Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL Sodba I Cpg 485/2020

ECLI:SI:VSLJ:2021:I.CPG.485.2020 Gospodarski oddelek

gradbena pogodba odgovornost izvajalca dogovor o izvedbi dodatnih del gradnja pomožnega objekta terminski plan gradbena dokumentacija gradbeno dovoljenje pomanjkljiva projektna dokumentacija prekinitev dela načelo pacta sunt servanda odstop po volji naročnika razlogi za razvezo pogodbe odgovornost za razvezo pogodbe pravne posledice razvezane pogodbe naknadno odpadla pravna podlaga kondikcijski zahtevek po razdrtju pogodbe
Višje sodišče v Ljubljani
2. junij 2021
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Naročniku je v 648. členu OZ dano posebno zakonsko upravičenje, da od pogodbe kadarkoli odstopi, ne da bi bil dolžan razloge za odstop sploh pojasnjevati izvajalcu. Zaradi vzpostavitve pravičnega ravnotežja je po drugi strani dano upravičenje izvajalcu, da v takšnem primeru terja popolno plačilo vseh (tudi neopravljenih) del, od katerih mora odbiti le stroške, ki jih je zaradi odstopa prihranil. Temeljni pogoj za uporabo določila 648. člena OZ je, da razlog za odstop naročnika od pogodbe v celoti izvira iz njegove sfere in ne iz sfere izvajalca.

Uporaba 648. člena OZ je možna le v primerih, ko si naročnik (iz svojih lastnih razlogov) premisli in ko na strani izvajalca ni bilo nobenih (niti naknadno ugotovljenih) kršitev njegovih pogodbenih obveznosti. Tudi neupravičen odstop naročnika od pogodbe zaradi napak izvajalca (če npr. izvajalcu ne dovoli njihove odprave in pogodbo razdre) izvajalcu ne daje upravičenja po 648. členu OZ, pač pa ima poleg kondikcijskega zahtevka na vrnitev tega, kar je bilo izpolnjeno, na voljo le zahtevek na povrnitev morebitne škode.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni: - v III. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek zavrne še za 132.377,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 115.470,21 EUR od 20. 4. 2019 do plačila ter od zneska 16.906,91 EUR od 6. 12. 2013 do plačila; - v V. točki izreka pa se spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 865,12 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka potrdi v delu, v katerem je bila tožena stranka obsojena na plačilo zneska 32.067,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2019 do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 3.262,70 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi delnega umika tožbe za znesek 37.567,30 EUR postopek v tem delu ustavilo (II.). S sodbo je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 164.444,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 147.538,06 EUR od 20. 4. 2019 do plačila ter od zneska 16.906,91 EUR od 6. 12. 2013 do plačila (III.). V preostalem delu je za znesek 1.785,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2013 do plačila tožbeni zahtevek zavrnilo (IV.). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene izvršilne stroške v višini 455,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 1. 2014 dalje do plačila ter pravdne stroške v znesku 8.052,76 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje (V.).

