Jedro

V konkretnem primeru se z izpodbijanim sklepom tožeča stranka razreši dolžnosti predsednice okrajne volilne komisije pred potekom mandata. Sodišče se strinja s tožečo stranko, da bi po določbah ZVDZ, ki se nanašajo na imenovanje oziroma razrešitev predsednika okrajne volilne komisije, tožeča stranka tudi v primeru, če bi s tožbo uspela, ne mogla biti, če bi bil že imenovan novi predsednik, imenovana nazaj na mesto predsednice volilne komisije. Kar pomeni, da bi bila situacija, tudi v primeru uspeha v upravnem sporu, nepopravljiva. Vendar pa nemožnost ponovne vzpostavitve obstoječega pravnega razmerja sama po sebi še ne predstavlja težko popravljive škode, kot to zmotno meni tožeča stranka. Obstajati mora namreč tudi verjetnost nastanka hujših škodljivih posledic, in to takšnih, ki grozijo tožeči stranki osebno. Po zakonu (ZVZD, 26. člen) je funkcija v volilnem organu in torej tudi funkcija predsednika okrajne volilne komisije častna. Z razrešitvijo s funkcije torej tožnica ni in ne more biti prizadeta eksistenčno in tega niti ne zatrjuje.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je dne 26. 10. 2017 vložila tožbo zoper sklep Državne volilne komisije, s katerim se jo razreši dolžnosti predsednice okrajne volilne komisije A. (1. točka izreka), in obenem (v 2. točki izreka) odloči, da opravlja funkcijo predsednice do imenovanja novega predsednika. Tožeča stranka v tožbi in v pripravljalni vlogi z dne 22. 1. 2018 uveljavlja nezakonitost in neustavnost izpodbijanega sklepa ter predlaga, da sodišče sklep v celoti odpravi, oziroma podrejeno, ugotovi njegovo nezakonitost, toženi stranki pa naloži, da ji povrne stroške postopka.

2. Z vlogo z dne 22. 1. 2018 tožeča stranka poleg tega predlaga, da sodišče izda na podlagi drugega oziroma na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) začasno odredbo in z njo zadrži učinkovanje izpodbijanega sklepa.

3. V predlogu navaja, da ji bo v primeru, če bo sklep izvršen, nastala težko popravljiva škoda. Začetek učinkovanja sklepa bo posegel v obstoječe razmerje, ponovna vzpostavitev pravnega razmerja pa ne bo več mogoča niti v primeru, če bi tožeča stranka s tožbo uspela, saj bo, kot izhaja iz izreka sklepa, razrešena z imenovanjem novega predsednika volilne komisije. Morebitni uspeh tožeče stranke v tem postopku pa ne pomeni nobenega od razlogov za razrešitev novega imenovanega predsednika volilne komisije po 35. členu Zakona o volitvah v Državni zbor (v nadaljevanju ZVDZ), zato vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred razrešitvijo, ne bo mogoča. Nemožnost ponovne vzpostavitve obstoječega pravnega razmerja pa predstavlja težko popravljivo škodo, ki se lahko prepreči samo z odložitvijo njegove izvršitve. Zaradi stališč, ki izhajajo iz obrazložitve odločbe (pravilno: sklepa), tožeča stranka tudi ne more kandidirati v postopku za imenovanje za predsednico drugih volilnih komisij. V zvezi s tem tožeča stranka navaja, da je Državna volilna komisija 5. 10. 2017 že objavila javni poziv za zbiranje predlogov kandidatov za imenovanje na mesto predsednika volilne komisije, ki pa očitno ni bil uspešen, saj novi predsednik še ni imenovan in tožeča stranka še vedno opravlja svojo funkcijo. Zatrjevane škode pa sama, drugače kot z zadržanjem izpodbijanega sklepa, ne more preprečiti, saj nima vpliva na aktivnosti v zvezi z imenovanjem novega predsednika.

4. Poudarja še, da je položaj predsednika volilne komisije zaradi varovanja zakonitosti in pravilne izvedbe volitev zakonsko posebej varovan. Tako se v skladu s 34. členom ZVDZ predsednika volilne komisije lahko imenuje le izmed sodnikov, v njegovo imenovanje pa se lahko poseže le v zakonsko predvidenih primerih, ki so bili v konkretnem primeru tolmačeni preširoko. Izdaja začasne odredbe je torej potrebna tudi zaradi varovanja funkcije kot takšne in posledično zaradi javnega interesa. V zvezi s težko popravljivo škodo tožeča stranka navaja še, da se v primeru, če sodišče sklepa ne bi zadržalo, lahko postavi vprašanje pravilnosti in zakonitosti že izvedenih volitev, saj je z izpodbijanim sklepom odločeno, da tožeča stranka kljub razrešitvi opravlja omenjeno funkcijo do imenovanja novega predsednika. Dvom v veljavnost volilnih opravil pa bi se postavil tudi v vseh primerih, ko so volilna opravila opravljali dodeljeni sodniki kot predsedniki volilnih komisij. Po drugi strani javna korist z izdajo začasne odredbe ne bo prizadeta. Tožeča stranka opravlja funkcijo predsednice v skladu z zakonom in odgovorno že drugi mandat, zato ni v javnem interesu, da se razreši pred iztekom mandata. Prav tako ne bo prizadeta korist tožene stranke, ki je sama predlagala, da tožeča stranka funkcijo opravlja do imenovanja novega predsednika in torej njena takojšnja razrešitev ni nujna.

5. Zahteva ni utemeljena.

6. Vložena tožba po določbah 32. člena ZUS-1 v načelu ne ovira izvršitve izpodbijanega akta. Tega tudi ne določa ZVDZ, zato za izvrševanje oziroma učinkovanje izpodbijane odločitve po zakonu ni ovire. Pač pa po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na zahtevo tožnika lahko odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

7. Začasno odredbo torej sodišče izda le izjemoma. Osnovni pogoj za odložitev izvršitve oziroma za začasno ureditev stanja pa je škoda, ki je resna in ki tožniku neposredno preti in je težko popravljiva, obenem pa je takšna, da pretehta javno korist, ki se zasleduje z izpodbijanim aktom.

8. V konkretnem primeru se z izpodbijanim sklepom tožeča stranka razreši dolžnosti predsednice okrajne volilne komisije pred potekom mandata. Sodišče se strinja s tožečo stranko, da bi po določbah ZVDZ, ki se nanašajo na imenovanje oziroma razrešitev predsednika okrajne volilne komisije, tožeča stranka tudi v primeru, če bi s tožbo uspela, ne mogla biti, če bi bil že imenovan novi predsednik, imenovana nazaj na mesto predsednice volilne komisije. Kar pomeni, da bi bila situacija, tudi v primeru uspeha v upravnem sporu, nepopravljiva. Vendar pa nemožnost ponovne vzpostavitve obstoječega pravnega razmerja sama po sebi še ne predstavlja težko popravljive škode, kot to zmotno meni tožeča stranka. Obstajati mora namreč tudi verjetnost nastanka hujših škodljivih posledic, in to takšnih, ki grozijo tožeči stranki osebno. Takšnih škodljivih posledic pa v konkretnem primeru tožeča stranka po presoji sodišča ne izkazuje. Po zakonu (ZVZD, 26. člen) je funkcija v volilnem organu in torej tudi funkcija predsednika okrajne volilne komisije častna. Z razrešitvijo s funkcije torej tožnica ni in ne more biti prizadeta eksistenčno in tega niti ne zatrjuje. Trditev o nemožnosti kandidiranja v postopku za imenovanje za predsednico drugih volilnih komisij v smislu (nematerialne) škode, ki nastaja tožnici, ostaja na ravni najbolj splošnega predvidevanja in je že iz tega razloga ni mogoče upoštevati. Zgolj izguba položaja predsednice volilne komisije kot takšna, ne da bi bila konkretizirana (pravno priznana) škoda, ki iz tega izhaja, pa po presoji sodišča tudi še ne pomeni težko popravljivih škodljivih posledic v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1. 9. Po določbah citiranega drugega odstavka 32. člena ZUS-1 mora težko popravljiva škoda groziti tožniku oziroma v konkretnem primeru tožnici osebno. Zato se tožeča stranka v predlogu oziroma v zahtevi za izdajo začasne odredbe ne more uspešno (v smislu hujše grozeče škode) sklicevati niti na posledice, ki naj bi jih imela izpodbijana odločitev na varstvo funkcije predsednika volilne komisije kot takšne oziroma na pravilnost in zakonitost že izvedenih volitev in s tem na varovanje javnega interesa. Čim pa je tako, tudi ni podlage za ugotavljanje (ne)prizadetosti javne koristi in prizadetosti koristi nasprotne stranke, saj se tehtanje med interesom posameznika (tožeče stranke) in javnim interesom opravi le v primeru nastalih oziroma grozečih hujših škodljivih posledic, ki pa, kot že rečeno, v konkretnem primeru niso izkazane.

10. Ker torej predpisani pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni, je sodišče zahtevo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo.