadzornika kakovosti in koordinatorja najmanj pretiran, sicer pa je tudi v celoti neupravičen. Oba dajalca mnenj sta namreč interna sodelavca Zdravniške zbornice Slovenije. Predlaga, da sodišče 3. točko izpodbijane odločbe odpravi in zadevo vrne Zdravniški zbornici v nov postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.
Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na svoje navedbe v odločbi ter poudarja, da je ZZdrS jasen in nedvoumen. Podzakonski predpis ne more spreminjati ali drugače urejati ureditve, kot jo določa hierarhično višji akt. Prav tako podzakonski akt določa zgolj način določitve specialističnega naslova in licence z novega področja, ne pa tudi rokov za vložitev zahtev. Rok iz 36. člena ZZdrS ni instruktiven. Kolikor ne bi bil prekluziven, bi omogočil mlajšim zdravnikom, ki so že imeli možnost pridobiti ožjo specializacijo, da bi to kasneje zahtevali. Potem pa bi bili mlajši zdravniki v privilegiranem položaju. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.
Tožba ni utemeljena.
V obravnavanem primeru je sporno ali je tožnica vlogo za priznanje specialističnega naziva na podlagi dela vložila pravočasno. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravniški službi (Uradni list RS, št. 58/2008, ZZdrS-E), ki je začel veljati dne 25. 6. 2008, je bila omogočena pridobitev specialističnega naslova in licence na podlagi dela. Za specialistični naslov tako lahko zaprosijo zdravniki specialisti, ki imajo opravljen specialistični izpit in so najmanj šest let delali na področju, za katerega do 1. 1. 2000 ni bilo samostojne specializacije, opravili pa so vse s programom te specializacije predpisane posege (prvi odstavek 18.a člena). Navedena določba se nanaša na specialiste, ki so tri leta po sprejetju nove specializacije že vsaj šest let specialisti širšega področja, v okviru katerega je tudi področje, ki je sedaj predmet nove specializacije. Gre namreč za pridobitev naziva na podlagi delovnih izkušenj. V skladu z določbo 36. člena ZZdrS-E se določbe 18.a člena smiselno uporabijo tudi za pridobitev specialističnega naziva in licence za področja novih specializacij, sprejetih med 1. 1. 2000 in dnevom uveljavitve tega zakona, to je do 25. 6. 2008. V teh primerih je treba zahtevo za pridobitev specialističnega naziva in licence vložiti v treh letih od uveljavitve tega zakona.
V obravnavanem primeru je tožnica zaprosila za priznanje naziva specialistke za intenzivno medicino na podlagi dela. Po navedbah tožene stranke, ki jim tožnica ne ugovarja, je bila navedena specializacija sprejeta dne 22. 6. 2006, torej pred uveljavitvijo ZZdrS-E in po 1. 1. 2000. To pomeni, da v konkretnem primeru gre za situacijo, ki je urejena v 36. členu ZZdrS-E. V teh primerih pa je bilo treba zahtevo za pridobitev specialističnega naziva vložiti v treh letih od uveljavitve navedene spremembe zakona (drugi odstavek 36. člena). Navedeni rok je materialni prekluzivni rok (in ne instrukcijski, kot navaja tožnica v tožbi), saj pridobitev pravice veže na rok. Zamuda navedenega roka ima zato za posledico izgubo pravice uveljavljati priznanje specialističnega naziva na podlagi delovnih izkušenj.
Glede na povsem jasno določbo 36. člena ZZdrS-E glede roka za vložitev zahteve, so brezpredmetni tožničini tožbeni ugovori v zvezi z razlago določbe 18.a člena istega zakona ter sklicevanje na podzakonski akt, to je Pravilnik o vrstah, vsebini in poteku specializacije zdravnikov. Določbe 18.a člena ZZdrS-E ter Pravilnika urejajo situacije, ki bodo nastale po uveljavitvi sprememb Zakona o zdravniški službi, medtem ko je določba 36. člena prehodne narave, ker ureja priznavanje specializacij na podlagi dela za čas pred uveljavitvijo ZZdrS-E. Iz enakih razlogov se tožnica tudi neutemeljeno sklicuje na informacije Zdravniške zbornice glede roka za vložitev predloga za priznanje specialističnega naziva.
Neutemeljen je tudi ugovor, da uporaba določbe 36. člena ZZdrS-E pomeni poseg v njene pridobljene pravice. Legitimna pravica zakonodajalca namreč je, da pravna razmerja, ki jih na novo uvede z zakonom, tudi uredi za nazaj in pri tem uveljavljanje pravic veže na določen rok po sprejetju zakona. V konkretnem primeru pa je bil navedeni rok tudi primerno dolg in dovolj jasen.
Tožnica se tudi ne more z uspehom sklicevati na neenakopravno obravnavanje vlagateljev, ker bi naj Zdravniška zbornica priznala specialistični naziv iz interne medicine vlagateljem, ki so zamudili rok 25. 6. 2011. Navedene odločitve, kot že sama navaja tožnica, da v teh primerih pritožbe niso bile vložene, namreč niso bile predmet sodne presoje, zato jih sodišče v tem postopku ne more upoštevati.
Sodišče tudi zavrača tožbeni ugovor, da gre v obravnavanem primeru za nedovoljeno odločanje pritožbenega organa v škodo tožnice. Namen instituta „reformatio in peius“, ki ga ureja 253. člen ZUP, je v tem, da se pritožniku zaradi vložene pritožbe v njegovo škodo ne more odreči, zmanjšati ali kako drugače omejiti pravico, ki mu jo je že priznal organ prve stopnje. V obravnavnem primeru pa je prvostopni organ izdal zavrnilno odločbo, s katero je zavrnil tožničino vlogo, torej tožnica na podlagi odločbe prve stopnje sploh ni pridobila nobene pravice.
Tožnica je v tožbi ugovarjala tudi odmeri stroškov v postopku na prvi stopnji. Ker je drugostopni organ z izpodbijano odločbo v 2. točki izreka v celoti odpravil odločbo Zdravniške zbornice z dne 20. 12. 2012, torej tudi odločitev glede stroškov, pri čemer pa tožena stranka o tem ni odločil ničesar, navedeni tožničini tožbeni ugovori niso relevantni.
Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je odločitev v izpodbijanem delu pravilna, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.