2. Zoper III. in V. točko izreka sodbe se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da jo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pravdni stranki sta dne 26. 8. 2013 sklenili pogodbo št. 52/13 (v nadaljevanju Pogodba), s katero se je tožeča stranka kot izvajalec zavezala za toženo stranko kot naročnico izdelati, dobaviti in montirati jekleno podkonstrukcijo, panelno fasado in panelno streho industrijskega objekta na podlagi ponudbe tožeče stranke št. 311-IV/13 z dne 20.8.2013. Med strankama je bilo nesporno, da je bila ponudba IV/13, na katero se je sklicevala Pogodba, le navidezna, in da sta stranki v resnici sklenili Pogodbo na podlagi ponudbe tožeče stranke št. 311-V/13 z dne 20. 8. 2013, ki je poleg del na osnovnem toženkinem objektu vključevala tudi izdelavo in montažo dodatnih objektov; nadstreška in nadstrešnice, oba priključena na osnovni objekt, vse skupaj za ceno 177.167,72 EUR. Nesporno je bilo tudi, da tožena stranka za dodatna objekta ni imela gradbenega dovoljenja niti gradbene dokumentacije (arhitekturnih načrtov, projekta za izvedbo del - PZI). Gradbena dokumentacija (PZI) za osnovni objekt, za katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje, pa ni vsebovala dodatnih priključkov na osnovnem objektu za prizidka in tudi ni upoštevala večje statične obremenitve osnovnega objekta. Nesporno je bilo nadalje, da je terminski plan, ki je bil sestavni del Pogodbe, zajemal le dela na osnovnem objektu (fasada in streha), ki bi jih moral izvajalec dokončati v dobrem mesecu po sklenitvi pogodbe, do 29. 9. 2013. Sporno pa je bilo, kdaj naj bi se glede na ustni dogovor strank izvedla dela za nadstrešek in nadstrešnico. Tožena stranka je trdila, da šele po pridobitvi gradbenega dovoljenja za ta objekta, tožeča stranka pa je zatrjevala, da takoj po končanih delih na osnovnem objektu in da jo je tožena stranka silila k delom brez gradbenega dovoljenja. Tožeča stranka je dne 15. 9. 2013 (ko je bila podkonstrukcija fasade na osnovnem objektu zaključena v približno 90 %, dela na strehi v 95 %, fasadni paneli še niso bili montirani) prekinila izvajanje pogodbenih del na osnovnem objektu in od tožene stranke zahtevala izpolnitev določenih pogojev, predvsem predložitev gradbenega dovoljenja za dodatna objekta in projektno ter izvedbeno dokumentacijo tako za osnovni objekt, na katerem investitor – tožena stranka še ni potrdil odprtin za okna in vrata, kot tudi za nadstrešek in nadstrešnico. Po tem, ko je tožena stranka tožečo stranko večkrat pozvala k nadaljevanju del, sta njuna predstavnika dne 9. 10. 2013 podpisala gradbeni dnevnik, v katerem sta opredelila napake na izvedenih delih in se dogovorila o njihovi odpravi. Tožeča stranka napak ni začela odpravljati vse do 30. 10. 2013, takrat pa ji je tožena stranka prepovedala nadaljevati z deli in najela drugega izvajalca, ki je s to pogodbo določena dela tudi dokončal (osnovni objekt, nadstrešek in nadstrešnico).

5. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo na pravni podlagi 648. člena Obligacijskega zakonika – OZ, (na kateri je tožeča stranka tudi utemeljevala svoj zahtevek, saj je zahtevala plačilo za vsa neopravljena dela, zmanjšana za stroške, ki jih ni imela). Pogodbo med strankama je sodišče opredelilo kot gradbeno pogodbo, in ugotovilo: da sta se pogodbeni stranki ustno dogovorili, da bo tožnica z izgradnjo nadstreška in nadstrešnice nadaljevala takoj po končanju del na osnovnem objektu; da toženka tožnici ni izročila gradbenega dovoljenja in PZI za dodatna objekta; da ji ni izročila popravljenega oz. dopolnjenega PZI za osnovni objekt z novim statičnim izračunom ob upoštevanju, da sta na osnovni objekt pripeta tako nadstrešek kot nadstrešnica; da ni potrdila končne variante fasade oziroma fasadnih odprtin za okna in vrata, in da je zato skladno s prvim odstavkom takrat veljavnega 84. člena ZGO-1 tožeča stranka utemeljeno prekinila z delom. Zaključilo je še, da je tožena stranka s tem, ko je dne 30. 10. 2013 tožeči stranki prepovedala vstop na gradbišče, enostransko odstopila od pogodbe in da je zato tožeča stranka upravičena do plačila vseh pogodbenih del z odbitkom prihranjenih stroškov v smislu 648. člena OZ. Zahtevek je zavrnilo zgolj za znesek manjvrednosti del v višini 1.785,99 EUR, ker je tožeča stranka namesto v pogodbi dogovorjene podkonstrukcije fasade iz vroče cinkanega jekla uporabila nepocinkano jeklo z antikorozijsko zaščito.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, ker da je „vse ostale dokaze zavrnilo“, ne da bi zavrnitev dokaznih predlogov ustrezno obrazložilo. Drži, da je sodišče prve stopnje „ostale dokazne predloge“ zavrnilo le s pavšalno oceno, ker naj bi bila dejstva, ki naj bi se z njimi dokazovala, nerelevantna, oz. so bila ta dejstva zadostno ugotovljena že na podlagi drugih dokazov, ali pa za njihovo izvedbo ni obstajala zadostna trditvena podlaga. Vendar pa je prav tako pavšalen pritožbeni očitek, saj se pritožba sklicuje zgolj na načelna stališča sodne prakse glede zahteve po obrazloženosti zavrnitve dokaznih predlogov, ne pojasni pa, katerega dokaza, ki bi ga po oceni tožene stranke moralo izvesti, sodišče ni izvedlo in glede katerega pravnopomembnega dejstva toženi stranki zato ni bila dana možnost dokazovanja. Ni nepomembno, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi izvajalo temeljit in obsežen dokazni postopek, in da je torej ugodilo večini dokaznih predlogov strank. Edini konkretizirani pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo sodnega izvedenca in cenilca A. A., katerega mnenje je tožena stranka sama predložila v spis, pa je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso njegovo mnenje upošteva le kot trditvena podlaga stranke. V skladu s tem stališčem bi se tudi neposredne izjave strankinega izvedenca na naroku štele le kot njene trditve, ki bi jih sicer izjemoma (npr. s soglasjem strank) bilo mogoče dokazovati tudi z njegovim zaslišanjem. Vendar pa je bil prav v dokaz teh trditev v postopku na prvi stopnji imenovan izvedenec, ki je ugotavljal ista dejstva kot strankin izvedenec, in čigar zaključkom tožena stranka v bistvenem niti ni nasprotovala.

