Jedro

V zadevi je ostalo povsem nerazjasnjeno, ali stanje v naravi res še ustreza stanju, predvidenemu z zazidalnim načrtom, ali pa na nekdanji parceli št. 1601/1 stoji še dodaten objekt z lastno gradbeno parcelo, ki je bila že upoštevana pri odmeri komunalnega prispevka za ta objekt, kakor to dokumentirano navajajo tožniki. V primeru če ni tako, pa je ostalo nerazjasnjeno, zakaj med zavezanci za plačilo komunalnega prispevka ni naveden tudi B.A. kot solastnik ene izmed parcel, ki so nastale iz nekdanje parcele št. 1601/1.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Občine Škofljica št. 35108-13/2010 z dne 5. 12. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80,00 EUR roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnikom zaradi priklopa stanovanjske hiše na zemljišču s parc. št. 1601/9, 1601/8 in 1601/10 k.o. … na kanalizacijsko omrežje odmerila komunalni prispevek v znesku 3.164,01 EUR in jim naložila plačilo tega zneska na njen račun v roku 15 dni. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo v letu 2009 za meteorno in fekalno kanalizacijo na Lavrici pridobljeno uporabno dovoljenje, zato so tožniki kot lastniki objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo, zavezanci za plačilo komunalnega prispevka. Komunalni prispevek je bil odmerjen na podlagi Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč Občine Škofljica (v nadaljevanju Odlok), po katerem je treba pri odmeri upoštevati tudi velikost parcele. Po Pravilniku o merilih za odmero komunalnega prispevka (v nadaljevanju Pravilnik) se za parcelo šteje zemljiška parcela ali njen del, na kateri je možno graditi objekt ali pa je objekt že zgrajen, oziroma gradbeno parcelo iz veljavnih prostorskih aktov. V obravnavani zadevi je bilo z zazidalnim načrtom VS 4/4 (RS 5)Lavrica (v nadaljevanju zazidalni načrt) zemljišče s parc. št. 1601/1 k.o. … določeno za gradbeno parcelo v velikosti 910 m2. Parcela s to številko ne obstaja več, temveč je bila ukinjena, namesto nje pa so nastale parcele št. 1601/6, 1601/7 in 1601/8, k.o. …, naknadno pa je bila ukinjena tudi parcela 1601/7, iz nje pa sta nastali parceli št. 1601/9 in 1601/10, k.o. …. Po ugotovitvah upravnega organa parcele št. 1601/8, 1601/9 in 1601/10 k.o. … predstavljajo gradbeno parcelo v velikosti 910 m2, ki je bila tudi upoštevana pri odmeri komunalnega prispevka.

Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi svoje odločbe ponavlja razloge iz prvostopenjske odločbe, glede na pritožbene navedbe tožnikov pa dodaja še, da v primeru, če so v prostorskih aktih za območja stavbnih zemljišč določeni pogoji za parcelacijo, po 69. členu Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt) parcelacije ni mogoče izvesti mimo upoštevanja teh pogojev. To pomeni, da je bila parcelacija stavbnega zemljišča s parc. št. 1601/1 izvedena v nasprotju z veljavnim prostorskim aktom in ZPNačrt. Namen prostorske ureditve z zazidalnim načrtom je v natančni razmejitvi in določitvi velikosti posameznih parcel, tako da upravni organ v obravnavani zadevi ni imel drugih verodostojnih izhodišč za določitev velikosti površine stavbnega zemljišča kot površino gradbene parcele, določeno z zazidalnim načrtom. To izhaja tudi iz mnenja Ministrstva za okolje in prostor z dne 13. 1. 2012. Tožniki se z odločitvijo ne strinjajo in vlagajo tožbo, v kateri navajajo, da je toženka pri odmeri komunalnega prispevka zmotno upoštevala celotno površino parcel 1601/8, 1601/9 in 1601/10 k.o. …, ne pa le površine tistega dela parcele 1601/9, na katerem je zgrajen objekt. Menijo, da je takšna odmera komunalnega prispevka v nasprotju s Pravilnikom in s stališčem Upravnega sodišča v sodbi I U 1606/2010 z dne 7. 11. 2011, po katerem ni podlage za avtomatično izenačitev površine stavbnega zemljišča s površino katastrske parcele, na kateri stoji obravnavani objekt. Toženka je dne 3. 7. 2009 izdala potrdilo o namenski rabi zemljišča, v katerem občinski organ pri prostorskih ukrepih na področju zazidalnega načrta ni navedel prepovedi parcelizacije, s čimer je parcelizacijo dopustil. Poleg tega je bila pri odmeri zmotno upoštevana parcela št. 1601/8, ki ni v solastnini tožnikov, temveč zgolj A.A. in B.A., ki ga pritožbeni organ ne navaja kot solastnika, lastninska pravica pa je bila vknjižena že dne 7. 12. 2004. Na tej parceli stoji poslovni objekt z veljavnim gradbenim dovoljenjem in plačanim komunalnim prispevkom za 606 m2, zato parcela ne more biti predmet ponovnega vrednotenja in plačila komunalnega prispevka.

