Jedro

Sklep o začasni odredbi sodišča, da se investitorjem dovoljuje prosta uporaba poti prek njih nepremičnin do parcele, ki je predmet lokacijskega dovoljenja, je v lokacijskem postopku dokaz, da ima investitor zagotovljen ustrezen dostop.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila točko I/9 izreka odločbe Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja občine z dne 10.5.1993, s katero je pristojni organ investitorju postavil pogoj, da mora pred izdajo gradbenega dovoljenja pridobiti dokazilo o pravici uporabe dostopne poti do predmetnega objekta oziroma zagotovljen dostop v skladu z veljavnim zazidalnim načrtom, v ostalem pa je pritožbo zavrnila. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da se območje obravnave lokacije ureja z odlokom o zazidalnem načrtu za del soseske VS 1. Ta predvideva gradnjo stanovanjske hiše predvidenih gabaritov na zemljišču parc. št. 250/721 in 250/720. Izdano lokacijsko dovoljenje upošteva pogoje iz citiranega odloka in je izdano v skladu s prostorskim izvedbenim načrtom. To velja tudi glede dostopa, ki je po samem zazidalnem načrtu (arhitektonska in prometno - tehnična situacija) predviden ob robu zemljišča, na katerem je imel pravico uporabe v času izdaje prvostopne odločbe tožnik. Omenjeni situaciji sta sestavna dela zazidalnega načrta in sta bili sprejeti kot njegov sestavni del, zato ni mogoče upoštevati ugovora o tem, da prikaz gradbenih parcel ne vsebuje tega dostopa. Po podatkih, ki so v spisu, se investitorju s sklepom o začasni odredbi z dne 4.11.1992 za potrebe vožnje in hoje do nepremičnine parc. št. 250/721, vl. št. 249, dovoljuje prosta uporaba poti v dolžini cca 38 m in širini 3 m, ki poteka od javne poti parcele št. 1698/4, preko nepremičnin parcele št. 233 (250/676) in 250/79 in je v uporabi nasprotnega udeleženca, po obstoječi trasi poti, ki je v naravi obstajala v času vložitve predloga. Tako tožena stranka ugotavlja, da je investitor izkazal, da je upravičen razpolagati z omenjenim dostopom, zato je izrek odločbe pod točko I/9 brezpredmeten in nezakonit, saj je investitor že v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja dolžan izkazati, da ima zagotovljen ustrezen dostop, kar je v konkretnem primeru tudi izkazal. Iz tega razloga je bilo treba odpraviti omenjeno točko izreka. Nasprotni pritožbeni ugovori so iz omenjenih razlogov neutemeljeni. Prav tako je investitor izkazal, da je upravičen razpolagati z zemljiščem, na katerem namerava graditi. Za izdajo lokacijskega dovoljenja so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih predpisuje zakon, zato je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je izdal zahtevano lokacijsko dovoljenje. Ugovor o tem, da bi bila zaradi poti bistveno zmanjšana funkcionalna vrednost zemljišč, predvsem pa same zgradbe na sosednji parceli, ni stvar tega postopka, temveč je to stvar pristojnega sodišča in ustrezne tožbe zaradi plačila odškodnine. Pripombe na zazidalni načrt so lahko le stvar presoje ustavnega sodišča, zato jih ni mogoče upoštevati v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja, v katerem je pristojni organ vezan na sprejeti zazidalni načrt in ga je v skladu s 1. odstavkom 54. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor dolžan upoštevati. Okoliščina, da je objekt že zgrajen, je lahko le podlaga za ukrepanje pristojne inšpekcije, ne more pa vplivati na izdajo lokacijskega dovoljenja. Enako velja za betonsko ograjo, ki z izdanim lokacijskim dovoljenjem ni dovoljena in ni bila predmet tega postopka, saj tudi zahtevek za njeno postavitev ni bil postavljen. Prav tako na odločitev v zadevi ne vpliva okoliščina, da je objekt že priključen na komunalne naprave, sicer pa izrecna prepoved za priključitev objektov, ki so bili zgrajeni brez lokacijskega dovoljenja, velja šele od 10.4.1993. Očitno pa je omenjeni objekt na komunalne naprave priključen že pred tem datumom. Pri tem tudi ne gre prezreti okoliščine, da je bilo zemljišče pridobljeno in oddano za gradnjo s strani sklada stavbnih zemljišč.

Tožnik v tožbi izpodbija odločbo, ker naj bi bila nezakonita. V tožbi trdi, da prometno - tehnična situacija (situacija 4) ni bila sprejeta skupaj z zazidalnim načrtom. Grafični del zazidalnega načrta iz leta 1985 z vrisom poti okoli zgradbe na sosednji parceli ni bil potrjen v Skupščini občine. Dostopi do novo predvidenih objektov na tej lokaciji (objekti št. 21 in 22) so bili določeni šele aprila 1990, občina pa je bila o tem obveščena 23.7.1992. Navedeni podatki naj bi bili razvidni iz dopisa LUZ z dne 27.7.1992. V javni razgrnitvi zazidalnega načrta v letu 1985 torej navedeni elementi niso bili zajeti in zato z odlokom o zazidalnem načrtu 26.6.1985 tudi niso bili sprejeti. Glede dovozne poti do objekta št. 22, zazidalni načrt, sprejet z odlokom 26.6.1985, ne more predstavljati osnove za določitev dostopne poti oziroma osnove za ugotovitev, da je dostop do objekta št. 22 v skladu s sedaj veljavnim zazidalnim načrtom. Investitor je na navedeni parceli objekt že zgradil, zato so vprašljivi tudi odmiki od sosednjih parcel in ostali pogoji, ki izhajajo iz lokacijskega dovoljenja. Investitor je na mejo s parc. št. 250/79 postavil betonsko ograjo, visoko vsaj 2m, v lokacijskih pogojih pa je določeno, da je za ograditev možna le živa meja z žično mrežo višine 1.20 m. V pogojih je tudi določeno, da je treba objekt priključiti na komunalne naprave, investitor pa se je že priključil, ne da bi o tem sploh vprašal lastnika. Nesprejemljiva je tudi ugotovitev v izpodbijani odločbi, da je s sklepom o začasni odredbi z dne 4.11.1992 bila investitorju priznana pravica proste uporabe poti v navedeni dolžini in širini za potrebe vožnje in hoje do nepremičnine parc. št. 250/721 preko parcel št. 233 in 250/79, ki sta v uporabi tožnika. Začasna odredba že po imenu pomeni le začasno rešitev in zato kot taka še ne pomeni, da je investitor izkazal, da je upravičen razpolagati z "omenjenim dostopom". Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo izpodbija vse tožbene navedbe in poudarja, da dostopno pot določa že sam zazidalni načrt in obveznost občine oziroma sklada stavbnih zemljišč je, da tudi dejansko zagotovi komunalno opremljenost stavbnih zemljišč. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in zato predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih ter ob upoštevanju predpisov, ki so bili pravna podlaga izpodbijani odločbi presodilo, da je tožena stranka v tem primeru pravilno odločila in tudi odgovorila na vse pritožbene navedbe. Sodišče se z navedenimi odgovori tožene stranke strinja, zato, v izogib ponavljanju, na tožbene navedbe, ki so identične pritožbenim, posebej ne odgovarja. Tožbena navedba, da z začasno odredbo začasno dovoljena pot ne pomeni, da je investitor izkazal, da je upravičen razpolagati z omenjenim dostopom, je po mnenju sodišča v konkretnem primeru neupoštevna. V zadevi ni sporno, da je bila ob izdaji prvostopne odločbe navedena začasna odredba že in še v veljavi, in jo je zato organ upravičeno štel kot dokaz, da ima investitor razpolagalno pravico v zvezi z dostopom do zemljišča, na katerem naj bi stal predvideni objekt, ki je predmet lokacijskega postopka.

V skladu s 40. členom zakona o upravnih sporih (ZUS) je sodišče presodilo izpodbijano odločbo v mejah tožbenega zahtevka in v tem okvirno presodilo, da je ta v skladu s pogoji, določenimi z odlokom o zazidalnem načrtu za del soseske VS 1 (Uradni list SRS, št. 25/85). Pavšalne navedbe tožnika o vprašljivosti odmikov od sosednjih parcel in ostalih pogojev, ki izhajajo iz lokacijskega dovoljenja, sodišče glede na to, da navedba ni konkretizirana, ni moglo presojati.

Sodišče zavrača tudi tožbeno navedbo, da prometno - tehnična situacija (situacija 4) ni bila sprejeta skupaj z zazidalnim načrtom. Tako iz samega odloka o zazidalnem načrtu za del soseske VS 1, kot tudi iz podatkov v spisih in iz dopisa z dne 23.7.1992, na katerega se sklicuje tožnik, izhaja, da je ta bila predmet javne razgrnitve in tudi sprejeta skupaj z zazidalnim načrtom. V njej je naveden tudi dostop do parcele, ki je predmet tega lokacijskega postopka, kar v izpodbijani odločbi navaja tudi tožena stranka. Res pa je, da v tehnični obdelavi "načrta obodne parcelacije z načrtom gradbenih parcel" dostop ni bil obdelan, vendar po mnenju sodišča, ta okoliščina, ki je tehnične narave, na samo odločitev v tej zadevi ne more vplivati.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).