7. Sodišče prve stopnje upravičeno ni sledilo toženi stranki, da naj bi se za postavitev nadstreška in nadstrešnice (po pridobitvi gradbenega dovoljenja) sklenila nova pogodba, ker je bil terminski plan po Pogodbi sprejet le za osnovni objekt. Tudi po oceni pritožbenega sodišča nova pogodba glede na ugotovljene in celo nesporne dejanske okoliščine primera ni bila potrebna niti smiselna. Obstoječa Pogodba je že vsebovala bistvene sestavine (predmet in ceno) tako za nadstrešek kot za nadstrešnico, rok za izvedbo pa ob njeni sklenitvi ni bil bistven za nobeno od pogodbenih strank, zato bi se stranki o njem lahko dogovorili tudi ustno, že ob sklenitvi Pogodbe, ali pa kadarkoli kasneje.

8. Pritožbeno sodišče se s pritožbenimi razlogi o tem, kdaj in na kakšen način je bila Pogodba razdrta (ali z izjavo tožeče stranke, ali s konkludentnim ravnanjem tožene stranke, ali po samem zakonu) ni ukvarjalo, ker ta dejstva za odločitev o zahtevku niso relevantna. Nesporno je prišlo do razdrtja Pogodbe pred zaključkom del. Nesporno je tožeča stranka dela na objektu prekinila in nesporno tožena stranka tožeči stranki po neuspešnih pogajanjih ni dovolila nadaljevanja del in je najela drugega izvajalca. Bistveno pa je, katera od strank je odgovorna za razdrtje Pogodbe. To vprašanje je pomembno zlasti za presojo pravilne uporabe materialnega prava.

9. Določilo 648. člena OZ, na katerem je tožeča stranka gradila svoj zahtevek, in na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, predstavlja izjemo od splošnega imperativa obligacijskega prava, da pogodbe vežejo (pacta sunt servanda). Ker so podjemne pogodbe, kamor sodi tudi gradbena pogodba, praviloma trajnejše narave; ker, zlasti v primeru naročila izdelave zahtevnejših projektov, terjajo visoko stopnjo zaupanja med naročnikom in izvajalcem, ki se lahko poruši ali omaje tudi brez tehtnih razlogov na strani izvajalca; ker lahko naročnik naknadno izgubi interes za končno izpolnitev, ali ugotovi, da posla ne zmore končati ipd., je naročniku v 648. členu OZ dano posebno zakonsko upravičenje, da od pogodbe kadarkoli odstopi, ne da bi bil dolžan razloge za odstop sploh pojasnjevati izvajalcu. Zaradi vzpostavitve pravičnega ravnotežja je po drugi strani dano upravičenje izvajalcu, da v takšnem primeru terja popolno plačilo vseh (tudi neopravljenih) del, od katerih mora odbiti le stroške, ki jih je zaradi odstopa prihranil. Temeljni pogoj za uporabo določila 648. člena OZ je, da razlog za odstop naročnika od pogodbe v celoti izvira iz njegove sfere in ne iz sfere izvajalca. Pritožba ima prav, da v obravnavnem primeru navedeni pogoj ni bil izpolnjen, zato je utemeljen pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava.

