Jedro

Sporno je dejansko stanje glede aktivne legitimacije in možnosti restitucije.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi, izpodbijana sklepa se, razen v točki 3. izreka z dne 3.11.1997, razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem (točka 3. izreka sklepa z dne 3.11.1997) se pritožba tožene stranke zavrne in se v tem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Prvo sodišče je s sklepom z dne 3.11.1997 v zvezi z dopolnilnim sklepom z dne 26.10.1999 odločilo o posestnem varstvu tožeče stranke v obsegu in na način, kot izhaja iz izrekov obeh sklepov. S sklepom dne 3.11.1997 (točka 3. izreka sklepa) je zavrnilo ugovor tožene stranke proti izdani začasni odredbi z dne 30.7.1997. Obenem je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 38.160,00 SIT. Proti sklepu z dne 3.11.1997 je vložila pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog po 1. točki 355. čl. ZPP in sodišču druge stopnje predlaga, da dopolni izrek sklepa in popravi višino pravdnih stroškov. V želji po jedrnatosti je prvo sodišče le preveč skrčilo vsebino tožbenega zahtevka, kar ima za posledico, da je izrek glede odvzetih stvari nepopoln in neizvršljiv in tudi ni prav, da je izpadla grožnja z izrekom denarne kazni. Pri taki skrčitvi vsebine zahtevka, bi moralo sodišče v izrek dodati še točko o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka. V nadaljevanju podrobneje obrazlaga svoje stališče o tem, da sodišče pravdnih stroškov in pravilno odmerilo. Sodišče prve stopnje je nato izdalo dopolnilni sklep (listovna št. 40), s katerim je delno dopolnilo sklep z dne 3.11.1997 v 1. in 2. točki izreka. Toženec se je pritožil proti sklepu z dne 3.11.1997 in proti dopolnilnemu sklepu. V pritožbi proti sklepu z dne 3.11.1997 navaja, da je sklep nezakonit, ker je v glavi sklepa datum 12.11.1997, sam sklep pa nosi datum 3.11.1997. Sodišče ni odločalo o celotnem zahtevku, sklepa ni mogoče izvršiti, ker ni jasno, katere stvari naj bi toženec odpeljal in torej katere stvari naj bi bil dolžan vrniti. Sklep je slabo obrazložen, kar je verjetno posledica tudi dejstva, da sodišče ni zaslišalo strank, katerih zaslišanje je že v tožbi predlagala tožeča stranka. Povedano velja zlasti za ugotovitev posesti tožnic. Sodišče v obrazložitvi govori o garaži, ki jo je uporabljala prva tožeča stranka, očitno je spregledalo, da se tožbeni zahtevek nanaša na motenje posesti shrambe. Tako sodišče ni ugotovilo posesti tožnice na shrambi, zlasti pa ne posesti shrambe druge tožnice, ki že vrsto le živi v tujini in sploh ne more biti posestnica spornega prostora. Priča T. V. o posesti, zlasti o posesti druge tožnice, ni ničesar izpovedala. Toženec je imel ves čas ključe shrambe. Tožnici tudi že vrsto let ne živita v hiši, posesti nista izkazali. Iz izvedenih dokazov sploh ni jasno, katere predmete naj bi toženec odpeljal. Tudi ni šlo za nasilen vstop, saj je toženec ves čas imel ključe in posest shrambe. Tožena stranka ni ravnala nasilno, zato se protivi začasni odredbi. Ni zakonitih pogojev za njeno izdajo. Predlaga zaslišanje strank. T. V. je posredna priča, zato bi bilo potrebno zaslišati njenega moža. Na to pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. V pritožbi proti dopolnilnemu sklepu z dne 26.10.1999 pa tožena stranka navaja, da je tudi s tem sklepom izrek povsem nejasen, v nasprotju s postavljenim tožbenim zahtevkom in obrazložitvijo. Še vedno ni jasno, katere stvari mora toženec vrniti v shrambo. Tožeča stranka skladno z določbo 325. čl. ZPP ni predlagala izdaje dopolnilnega sklepa. Citira 2. odst. 326. čl. ZPP in opozarja, da zahtevek za vrnitev stvari sploh v dokaznem postopku ni bil obravnavan. Vztraja, da so bile odpeljane zavržene stvari. V ponovljenem postopku naj se zadeva dodeli drugemu predsedniku senata. Sodišče je odločilo izven meja postavljenega zahtevaka. Pritožbi sta delno utemeljeni. Iz izvirnika odločbe z dne 3.11.1997 izhaja, da je bil datum v uvodu in izreku odločbe popravljen, očitno je izostal popravek drugopisov. Gre za