Poleg tega tožniki navajajo še, da toženka ne uporablja enake metodologije odmere komunalnega prispevka za vse parcele na območju zazidalnega načrta. Kot primer navajajo odločbo, št. 35108-14/2010 z dne 12. 7. 2011, s katero je bilo za parcelo 1751/6 k.o. …, ki spada na področje zazidalnega načrta, od skupnih 1033 m2 obračunanih le 460,50 m2, kljub temu, da je parcela določena z zazidalnim načrtom. Iz navedenih razlogov tožniki sodišču predlagajo, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži, da jim mora povrniti stroške upravnega spora.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je med strankama sporno izključno to, ali je toženka ravnala pravilno, ko je pri odmeri komunalnega prispevka kot površino gradbene parcele upoštevala celotno površino nekdanje parcele št. 1601/1 k.o. …, torej 910 m2. To sodišče je v isti zadevi že odločalo in je s sodbo I U 1606/2010 z dne 17. 11. 2011 toženkino odločbo z dne 14. 7. 2010 odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek.

Kot izhaja iz navedene sodbe, je toženka v prvotnem upravnem postopku pri odmeri komunalnega prispevka upoštevala le površino parcele št. 1601/9 k.o. …, ne pa tudi drugih parcel, ki so nastale iz nekdanje parcele št. 1601/1 k.o. …. Med pravnimi podlagi za to (razen povsem pavšalne in posredne navedbe v prvostopenjski odločbi, da se zemljišče „nahaja na področju prostorske enote ŠSE 4/4 – ZN“) ni navedla zazidalnega načrta oziroma okoliščine, da je bila z njim parcela 1601/1 določena kot gradbena parcela. Kot izhaja iz gornjih povzetkov prvostopenjske in drugostopenjske upravne odločbe v ponovljenem postopku, ki je predmet tega upravnega spora, je torej toženka tokrat odločala na bistveno drugačni pravni in dejanski podlagi.

To po eni strani pomeni, da pri odločanju ni mogla upoštevati stališč sodišča iz sodbe I U 1606/2010. Glede na podatke, ki jih je imelo na voljo, se je namreč sodišče v tej sodbi ukvarjalo izključno z vprašanjem, ali je mogoče enačiti površino stavbnega zemljišča v smislu Pravilnika s površino katastrske parcele, na kateri stoji obravnavani objekt v primerih, ko gradbena parcela ni določena, ne pa tudi v primerih, ko je ta parcela določena z veljavnimi prostorskimi akti. Kot pravilno ugotavlja toženka, gre za primera, ki sta v Pravilniku urejena različno.

Po drugi strani je bila šele v ponovljenem postopku pri odmeri komunalnega prispevka upoštevana tudi parcela št. 1601/8 k.o. …, čemur tožniki izrecno nasprotujejo. Iz upravnega spisa izhaja, da se tožniki o tej okoliščini niso mogli izreči do izdaje prvostopenjske odločbe. Navedbe o statusu te parcele v pritožbi zoper izpodbijano odločbo torej ne predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (tretji odstavek 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), saj tožniki pred tem niso imeli možnosti, da bi jih navedli.