10. Pritožbeno sodišče v načelu ne nasprotuje oceni prvostopnega sodišča, da je za nastop dejstev in okoliščin, ki so pripeljali do razdrtja Pogodbe med pravdnima strankama, odgovorna (tudi) tožena stranka, ki se te odgovornosti v postopku na prvi stopnji ni uspela razbremeniti. Tožena stranka kot investitor je pri tožeči stranki naročila ponudbe in sklenila Pogodbo za gradnjo dodatnih objektov (nadstreška in nadstrešnice), za katere ni imela nobene gradbene dokumentacije; ne gradbenega dovoljenja niti PZI, še celo načrta arhitekture ne. Zaradi dodatnih objektov, ki niso bili načrtovani in predvideni v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja oz. izdelave PZI za osnovni objekt, so postali neustrezni tudi gradbeni načrti za osnovni objekt, saj bi morala tožena stranka (ali njen projektant) ponovno preračunati statične obremenitve osnovnega objekta. Očitek tožeči stranki, da ni upoštevala PZI osnovnega objekta, se je zato izkazal kot nerelevanten, saj obstoječi PZI (po mnenju v postopku imenovanega izvedenca) ni ustrezal zahtevam zaradi dodatnih objektov povečanim statičnim obremenitvam osnovnega objekta, in ga tudi novi izvajalec tožene stranke ni upošteval. Tožena stranka je nadalje nedopustno dolgo odlašala s potrditvijo in razporeditvijo odprtin na fasadi, pri čemer se tudi sama ni držala sprejetega PZI za osnovni objekt. Pomanjkljivo in neustrezno je opravljala nadzor nad tožečo stranko (preko svojih pogodbenih partnerjev, ki v obravnavanem razmerju med investitorjem in izvajalcem sodijo v njeno sfero).

11. Vendar pa ima pritožba prav, da je bila presoja (odgovornosti) sodišča prve stopnje izrazito enostranska, in da je sodišče tožečo stranko v celoti razbremenilo vsakršne odgovornosti za njun razdor, četudi gre za izvajalca - profesionalca, od katerega se zahteva skrbnost dobrega strokovnjaka. Zato se večini očitkov, ki jih je sodišče prve stopnje naslovilo izključno na toženo stranko, po mnenju pritožbenega sodišča tudi sam ne more izogniti.

12. Tudi tožena stranka je sklenila Pogodbo, s katero se je zavezala zgraditi objekte brez gradbenega dovoljenja in brez (ustrezne) izvedbene gradbene dokumentacije, čeprav je ta v osnovi namenjena in potrebna izvajalcu. Tožeča stranka se je branila, da naj bi ji tožena stranka obljubljala, da bo gradbeno dovoljenje in PZI za pomožna objekta pridobila do končanja del na osnovnem objektu, tožena stranka pa je trdila, da naj bi, ko bi pridobila gradbeno dovoljenje, sklenili novo pogodbo za dodatna objekta. Da ta ni bila potrebna, je pritožbeno sodišče že pojasnilo. Tudi se zdi prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da sta se pravdni stranki (ustno) dogovorili, da bo tožeča stranka z izgradnjo nadstreška in nadstrešnice nadaljevala takoj po končanju del na osnovnem objektu, saj ga je sodišče (poleg na izpovedbe zaslišanih prič) oprlo na izkustveno predvidljiva in običajna pričakovanja pogodbenih strank v takšnih oz. primerljivih življenjskih situacijah. Pri pogodbenih delih je šlo za celoto in ne za samostojne, med seboj ločene posamične objekte. Že pri gradnji osnovnega objekta je bilo treba upoštevati, da se bosta nanj naslonila oba pomožna objekta, zato je bilo treba zadostiti zahtevi po večji nosilnosti osnovnega objekta in na njem vgraditi ustrezne nastavke za priklop. Poleg tega razdelitev del na dve ločeni izvršitveni fazi za nobeno od pogodbenih strank ni bila niti ekonomsko niti organizacijsko smotrna. Ne nazadnje pa je tudi novi izvajalec, ki je nadomestil tožečo stranko, vsa dela na osnovnem objektu, nadstrešku in nadstrešnici izvedel v paketu, četudi je bilo gradbeno dovoljenje za en dodatni objekt izdano šele 5.11.2014, za drug objekt pa sploh ne, PID (projekt izvedenih del) osnovnega objekta pa sploh ni odstopal od PZI (ki ni upošteval dodatnih objektov).