odpravljivo napako, ki na pravilnost in zakonitost odločbe nima vpliva. V svoji pritožbi proti sklepu prvega sodišča z dne 13.11.1997 je tožeča stranka opozorila, da sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku. Po določbi 3. odst. 341. čl. ZPP/77 je sodišče druge stopnje zadevo vrnilo prvemu sodišču, da izda dopolnilni sklep po 339. čl. ZPP/77. V citirani določbi ZPP/77 je tedaj izdaja dopolnilnega sklepa utemeljena. Pač pa kljub izdaji dopolnilne odločbe ni mogoče zavrniti pritožbene ocene o tem, da je v obeh sklepih prvo sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, kar je terjalo njuno razveljavitev. Predvsem je prvo sodišče tako preoblikovalo tožbeni zahtevek, da ni mogoče zavrniti ocene tožene stranke, da je deloma odločalo izven postavljenega zahtevka (zahtevano varstvo dejanske posesti, odločeno o varstvu zadnje mirne posesti - v nasprotju s 75. čl. ZPP; vlomil je vrata shrambe - nasilno vstopil v shrambo; odnesel predmete - odpeljal stvari; onemogočil tožnicama prost vstop v shrambo - jima z zamenjavo ključavnice preprečil dostop do te iste; odstranil z vrat shrambe ključavnico in s tem omogoči tožnicama prost vstop vanjo - dostop do shrambe). V ponovljenem postopku bo moralo odločiti prvo sodišče o postavljenem tožbenem zahtevku, s čemer se bo izognilo tudi nadaljnji bistveni kršitvi določb postopka, da je sklep v dajatvenem delu tudi v zvezi z dopolnilnim sklepom nedoločen in zato neizvršljiv. Ni namreč jasno, katere predmete je dolžan toženec vrniti v shrambo. V zvezi s tem je potrebno pritrditi toženi stranki, da izpodbijana sklepa nimata razlogov o tem, katere predmete naj bi toženec sploh odpeljal. Trditve strank se namreč o tem bistveno razhajajo, zato je na tožeči stranki dokazno breme, katere stvari naj bi toženec iz shrambe odstranil in jih mora vrniti nazaj. Pritrditi je potrebno pritožbi toženca, da kljub nasprotnim trditvam pravdnih strank sodišče o tem, katere predmete je toženec odpeljal, ni izvajalo dokazov, svojo odločitev pa je oprlo na s strani tožene stranke prerekane trditve, ki pa seveda niso dokaz. Pri tem se celo nakazuje, da so bile stvari odpeljane na odpad in uničene, tako da je vsaj vprašljivo, če je restitucija sploh mogoča. Svojo ugotovitev o nesporni in izključni posesti tožnic sporne shrambe je prvo sodišče oprlo na izpovedbo priče T. V. Prav ima pritožba, da o posesti druge tožnice ta priča ni izpovedovala. Ker je toženec že v odgovoru na tožbo (smiselno) podal ugovor pomanjkanja njene aktivne legitimacije, ker naj ne bi bila soposestnica shrambe, bi sodišče prve stopnje moralo v razlogih, na ta dejanski in materialnopravni ugovor toženca odgovoriti. Sklep je zato tudi iz tega razloga pomanjkljiv. Končno iz razlogov izpodbijanega sklepa ni mogoče razbrati, zakaj ni utemeljen toženčev ugovor njegove soposesti shrambe. Res je priča V. izpovedovala o shrambi in tedaj sklep na peti strani to res povzema delno netočno (ko govori o uporabi garaže). Končno tožena stranka v pritožbi ponuja dokaze glede trditve, da tožnici nista bili posestnici shrambe, da toženec ni vdrl v shrambo, da ne gre za posest garaže, marveč shrambe, da so bile odstranjene stvari neuporabne. V ponovljenem postopku bo moralo zato v nakazani smeri sodišče prve stopnje razširiti dokazni postopek, nato pa o zahtevku za posestno varstvo tožeče stranke ponovno odločiti in svojo odločitev obrazložiti tako, da jo bo mogoče preizkusiti. Ti razlogi so terjali razveljavitev sklepov po določbi 3. točke 380. čl. ZPP, pri čemer ni videti razlogov, da bi odredilo sojenje pred drugim sodnikom. Pač pa je prvo sodišče utemeljeno zavrnilo ugovor tožene stranke proti izdani začasni odredbi. Terjatev tožeče stranke je verjetno izakazana, samovoljno ravnanje toženca nesporno izkazuje odstranitev ključavnice iz vrat shrambe, poleg tega pa je sam potrdil, da mu z izdano začasno odredbo ne bo nastala nobena škoda, ker nima namena posegati v shrambo. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbami temelji na odločbi 3. odst. 166. čl. ZPP/77.