Jedro

Ker gre za normative, to nujno pomeni, da gre za obliko „pavšalnega“ zaračunavanja, za katerega ni potreben dejanski izkaz nastalih stroškov (v odvisnosti od teh se presoja primernost normativa).

Na ugotovljeno zamudo pri podanju dokaznega predloga ne vplivata dejstvi razveljavljene sodbe in sklepa sodišča prve stopnje o tem, da se glavna obravnava začne znova. Prekluzija novot namreč velja tudi za novo glavno obravnavo skupaj skupaj z vsemi drugimi prekluzijami, ki so nastale v prejšnjem postopku.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 210,68 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da: sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2000/00341 z dne 11. 10. 2000 ostane v veljavi v 1. točki izreka glede plačila glavnice 2.806,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 09. 2000 dalje do takrat, ko obresti dosežejo glavnico, torej skupno v višini dvojne glavnice 5.613,20 EUR ter v 3. točki izreka glede plačila zneska 182,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2000 dalje do takrat, ko obresti dosežejo glavnico, torej skupno v višini dvojne glavnice 364,76 EUR (1. točka izreka); se v prejšnji točki citirani sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne v delu glede obresti, ki presegajo glavnico (2. točka izreka); je dolžna tožena stranka tožeči plačati 2.321,02 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni od prejema sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (3. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer zoper odločitev v 1. in 3. točki izreka, med tem ko je glede odločitve v 2. točki izreka uspela (1. odstavek 350. člena ZPP). Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je z vtoževanim zahtevkom zahtevala plačilo stroškov vzdrževanja cestnih prehodov čez železniško progo na območju tožene stranke za čas od januarja do julija 2000. Pravno podlago zahtevku predstavlja: a) 2. točka 1. odstavka 42. člena Zakona o ureditvi določenih vprašanj s področja varnosti železniškega prometa (Ur. l. SRS, št. 28/81 s spremembami, v nadaljevanju ZUDVPV) za stroške vzdrževanja vozišča na cestnih prehodih in b) 1. točka 1. odstavka 42. člena ZUDVPV za stroške vzdrževanja signalno varnostnih in telekomunikacijskih (SVTK) naprav.

Zaradi jasnosti in preglednosti bo pritožbeno sodišče pritožbene očitke obravnavalo v okviru posamezne vrste vtoževanih stroškov.

Pod a) Sodišče prve stopnje je odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka v tem delu oprlo na ugotovitev, da je tožeča stranka izkazala višino obračunanih stroškov, saj da je normativ z dne 20. 02. 1990 (A11), ki določa delo progovnega obhodnika, primeren. Pritožbeno sodišče takšnemu zaključku pritrjuje. Sodišče prve stopnje je vrsto in obseg del tožeče stranke v zvezi z vzdrževanjem cestišča ugotavljalo in preverjalo tako z izvedencem kot tudi s pričo F. (vodja tehnične operative na sekciji za vzdrževanje prog). Pri tem je napravilo prepričljivo dokazno oceno, ko je sledilo priči in poudarilo, da je slednja po svoji funkciji bolj seznanjena s konkretnimi vrstami in obsegom dela kot izvedenec, ki je v mnenju izhajal iz hipotetičnih predpostavk ter zapisal, da delitev stroškov na „cestni“ in „tirni“ del ni možna, ampak je lahko samo teoretična ter nadalje da „lahko govorimo samo o ugotavljanju iz prakse, ki pa z njo razpolaga samo nadzornik sam“ (4. odstavek str. 5 izvedenskega mnenja, list. št. 86). Sodišče prve stopnje je zato odločitev pravilno naslonilo na izpoved priče, ki je z delom v praksi najbolje seznanjena in ki je izpovedala, da je normativ določen prenizko in da dejansko obhodnik porabi za delo s cestiščem še več časa, kot pa je določen z normativom. Tako nima prav pritožba, ko navaja, da naj bi priča pritrdila njenim navedbam v zvezi z manjšim deležem „cestnega dela“ obhodnika, kot je to normirano. Poleg tega pa je tudi sam izvedenec ugotovil, da tožeča stranka opravlja dela urejanja cestišča, njegov zaključek, da dela opravlja vzdrževalec tirov in ne obhodnik pa na utemeljenost zahtevka ne vpliva.

Tožeča stranka je navajala, da je potrebno upoštevati vse delo, potrebno za vzdrževanje vozišča in ne samo delo obhodnika, katerega obračunsko uro je tožeča stranka vzela za obračun stroškov (pripravljalni spis z dne 30. 06. 2010, list. št. 146). Navedeno pomeni, da opremljenost obhodnika ne predstavlja argumenta v zvezi z obsegom opravljenih del, kot to izpostavlja pritožba. Stroške vzdrževanja cestišča je tožeča stranka tako zaračunala skladno z normativi, za katere je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so primerni. Ker gre za normative, to nujno pomeni, da gre za obliko „pavšalnega“ zaračunavanja, za katerega ni potreben dejanski izkaz nastalih stroškov (v odvisnosti od teh se presoja primernost normativa). Skladno s tem so stroški teh opravil nujno prikazani pavšalno, vendar to ob dejstvu, da pregledovanje cestnih prehodov poteka redno in po naravi stvari včasih zadostuje zgolj pregled vozišča, včasih pa so potrebni ustrezni ukrepi, takšen način obračunavanja stroškov, ob uporabi primernih normativov, ne moti (tako tudi VSL sodba I Cpg 293/2006 z dne 16. 01. 2007).

Neutemeljeno je tudi pritožbeno grajanje zavrnitve dokaznega predloga z vpogledom v poslovnik/pravilnik obhodnika proge. Predlog je tožena stranka podala v pripravljalni vlogi z dne 10. 04. 2006 (list. št. 28), sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo s sklicevanjem na 286. člen ZPP. Takšna zavrnitev je pravilna, saj je bil dokaz predlagan po prvem naroku za glavno obravnavo dne 06. 12. 2001, tožena stranka pa ni zatrjevala okoliščin, zaradi katerih dokaznega predloga ni mogla podati pravočasno (4. odstavek 286. člena ZPP). Na ugotovljeno zamudo pri podanju dokaznega predloga ne vplivata dejstvi razveljavljene sodbe in sklepa sodišča prve stopnje o tem, da se glavna obravnava začne znova. Prekluzija novot namreč velja tudi za novo glavno obravnavo skupaj skupaj z vsemi drugimi prekluzijami, ki so nastale v prejšnjem postopku (tako J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 502).

pod b) Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je odločitev o izkazanih stroških vzdrževanja SVTK naprav zmotno naslonilo na prikaz predvidenih stroškov za leto 2000 (A13 in A14). Pritožbeni očitek je neutemeljen. Tabela pod A14 namreč vsebuje natančen prikaz stroškov (po posameznih postavkah vzdrževanja) za točno določena prehoda Ž. in M. Izkaz stroškov je mogoče preveriti, ker pa mu tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dovolj konkretno ugovarjala, ni bilo na tožeči stranki breme nadaljnjega pojasnjevanja in izkazovanja posameznih postavk. Poleg tega je tožeča stranka pojasnila (tč. II njene PV z dne 30. 06. 2010, list. št. 147), da so v tabeli navedeni stroški, ki so zaradi tega, ker so se le ti vodili centralno, izračunani na povprečno letno potrošnjo, na podlagi izkušenj za daljše časovno obdobje. Četudi gre torej za izkaz predvidenih stroškov, ki so določeni upoštevaje normative in so natančno razdelani, ni mogoč zaključek, da tožeči stranki takšni stroški niso dejansko nastali. Zgolj pozivanje na predložitev dokazov o dejansko nastalih stroških brez podanja konkretnega ugovora tako ne zadostuje in je zato odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti zahtevka tudi v tem delu pravilna.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo, saj uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka in mora tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki skladno z odvetniško tarifo priznalo priglašene stroške odgovora na pritožbo (375 točk), 2% materialnih stroškov ter 20 % DDV, kar skupaj znaša 210,68 EUR, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožeči v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.