13. Neprepričljiv in v nasprotju z razlogi, s katerimi ga je utemeljilo (v 14. in 15. tč. obrazložitve), pa je nadaljnji zaključek prvostopnega sodišča, s katerim je sledilo tožničini razlagi, da naj bi se tožena stranka zavezala vso potrebno gradbeno dokumentacijo (dopolnjeno za osnovni objekt in novo za razširjen del objekta) pridobiti tekom del, ki bi se tako lahko normalno nadaljevala. „Tekom del“ v konkretnem primeru pomeni v enem mesecu po podpisu pogodbe, saj bi se dela na osnovnem objektu do 29. 9. 2013 morala že končati. Sodišče prve stopnje ni logično pojasnilo, kako bi se dela lahko normalno nadaljevala, če bi tožeča stranka potrebno PZI dokumentacijo za gradbeno konstrukcijo celotnega objekta (osnovnega in razširjenega) pridobila „tekom del“, in kako bi si lahko z njo pomagala, če bi jo denimo prejela 27. 9. 2013. Ob razumni predpostavki, da zahteva po večji nosilnosti pomeni spremembe v jekleni konstrukciji (in ne v fasadi), je ojačitev konstrukcije nujno načrtovati in predvideti v najzgodnejši fazi del, t.j. že pri izdelavi oz. naročilu jeklenih nosilcev in horizontalnih profilov (še preden sploh prispejo na gradbišče). Upoštevaje kratek rok izvedbe za osnovni objekt bi po oceni pritožbenega sodišča vsaj dopolnjena oz. popravljena PZI dokumentacija za osnovni objekt morala biti tožeči stranki izročena že ob sklenitvi Pogodbe; če pa je bila tako rekoč „na poti“, bi zavezo tožene stranke, da jo v kratkem roku (bistveno krajšem od roka za izgradnjo osnovnega objekta) predloži, pogodbeni stranki lahko brez ovir vključili v samo Pogodbo (saj ni bilo razloga, da bi o tem sklepali ustni dogovor). Pritožba utemeljeno opozarja, da stališče prvostopnega sodišča, da je obličnost gradbene pogodbe predpisana le zaradi varstva interesov strank in v dokazne namene (s čimer se pritožbeno sodišče sicer ne strinja, vendar njegovo nestrinjanje v tej zadevi ni relevantno), po vsebini pomeni, da je treba nuditi močnejše pravno varstvo stranki, ki se na obličnost sklicuje, kot stranki, ki zatrjuje ustne dogovore, s katerimi naj bi si nasprotna stranka naložila obremenjujoče obveznosti. Zaveza po obličnosti pogodbe terja od pogodbenih strank, da vse za njiju pomembne pravice in obveznosti zapišeta v pogodbo, saj v nasprotnem tvegata izgubo verodostojnega in tehtnega dokaza. Poleg tega pa je splošno znano, da gradbena dovoljenja izdajajo upravni organi v posebnem upravnem postopku, na katerega trajanje imajo stranke le omejen vpliv, ali pa celo nikakršnega. Tožeča stranka se ob podpisu Pogodbe ni niti prepričala, ali je tožeča stranka sploh vložila vlogo za pridobitev gradbenega dovoljenja (ki naj bi ji ga obljubljala do konca del). Razlogi sodišča prve stopnje, da je tožnica glede na to, da je imela toženka ob prihodu tožnice že izvedene pasovne in točkovne temelje za konstrukcijo nadstrešnice, utemeljeno pričakovala, da je tožena stranka sprožila postopek za pridobitev gradbenega dovoljenja za izvedbo nadstreška in nadstrešnice, pa so z ozirom na številčnost povsem dokončanih (in nemalokrat tudi že povsem amortiziranih) črnih gradenj v Republiki Slovenji, silno šibki in neprepričljivi. Povedano sicer v ničemer ne zmanjšuje odgovornosti tožene stranke za naročilo gradnje brez ustrezne gradbene dokumentacije, bistveno pa vpliva na oceno odgovornosti tožeče stranke, ki je s podpisom Pogodbe pristala tako na izvedbo dodatnih del, za katero tožeča stranka ni pridobila gradbenega dovoljenja, kot tudi na izvedbo del na osnovnem objektu, za katero ni bil ustrezno dopolnjen PZI oz. opravljen nov statični izračun obremenitev osnovnega objekta. Pogodbo je podpisala kljub temu, da je toženo stranko pred sklenitvijo Pogodbe opozorila, „da je nadstrešnica prevelik objekt, da bi ga lahko naredili kar po domače in da je potrebno pri takšnih objektih preračunati statiko za celoten sklop“ (24. tč. obrazložitve), in se je lotila dela, ne da bi pri teh zahtevah vztrajala, ali pa izračune dodatnih obremenitev in potrebnih sprememb v konstrukciji naredila sama (saj je v znatni meri tudi sama strokovnjak s tega področja), in jih predložila v potrditev tožeči stranki oz. njenim projektantom. Predmet tega postopka je civilnopravno razmerje med strankama, kar pomeni, da je bila tožeča stranka ne glede na izpolnjevanje upravnih in drugih pogojev, ki jih določajo predpisi o gradnji objektov, dolžna izdelati kvalitetno in stabilno gradbo.

14. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da je z deli na objektu prenehala tožeča stranka in ne tožena stranka, in da je prav ta prekinitev sprožila plaz vseh nadaljnjih dogodkov. Dela je prekinila zgolj iz na prvi pogled tehtnih razlogov, za katere naj bi bila odgovorna tožena stranka (nepredložitev gradbenega dovoljenja za nadstrešek in nadstrešnico, PZI za nadstrešek in nadstrešnico, nepredložitev novega statičnega izračuna za celotni objekt, nepotrjenih okenskih in vratnih odprtih v fasadi), vendar je to storila le slabe tri tedne po sklenitvi Pogodbe, čeprav so ji bile vse navedene pomanjkljivosti že ob sklenitvi Pogodbe znane in bi zaradi njih prav na podlagi 84. člena ZGO-1, na katerega se je sklicevalo sodišče prve stopnje, bodisi morala vztrajati, da se te pomanjkljivosti odpravijo (ali vsaj, da se obveznost tožene stranke, da vse to predloži v treh tednih, vnese v Pogodbo) bodisi odkloniti njen podpis. Navedena prekinitev se zato kaže bolj kot poskus izsiljevanja s strani tožeče stranke, ki bi morala vedeti, da je bila izpolnitev teh zahtev v postavljenem roku 8 dni za toženo stranko praktično nemogoča. K temu vtisu napotuje tudi okoliščina, da je tožeča stranka v pozivu toženi stranki k odpravi kršitev pred odstopom od pogodbe z dne 17. 9. 2013 postavila tudi povsem nerazumljive ali vsaj ne dovolj pojasnjene zahteve (prepoved motenja delavcev tožeče stranke, avansno plačilo, pregled del s strani sodnega izvedenca), ki nimajo podlage v njuni medsebojni pogodbi, na katere je opozorila tudi pritožba. Zahteva tožeče stranke v pozivu z dne 15. oz 17. 9. 2013 po uskladitvi in potrditvi novega terminskega plana (bodisi zaradi pridobitve gradbene dokumentacije, bodisi zaradi potrditve okenskih in vratnih odprtin v fasadi) pa po oceni pritožbenega sodišča ni upravičevala tako radikalnega ukrepa s strani tožeče stranke – popolne ustavitve vseh del na objektu. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da je za to, da se je tožeča stranka v treh tednih po sklenitvi Pogodbe znašla v situaciji, ko del zaradi nepridobitve gradbenega dovoljenja in gradbene dokumentacije niti na osnovnem objektu niti na dodatnih objektih ni mogla nadaljevati, odgovorna tudi sama, saj ji to dejstvo že ob sklenitvi Pogodbe ni bilo neznano.

15. Pritrditi je pritožbi tudi v tem, da tožeča stranka po tem, ko sta s toženo stranko sklenili dogovor o odpravi napak, k njihovi odpravi ni pristopila nemudoma, čeprav je bilo zato do 30. 10. 2013, ko ji je tožena stranka prepovedala vstop na gradbišče, dovolj časa.

16. Četudi zaradi ugotovitve v postopku določenega izvedenca, da PZI osnovnega objekta ni ustrezal zahtevam po večji nosilnosti osnovne konstrukcije z dodanim nadstreškom in nadstrešnico, vprašanje skladnosti del z obstoječim PZI ni posebej relevantno, pa pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da se izvajalec svoje odgovornosti za s PZI neskladnim delom v nobenem primeru ne more razbremeniti z ugovorom, da PZI ni prejel. Pridobitev PZI pred izvedbo del ni samo njegova pravica, pač pa tudi in predvsem njegova dolžnost. Če mu ga nihče ni izročil, ga je bil sam dolžan zahtevati, v vsakem primeru pa odkloniti delo do njegovega prejema. K temu izvajalca izrecno zavezuje že citirani 84. člen ZGO-1, skladno s katerim bi morala tožeča stranka že pred začetkom del opraviti pregled projekta za izvedbo in opozoriti toženo stranko kot investitorja ter njenega projektanta in nadzornika na ugotovljene pomanjkljivosti ter zahtevati njihovo odpravo.