S temi navedbami tožniki v bistvu zatrjujejo, da parcela št. 1601/8 k.o. … ne more predstavljati parcele objekta v smislu Pravilnika, ker je na njej postavljen nov objekt z lastno parcelo, za katerega je bil komunalni prispevek plačan. Poleg tega je solastnik te parcele že od leta 2004 B.A., ki ni naveden med zavezanci za plačilo komunalnega prispevka.

Toženka se je v prvostopenjski odločbi do teh navedb opredelila zgolj z navedbo, da je bila po njenem mnenju parcelacija parcele št. 1601/1 opravljena v nasprotju z veljavnim prostorskim aktom, torej tudi v nasprotju z 69. členom ZPNačrt. Po tem členu v primeru, če so v prostorskih aktih za območja stavbnih zemljišč določeni pogoji za parcelacijo, te ni mogoče izvesti mimo upoštevanja teh pogojev. Vendar pa zakonitost odločb o parcelaciji ni in ne more biti predmet tega upravnega spora. Sodišče pripominja še, da je odločba, s katero je nastala parcela št. 1601/8 k.o. …, in s katero je v času postopka razpolagala tudi toženka, postala pravnomočna že v letu 2002 in je zato tudi sicer ni mogoče več izpodbijati.

V zadevi je tako ostalo povsem nerazjasnjeno, ali stanje v naravi res še ustreza stanju, predvidenemu z zazidalnim načrtom, ali pa na nekdanji parceli št. 1601/1 stoji še dodaten objekt z lastno gradbeno parcelo, ki je bila že upoštevana pri odmeri komunalnega prispevka za ta objekt, kakor to dokumentirano navajajo tožniki. V primeru, če ni tako, pa je ostalo nerazjasnjeno, zakaj med zavezanci za plačilo komunalnega prispevka ni naveden tudi B.A. kot solastnik ene izmed parcel, ki so nastale iz nekdanje parcele št. 1601/1 k.o. ….

Iz navedenih razlogov se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Sodišče je zato v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, v skladu s tretjim odstavkom istega člena pa je zadevo vrnilo organu, ki je to odločbo izdal, v ponovni postopek. V tem postopku se bo toženka morala opredeliti do navedb tožnikov, da parcela št. 1601/8 k.o. … predstavlja gradbeno parcelo novega objekta, ki je bila že upoštevana pri odmeri komunalnega prispevka za ta objekt, v zvezi s čimer bo po potrebi morala ustrezno dopolniti tudi ugotovljeno dejansko stanje. V primeru, če bo ugotovila, da mora pri odmeri komunalnega prispevka upoštevati tudi parcelo št. 1601/8, se bo morala opredeliti tudi do statusa solastnika te parcele B.A. Zaradi učinkovitejšega vodenja ponovljenega postopka sodišče opozarja še, da je v sodbi opr. št. I U 1731/2011 z dne 19. 4. 2012, ki se sicer nanaša na drug primer, obrazložilo tudi, zakaj gradbena parcela iz Zazidalnega načrta ne more avtomatično šteti za parcelo v smislu Pravilnika. Prav tako opozarja, da iz obrazložitev prvo in drugostopenjske odločbe ter tudi odločb o parcelaciji izhaja, da iz parcele št. 1601/1 k.o. …, na katero se sklicuje toženka, niso nastale le parcele št. 1601/8, 1601/9 in 1601/10, ki so navedene v izreku izpodbijane odločbe, temveč tudi parcela št. 1601/6, ki je izpodbijana odločba ne omenja. Če bo toženka ugotovila, da mora kot izhodišče za odmero komunalnega prispevka upoštevati celotno površino nekdanje parcele št. 1601/1 k.o. …, bo morala v odločbo zajeti tudi to parcelo, ali pa obrazložiti, zakaj ne.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, so tožniki v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičeni do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, določenem v Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnikov pa v postopku ni zastopal odvetnik, jim je sodišče priznalo stroške v višini 80,00 EUR (tretji odstavek 3. člena navedenega Pravilnika). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).