Jedro

Obdolženka je zanikala, da bi na seji senata 28. 1. 2016 zoper oškodovanca uporabila besedo koruptiven. Glede na takšen zagovor obdolžena z dokazom resnice ne more uspeti. Dokaz resnice se mora namreč nanašati na trditev, ki so predmet obtožbe. Če obdolženka zanika, da bi izrekla v obtožbi očitane žaljive trditve o oškodovancu, za katere je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da jih je izrekla, njen zagovor da je utemeljeno verjela v resničnost nečesa drugega (da ne zaupa v oškodovančevo delo), obdolžene ne more razbremeniti kazenske odgovornosti za očitek, ki izhaja iz obtožbe. Dokaz resnice se lahko nanaša le na trditve, za katere se ji v obtožnem predlogu očita in je ugotovljeno, da so bile z njene strani izrečene ter lahko škodujejo oškodovančevi časti in dobremu imenu, ne pa na besede, zaradi katerih se obdolženo kazensko ne preganja v predmetni zadevi.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolžene C.K. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolžena je dolžna plačati sodno takso v znesku 300,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo C.K. spoznalo za krivo, ker je storila kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1 in ji po istem zakonskem določilu ter v skladu s 47. členom KZ-1 izreklo denarno kazen, in sicer 30 dnevnih zneskov po 26,21 EUR, kar znaša 786,30 EUR. Po petem odstavku 47. člena KZ-1 je obdolžena dolžna plačati izrečeno denarno kazen v roku enega meseca po pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče po prvem odstavku 87. člena KZ-1 izvršilo tako, da se bo za vsaka začetna dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora. Če obdolžena plača samo del denarne kazni, se ji ostanek sorazmerno spremeni v zapor. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžena dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso po tar. št. 7112 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v znesku 200,00 EUR. Oškodovanca Dejana Vnuka je sodišče prve stopnje s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 500,00 EUR v skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP napotilo na pravdo.

2. Proti tej sodbi se je pritožil obdolženkin zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in izreka o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje pred drugega sodnika v novo sojenje.

3. Zagovornik je v pritožbi še zahteval, da pritožbeno sodišče opravi javno sejo, na katero naj ga povabi, kot tudi obdolženko, v nadaljevanju pa predloga ni obrazložil. V zvezi s tem je potrebno pojasniti, da se seja pritožbenega senata v skrajšanem postopku izvede praviloma brez navzočnosti strank, o seji se stranke obvesti le, če bi pritožbeno sodišče spoznalo, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP). Stranke imajo namreč v primeru prisotnosti na seji senata možnost le natančneje pojasniti navedbe iz pritožbe, ne morejo pa širiti pritožbenih razlogov niti navajati nova dejstva in dokaze. V obravnavanem primeru zagovornik obdolženke v pritožbi ni opredelil, kateri razlogi bi bili torej odločilni za nujnost njune navzočnosti na seji pritožbenega senata, česa konkretno ni bilo mogoče navesti ali pojasniti v pisno vloženi pritožbi. Pritožbeno sodišče zato v skladu z določbo 445. člena ZKP obdolženke in zagovornika o seji senata ni obveščalo.1

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja pritožba iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišču prve stopnje očita, da je sodbo oprlo na dokaze, ki so nastali z nezakonitim ravnanjem državnega organa oziroma uradne osebe ter še, da je med izjavami prič in vsebino listin očitno nasprotje. Iz obrazložitve pritožbe pa še izhaja, da je policist B.V. po naročilu Okrožnega državnega tožilstva na Ptuju v skladu z določbo drugega odstavka 148. člena ZKP pri zbiranju obvestil, zbral obvestila; gre za uradne zaznamke o razgovorih policista B.V. z oškodovancem, kot s člani senata za pritožbe, v katere je zapisal njihove izpovedbe, vendar se je tekom postopka ugotovilo, da policist z nekaterimi razgovora ni opravil. Tako priči - člana senata J.M. in B.N. zanikata, da bi govorila s policistom V. oziroma povesta celo, da o dogodku nista govorila z nobenim policistom. Pritožba poudarja, da kljub dejstvu, da ZKP zahteva, da se v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem razčistijo vsa sporna vprašanja, med spornimi vprašanji pa je tudi vprašanje verodostojnosti ravnanja policije pri zbiranju dokazov za svojega stanovskega kolega, pa sodišče prve stopnje kljub temu policista V. ni zaslišalo. Zato bi moralo sodišče prve stopnje uradna zaznamka J.M. in B.N. izločiti iz spisa, ne pa da je na njiju celo oprlo izpodbijano sodbo.

6. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se pritožbeno sodišče ne strinja. Res je bila naloga policista V. po naročilu okrožnega državenega tožilstva, da zbere obvestila v zvezi s kaznivim dejanjem, ki ga je obdolženka očitala policistu D.V.. Iz podatkov spisa izhaja, da je policist V. 14. 3. 2016 zapisal uradni zaznamek o zbranih obvestilih od D.V. (list. št. 10), dne 17. 3. 2016 od J.M. (list. št. 13), dne 18. 3. 2016 pa od B.N. (list. št. 14), dne 14. 4. 2016 pa še od F.M. (list. št. 15). Vendar pa pritožba spregleda, da je sodišče prve stopnje vse navedene zaslišalo kot priče na glavni obravnavi in na vsebino teh zaslišanj in druge dokaze oprlo krivdorek izpodbijane sodbe. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog obdolženke za zaslišanje priče B.V., z njo pa se povsem strinja tudi pritožbeno sodišče (točka 4 obrazložitve). Prav tako pa je tudi zmotno pritožbeno zatrjevanje, da je potrebno uradne zaznamke iz spisa izločiti. Uradni zaznamki sodišču služijo le v spoznavnem smislu in niso dokaz v kazenskem postopku, vendar pa se iz spisa ne izločajo, le sodišče na njihovo vsebino ne sme opreti obsodilne sodbe. Sodišče prve stopnje na vsebino uradnih zaznamkov izpodbijane sodbe ni oprlo, ampak jo je oprlo, kot je bilo že obrazloženo, na izpovedbe omenjenih prič na glavni obravnavi. Zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče Veličkega, še posebej ko so zaslišane priče skladno izpovedale o tem, kar je na seji povedala obdolženka, torej o zakonskih znakih očitanega ji kaznivega dejanja. Zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka zato sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Drugih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pa ni ugotovilo.

7. Kršitev kazenskega zakona uveljavlja pritožba z obrazložitvijo in očitkom sodišču prve stopnje, da je s tem, ko se ni hotelo ukvarjati z obdolženkinim zatrjevanjem in dokazovanjem, da je imela utemeljen razlog verjeti v to, kar je izrekla oziroma ko se ji očita, da je rekla, da je policist koruptiven, kršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je obdolženka sploh izpolnila zakonske znake očitanega ji kaznivega dejanja. Pritožba citira določbo četrtega odstavka 160. člena KZ-1, ki določa, da če obdolženec dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal, se storilec ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, lahko pa se kaznuje za razžalitev (158. člen) ali očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (162. člen). Pritožbeno sodišče se s takimi pritožbenimi izvajanji ne strinja. Pritožba namreč spregleda, da je obdolženka zanikala, da bi na seji senata 28. 1. 2016 zoper oškodovanca uporabila besedo koruptiven. Glede na takšen zagovor obdolžena z dokazom resnice ne more uspeti. Dokaz resnice se mora namreč nanašati na trditev, ki so predmet obtožbe. Če obdolženka zanika, da bi izrekla v obtožbi očitane žaljive trditve o oškodovancu, za katere je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da jih je izrekla, njen zagovor da je utemeljeno verjela v resničnost nečesa drugega (da ne zaupa v oškodovančevo delo), obdolžene ne more razbremeniti kazenske odgovornosti za očitek, ki izhaja iz obtožbe. Dokaz resnice se lahko nanaša le na trditve, za katere se ji v obtožnem predlogu očita in je ugotovljeno, da so bile z njene strani izrečene ter lahko škodujejo oškodovančevi časti in dobremu imenu, ne pa na besede, zaradi katerih se obdolženo kazensko ne preganja v predmetni zadevi. Sicer pa je sodišče prve stopnje v točki 15 obrazložitve navedlo obširne razloge, s katerimi se povsem strinja pritožbeno sodišče, o tem, zakaj ponujenih dokazov obdolženke o tem, da je imela razlog za to, da je verjela v resničnost tega, in sicer: "Da ne verjame oziroma ne zaupa v delo policista", ni obravnavalo. Kršitev, na katere je dolžno paziti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

8. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolženki očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženkinega zagovornika pa še dodaja:

9. Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Ponavlja obdolženkin zagovor, da obdolženka inkriminiranih besed na seji senata ni izrekla ter še, da z vsebino zapisnika te seje ni bila seznanjena.

10. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženke, ampak izpovedbam oškodovanca. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Obdolženkin zagovor je kot povsem nesprejemljiv zavrnilo že sodišče prve stopnje ter pri tem navedlo obširne in sprejemljive razloge, s katerimi se povsem strinja pritožbeno sodišče, se nanje sklicuje in jim v izogib ponavljanju dodaja le še:

11. Na seji senata za reševanje pritožb zoper policiste, ki je potekala na Policijski upravi dne 28. 1. 2016, so bili navzoči razen obdolženke še oškodovanec D.V., F.M. kot predsednik senata, člana senata J.M. in B.N., poročevalec v zadevi J.Z. in zapisnikarica. Zaslišani kot priče so skladno izpovedali, da je obdolžena o oškodovancu na navedeni seji trdila, da je koruptiven, kar je ponovila večkrat. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v verodostojnost zapisnika o seji senata, saj je predsednik senata glasno narekoval besedilo zapisnika zapisnikarici v zapis, tako da so lahko vsi, tudi obdolženka, slišali njegov narek. Zato ni moč verjeti obdolženki ko zatrjuje, da z vsebino zapisnika ni bila seznanjena, saj ga je nenazadnje tudi podpisala.

12. Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornika ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato zagovornikova pritožba zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

13. Na pritožbo zagovornika obdolžene je pritožbeno sodišče preizkusilo še odločbo o izrečeni denarni kazni obdolženki. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje v zadostni meri upoštevalo tako obteževalne kot olajševalne okoliščine ter obdolženki izreklo po vrsti in višini povsem primerno denarno kazen, ki je ne kaže spreminjati v njeno korist. Izrek sodnega opomina obdolžencu je utemeljen takrat (68. člen KZ-1), ko je kaznivo dejanje storil v takih olajševalnih okoliščinah, ki jih delajo posebno lahke. Obdolženka je storila kaznivo dejanje zoper uradno osebo policista z očitkom, ki bi utegnil imeti zanj velike posledice. Pri obdolženki tako glede na njena ravnanja sicer tudi ni moč zaupati, da v kolikor bi ji sodišče izreklo sodni opomin, kaznivih dejanj ne bi ponavljala. To pa pomeni, da pri njej pozitivna prognoza ni podana.

14. Glede vseh ostalih pritožbenih navedb, na katere v tej sodbi ni bilo izrecno odgovorjeno, velja splošna ugotovitev, da so bodisi nepomembne, bodisi je nanje primerno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

15. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženkinega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

16. Izrek o stroških pritožbenega postopka je posledica pritožbenega neuspeha ter temelji na določbi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodna taksa v znesku 300,00 EUR je bila odmerjena v skladu s 7. točko prvega odstavka 5. člena ZST-1 po tar. št. 7112 (znesek takse 200,00 EUR), 7122 (zavrnitev pritožbe - količnik 1,5) in premoženjskimi razmerami obdolžene.

1 Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 319/2009 z dne 14. 1. 2010, I Ips 167/2000 z dne 12. 6. 2003 in I Ips 171/1997 z dne 20. 4. 2000.