17. Če je tožeča stranka kot izvajalka sama prevzela tudi izdelavo projekta za izvedbo konstrukcije (kar smiselno izhaja iz njenih trditev, da PZI ni prejela), pa pritožba utemeljeno opozarja, da bi morala vse svoje načrte pred izvedbo del predložiti v pregled in potrditev odgovornemu vodji projekta, odgovornemu projektantu statike in investitorju. Prav tako je utemeljen pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni vodila gradbenega dnevnika, čeprav bi ga po ugotovitvah izvedenca morala. Tudi ni sporno, da je delo opravila z napakami (nepocinkano jeklo, neatestirani varilci, napake tudi na strehi, ipd.). Nerelevantno je, ali so bile napake razlog za toženkin odstop od pogodbe. Tudi, če bi bile ugotovljene naknadno, po tem, ko je toženka „enostransko“ odstopila od Pogodbe, bi že zgolj njihov obstoj onemogočil uporabo 648. člena OZ. Kot že rečeno, je uporaba 648. člena OZ možna le v primerih, ko si naročnik (iz svojih lastnih razlogov) premisli in ko na strani izvajalca ni bilo nobenih (niti naknadno ugotovljenih) kršitev njegovih pogodbenih obveznosti. Tudi neupravičen odstop naročnika od pogodbe zaradi napak izvajalca (če npr. izvajalcu ne dovoli njihove odprave in pogodbo razdre) izvajalcu ne daje upravičenja po 648. členu OZ, pač pa ima poleg kondikcijskega zahtevka na vrnitev tega, kar je bilo izpolnjeno, na voljo le zahtevek na povrnitev morebitne škode.

18. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta za razdrtje pogodbe odgovorni obe pogodbeni stranki, pri čemer njun medsebojni delež odgovornosti v tem sporu ni relevanten. V takem primeru imata stranki pogodbe, ki je bila delno izpolnjena, zgolj kondikcijski zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve zaradi odpadle pravne podlage, ki je posebej urejen v 111. členu OZ. V konkretnem primeru so torej nastopili učinki razvezane pogodbe, skladno s katerimi sta obe pogodbeni stranki prosti svojih (nadaljnjih) obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode, tožeča stranka pa ima pravico do plačila za opravljena dela. Ker je v postopku imenovani izvedenec, ki ima tudi položaj sodnega cenilca, pri obračunu del, ki mu ga je naložilo sodišče prve stopnje, izhajal iz predpostavke (ki se je izkazala za pravilno), da ima izvajalec pravico obračunati le dejansko vgrajene količine materiala, ne pa tudi tistega, česar ni naredil, pritožbenemu sodišču v posledici spremenjenega pravnega naziranja ni bilo treba dopolnjevati dokaznega postopka glede odločanja o višini tožbenega zahtevka. Izvedenec je v dopolnilnem izvedenskem mnenju izdelal obračun terjatve tožeče stranke iz naslova opravljenih del, pri čemer je kot podlago uporabil obračun terjatve tožeče stranke, ki je priloga h končni situaciji (A4). Temu obračunu sledi tudi pritožbeno sodišče. Za izdelavo strehe je po odbitku neizvedenih del (ki jih je opravil drug izvajalec) tožeči stranki priznan znesek 37.567,30 EUR, ki mu tožena stranka ni oporekala in je ta znesek dne 9. 4. 2019 tudi plačala. Za fasado je tožeča stranka v svojem obračunu po odbitku neizvedenih del zahtevala plačilo 46.820,66 EUR. Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov montaže fasade objekta oziroma na gradbišče dostavljenih panelov v višini 34.198,80 EUR. Nesporno tožeča stranka panelov ni vgradila na objekt in jih tudi ni bila pripravljena prodati toženi stranki, ki ji je po razdrtju Pogodbe ponudila odkup (brez montaže). Pritožbeno sodišče pa je tožeči stranki priznalo strošek izdelave, dobave in montaže fasadne podkonstrukcije v višini 11.906,62 EUR in strošek izdelave, dobave in montaže priključka za jekleno konstrukcijo visečega nadstreška v višini 715,24 EUR, skupaj torej 12.621,86 EUR. Tožena stranka, ki se upira plačilu izvedenih del podkonstrukcije fasade, ni izkazala, da je bila njena odstranitev in nadomestitev z novo s strani drugega izvajalca, dejansko nujna in potrebna, in da se torej tudi morebitne napake ne bi dale odpraviti drugače, z manjšim posegom. Drži, da podkonstrukcija tožeče stranke ni bila izdelana v skladu s PZI, in da ni bila pocinkana, kot se je tožeča stranka zavezala s pogodbo. Vendar tudi podkonstrukcija, ki jo je za toženo stranko izvedel drug izvajalec, ni bila pocinkana in prav tako ni bila v skladu s PZI, predvsem pa tudi PZI ni bil skladen z načrtovanimi dodatki. Zato pritožbeno sodišče ne more ugotoviti, kakšne so bile zahteve glede podkonstrukcije, zlasti glede na načrtovana dodana objekta, in v kolikšni meri konstrukcija tožene stranke tem zahtevam ni ustrezala. Izvedenec pa je potrdil, da je montirana podkonstrukcija fasade ustrezala statičnim in drugim konstrukcijskim zahtevam na osnovnem objektu. Ne nazadnje pa je tožena stranka dela tožeče stranke zelo pomanjkljivo nadzirala, saj bi morala preko svojega nadzornika vsaj premajhne profile v podkonstrukciji opaziti že ob dobavi profilov na gradbišče, in preprečiti njihovo vgradnjo, in ne šele naknadno ugotoviti popolno neuporabnost konstrukcije.

