Jedro

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici na podlagi 2. in 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V njej ji je očitala neupravičeno odsotnost z dela v spornem obdobju. Da bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v predmetni zadevi zakonita, bi morala tožena stranka dokazati, da je bila tožnica v spornem obdobju neupravičeno odsotna z dela oziroma, da je bila tedaj glede na svoje zdravstveno stanje za delo zmožna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tega tožena stranka ni dokazala, saj je bila za sporno obdobje z odločbo ZZZS ugotovljena začasna nezmožnost tožnice za delo zaradi bolezni. Ker tožnica v tem obdobju ni bila sposobna za delo, je bila z dela odsotna upravičeno, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 12. 2016 nezakonita in se razveljavi, da je delovno razmerje tožnice pri toženi stranki trajalo do 30. 12. 2016, na ta dan pa je bila pogodba o zaposlitvi razvezana (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnico od 29. 12. 2016 do 30. 12. 2016 prijavi v obvezna socialna zavarovanja ter ji za to obdobje obračuna in izplača nadomestilo plače (II. točka izreka) in obračuna denarno povračilo v višini 4.955,51 EUR bruto, od tega zneska odvede davke in prispevke ter izplača pripadajoči neto znesek, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače (denarno povračilo v višini še 984,49 EUR bruto, izplačilo bruto zneska denarnega povračila, zakonske zamudne obresti od bruto zneska denarnega povračila) je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna za tožnico povrniti stroške postopka v višini 335,99 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe vlaga zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožbo tožena stranka. Nasprotuje stališču sodišča, da dejanska nezmožnost za delo pomeni, da je bila tožnica v spornem obdobju upravičeno odsotna z dela, saj to omogoča povsem nepreverljive in arbitrarne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka namreč ne more preverjati dejanske nezmožnosti delavca za delo drugače, kot na podlagi potrdil osebnega zdravnika oziroma odločb Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi o odločilnih dejstvih v sodbi nejasni in v medsebojnem nasprotju. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je bila tožnica v spornem obdobju od 12. 11. do 19. 11. 2016 zaradi naknadno za nazaj ugotovljene dejanske nezmožnosti za delo upravičeno odsotna z dela ter da ni odločilno, da je bila odločba ZZZS z dne 1. 2. 2017 o upravičeni zadržanosti tožnice od dela za polni delovni čas v tem obdobju izdana več kot mesec dni po zaključenem postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da osebni zdravnik tožnice v predlogu z dne 11. 11. 2016 ni predlagal polne odsotnosti tožnice z dela za sporno obdobje ter da je tožena stranka ob podaji izredne odpovedi razpolagala z dokončno in izvršljivo odločbo imenovanega zdravnika, iz katere izhaja, da je bila tožnica v tem obdobju zmožna za delo v skrajšanem delovnem času. Meni, da sta bili obe s tožnico na takšno dokončno upravno odločbo vezani, zato ni mogla ugotavljati, ali je tožnica zmožna za delo oziroma presojati zakonitosti in pravilnosti postopka, ki je tekel pred ZZZS. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča št. III Ips 75/2011. Stališču, da za presojo zakonitosti odpovedi ni odločilno, kaj je bilo odločeno z dokončno upravno odločbo ZZZS, veljavno v času podaje odpovedi, očita nasprotje z načelom zaupanja v pravo (2. člen Ustave). Navaja, da s stališča pravne varnosti ni sprejemljivo, da sodišče delodajalcu, ki se je zanesel na tako upravno odločbo, očita protipravno ravnanje, čeprav ob podaji odpovedi ni kršil nobenega zakonskega predpisa ali takrat veljavne dokončne upravne odločbe ZZZS, s katero je bilo odločeno o pravicah delavca kot zavarovanca. Meni, da je z izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje toženo stranko in druge delodajalce v bodoče postavilo v nemogoč položaj. Meni, da ji ni mogoče očitati protipravnega ravnanja in ji naprtiti posledic naknadno izdane drugačne odločbe ZZZS. Meni, da gre lahko le za naključje, ki se je primerilo tožnici, ali pa protipravno ravnanje tožnice (ki ni ravnala skladno s prejeto odločbo z dne 15. 11. 2016) ali njenega osebnega zdravnika (ker naj bi do težav prišlo zaradi njegove nerodnosti). Meni, da bi tožnica morala zahtevek za odpravo škodljivih posledic nasloviti na svojega osebnega zdravnika. Poudarja, da je izdana odločba ZZZS ugodnejša od predloga osebnega zdravnika, ki je njena podlaga. Meni, da ne gre za trk pravic dveh dobrovernih oseb, saj je bila tožena stranka v svojem delovanju ob izdaji odpovedi dobroverna, tožnica pa ne. Nasprotuje tudi višini prisojenega denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno upoštevalo v prid višjega povračila dejstvo, da tožnica v času brezposelnosti ni bila upravičena do denarnega nadomestila, da je bila tožničina hitra zaposlitev v družbi, katere lastnica je, posledica nuje po ohranitvi zdravstvenega stanja ter oceno, da tožničine zaposlitvene možnosti glede na starost, poklic in zdravstvene težave niso najboljše. Navaja, da tožnica ni starejša delavka, niti ni težje zaposljiva, saj so delavci s poklicem trgovca že dalj časa zelo iskani, njene zdravstvene težave pa niso trajne, saj čaka na operacijo. Sodišče bi po njenem mnenju moralo upoštevati, da se je tožnica že tretji dan po prejemu odpovedi ponovno zaposlila, da zaposlitve pri drugem delodajalcu ni iskala ter okoliščino, da odpoved ni nezakonita zaradi neposrednih ravnanj ali pomanjkljivosti pri izvedbi postopka odpovedi s strani tožene stranke. Vztraja, da tega ni mogoče upoštevati v njeno škodo. Meni, da je povračilo, ki znaša 7 tožničinih plač, previsoko odmerjeno. Posledično se pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, niti ji jih pritožba ne očita, saj pritožnica to bistveno kršitev uveljavlja zaradi nestrinjanja z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 27. 12. 2016 podala tožnici na podlagi 2. in 4. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13). V njej ji je očitala neupravičeno odsotnost z dela od 12. 11. 2016 do 19. 11. 2016. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da je bila tožnica v obdobju od 12. 11. do 19. 11. 2016 odsotna z dela in da ji v času izvedbe postopka izredne odpovedi bolniški stalež za to obdobje ni bil priznan, - da je bila glede na dokončno odločbo imenovanega zdravnika ZZZS z dne 15. 11. 2016, ki je veljala v času izvedbe postopka, tožnica v spornem obdobju zmožna za delo v skrajšanem delovnem času 6 ur dnevno, - da je tožnica zoper to odločbo uveljavljala redna in izredna pravna sredstva, zaradi česar je bila 1. 2. 2017 izdana odločba zdravstvene komisije ZZZS, po kateri je bila tožnica v obdobju od 12. 11. do 19. 11. 2016 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni, - da ji je bilo zaradi izdaje te odločbe izdano potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela za polni delovni čas za obdobje od 12. 11. 2016 do 19. 11. 2016. 7. Zavzelo je pravilno materialno pravno stališče, da tožnica glede na citirano odločbo ZZZS z dne 1. 2. 2017 v spornem obdobju od 12. 11. 2016 do 19. 11. 2016 dejansko ni bila zmožna za delo zaradi zdravstvenih razlogov, zato je bila tedaj upravičeno odsotna z dela. Pravilno je tudi stališče, da ni bistveno, s čim je bila v trenutku podaje izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi seznanjena tožena stranka oziroma s katerimi podatki je razpolagala, temveč je bistveno dejansko zdravstveno stanje tožnice v spornem obdobju.

8. Tožena stranka v pritožbi poudarja, da ji ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, saj se je glede tožničine neupravičene odsotnosti z dela zanesla na dokončno upravno odločbo, po kateri tožnica v spornem obdobju ni bila upravičeno zadržana od dela za poln delovni čas. Za odločitev o tem, ali je izredna odpoved nezakonita, ni odločilna protipravnost ravnanja delodajalca, niti ni odločilno, ali je delodajalec v času podaje izredne odpovedi ravnal pravilno glede na podatke, ki jih je poznal. Da bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v predmetni zadevi zakonita, bi morala tožena stranka dokazati, da je bila tožnica v spornem obdobju neupravičeno odsotna z dela oziroma, da je bila tedaj glede na svoje zdravstveno stanje za delo zmožna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tega tožena stranka ni dokazala, saj je bila za obdobje od 12. 11. do 19. 11. 2016 z odločbo ZZZS z dne 1. 2. 2017 ugotovljena začasna nezmožnost tožnice za delo zaradi bolezni. Ker tožnica v tem obdobju ni bila sposobna za delo, je bila z dela odsotna upravičeno, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved nezakonita.

9. Na odločitev v zadevi ne vpliva, da je tožena stranka v času podaje izredne odpovedi ravnala v dobri veri in da se je zanesla na dokončni upravni odločbi glede tožničinega bolniškega staleža ter da sama ne bi mogla ugotavljati zdravstvenega stanja tožnice in posledično upravičenosti odsotnosti tožnice z dela. Ob ugotovitvi, da je bila tožnica v spornem obdobju nesposobna za delo, izredna odpoved zaradi neupravičenega izostanka z dela ne more biti zakonita. Po naravi stvari odločitve v upravnih postopkih o upravičenosti odsotnosti z dela zaradi zdravstvenega stanja in odločitve sodišč v socialnih sporih v zvezi s tem zaradi svojega trajanja učinkujejo za nazaj. Če se za nazaj v upravnem postopku ali socialnem sporu ugotovi, da je bil delavec nezmožen za delo, posledice takih odločitev trpi delodajalec, tudi če je v času odpovedi ravnal skladno z zakonom. Ni mogoče slediti stališču tožene stranke, da je odpoved zakonita zaradi kršitve načela zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave RS, saj to ne more biti temelj za ugotovitev zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za katero ne obstaja zakonski razlog. Zavzemanje tožene stranke, da bi bilo treba šteti, da je šlo za naključje, ki se je primerilo tožnici, tudi ni utemeljeno. Niti ni mogoče tožnici očitati protipravnega ravnanja, saj je bila odsotna z dela zaradi bolezni in za delo ni bila zmožna, zato ji ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ker ni hodila na delo, prav tako ni protipravno njeno vlaganje pravnih sredstev zoper odločbo ZZZS. Pritožbeno zavzemanje za to, da bi bila izpodbijana odpoved zakonita, ker bi lahko očitali protipravno ravnanje osebnemu zdravniku tožnice, je tudi neutemeljeno, saj razlog, zakaj je prišlo do naknadne odločitve o upravičeni odsotnosti tožnice z dela v spornem obdobju, na zakonitost odpovedi ne more vplivati. Nebistveno je tudi, da je odločba ZZZS, s katero je bila ugotovljena tožničina nesposobnost za delo v spornem obdobju, za tožnico ugodnejša od predloga zdravnika. Tožena stranka tudi s sklicevanjem na citirani judikat Vrhovnega sodišča ne more uspeti, saj je v bistvenem drugačen od predmetne zadeve, nanaša se namreč na odškodninsko odgovornost zavoda za zdravstveno zavarovanje.

10. Pritožba neutemeljeno izpodbija odmero višine denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. S strani prvostopenjskega sodišča prisojeno denarno povračilo v višini bruto 4.955,51 EUR ni previsoko odmerjeno glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o trajanju zaposlitve tožnice pri toženi stranki (skoraj 6 let), tožničini starosti (46 let), njenih zdravstvenih težavah, poklic trgovke, zaposlitev pri njenem partnerju ter oceni zaposlitvenih možnosti tožnice. Ni mogoče slediti zavzemanju tožene stranke, da bi bilo treba denarno povračilo odmeriti v nižjem znesku od 4.955,51 EUR zaradi okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Ta kriterij v predmetni zadevi ni uporabljiv, saj navedene okoliščine v predmetni zadevi niso take, da bi lahko vplivale na zvišanje ali na znižanje denarnega povračila, prav tako tudi ne tožničina hitra zaposlitev po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki.

11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).