19. Priznana terjatev tožeče stranke iz naslova opravljenega dela je tako na dan, ko je bila izstavljena prva začasna situacija, dne 31. 10. 2013, znašala 50.189,16 EUR. Od navedenega zneska je pritožbeno sodišče odštelo znesek manjvrednosti v višini 1.785,99 EUR, za katerega je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tudi zavrnilo. Od preostanka v višini 48.403,17 EUR je po programu s katerim razpolaga Vrhovno sodišče RS, izračunalo zakonske zamudne obresti od 31. 10. 2013 do 9. 4. 2019. Znesek obresti znaša 21.231,98 EUR, terjatev tožeče stranke z vračunanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi na dan 9. 4. 2019 pa 69.635,15 EUR. Tega dne je tožena stranka plačala 37.567,30 EUR in je sodišče prve stopnje za ta del zahtevka postopek ustavilo. Tožeča stranka je tako upravičena še do preostanka svoje terjatve v višini 32.067,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2019 dalje.

20. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je v III. točki izreka zahtevek tožeče stranke zavrnilo še za 132.377,12 EUR in za zakonske zamudne obresti od zneska 115.470,21 EUR od 20. 4. 2019 in zakonske zamudne obresti od 16.906,91 EUR od 6. 12. 2013 dalje. Zaradi spremembe sodbe je bilo treba ponovno odločiti tudi o stroških prvostopnega postopka. Stroške tožeče stranke je odmerilo že prvostopno sodišče v višini 8.052,76 EUR. Pritožbeno sodišče je v nadaljevanju odmerilo pravdne stroške tožene stranke, in sicer 1.354,60 EUR nagrado za postopek, 1.250,40 EUR nagrado za narok, 2.000,00 EUR stroški za izvedenca, 20,00 EUR materialni stroški, 577,50 EUR 22 % DDV ter 55,00 EUR taksa za ugovor zoper sklep o izvršbi, skupaj torej 5.257,50 EUR. Ocenilo je, da je bil uspeh tožeče stranke v postopku na prvi stopnji 33 %, pri čemer je upoštevalo le glavnične zneske (tožeča stranka je od vtoževanih 147.163,31 EUR uspela za 48.403,17 EUR), saj delno plačilo tožene stranke med postopkom in delni umik tožbenega zahtevka nista imela posledic na višino pravdnih stroškov. Tožeča stranka je tako upravičena do 33 % svojih pravdnih stroškov v višini 8.052,76 EUR, kar znaša 2.657,41 EUR. Dolžna pa je toženi stranki povrniti 67 % njenih pravdnih stroškov 5.257,50 EUR, kar znaša 3.522,53 EUR. Po medsebojnem pobotanju mora tako še tožeča stranka toženi povrniti 865,12 EUR pravdnih stroškov.

21. Delen je tudi uspeh tožene stranke s pritožbo, zato je pritožbeno sodišče najprej odmerilo pritožbene stroške vsake od strank. Tožeči stranki je za odgovor za pritožbo priznalo 1.667,20 EUR nagrade za postopek, 20,00 EUR PTT stroškov in 371,18 EUR 22 % DDV, skupaj 2.058,38 EUR. Toženi stranki je priznalo 1.667,20 EUR za sestavo pritožbe, 366,78 EUR 22 % DDV in 2.559,00 EUR taksa za pritožbo, skupaj torej 4.592,98 EUR. Ocenilo je, da je bil uspeh tožene stranke s pritožbo 80 % (od pritožbenega pcto 164.445,00 EUR je tožena stranka uspela za 132.377,12 EUR). Tožena stranka je tako upravičena do 80 % svojih odmerjenih stroškov, kar znaša 3.674,38 EUR, dolžna pa je povrniti 20 % pritožbenih stroškov tožeče stranke, kar znaša 411,68 EUR. Razliko v višini 3.262,70 EUR pa je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia