Jedro

Če obrazložitev sodbe na podlagi določenih dokazov ugotavlja drugačno dejansko stanje, kot ga vidi vložnik zahteve za varstvo zakonitosti na podlagi drugih dokazov, to ne predstavlja kršitve postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni R.P. je dolžan plačati 800 eurov povprečnine.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenima R.P. in njegovemu sinu A.P. zaradi sostorilstva pri poskusu kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena v zvezi s 1. odstavkom 25. in 1. odstavkom 22. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določenima kaznima 6 mesecev zapora in preizkusnima dobama 2 let, izrečena jima je bila stranska denarna kazen R.P. 400.000 SIT, A.P. pa 200.000 SIT ter dolžna sta plačati stroške kazenskega postopka.

Zagovornik obsojenega R.P. je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Trdi, da opis kaznivega dejanja nima znakov goljufije, ker ne navaja namena pridobitve protipravne premoženjske koristi, ampak samo, da je obsojenec uveljavljal povračilo škode iz kasko zavarovanja in ker v opisu ni ugotovljena nobena okoliščina, ki bi po splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilskega kaska izključila pravico obsojenca do povrnitve škode. Kazenski postopek naj bi bil prekršen, ker potencialno oškodovana zavarovalnica ni vložila ovadbe in njen zastopnik ni bil zaslišan. Sodba naj ne bi rešila v celoti predmeta obtožbe, kar je kršitev postopka po 7. točki 2. odstavka (pravilno 1. odstavka) 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Kršitev po 11. točki 2. odstavka (pravilno 1. odstavka) 371. člena ZKP naj bi bila v tem, da so razlogi sodbe sodišča druge stopnje v precejšnjem nasprotju z dokazi, ki potrjujejo drugačno dejansko stanje. Sodišče naj bi neutemeljeno zavrnilo zaslišanje priče M.B., katerega izpovedba bi lahko potrdila zagovora obsojencev. Navaja tudi, da ni dokazano, da je v času nezgode vozil obsojeni R.P., ne pa soobsojeni A.P., saj izpisi telefonskih pogovorov dokazujejo, da je obsojenega A.P. ob 13.43 uri klical A.M., ob 14.12 pa je sam klical policijsko postajo, oba klica sta bila preko bazne postaje N, ki pokriva kraj prometne nesreče. Priče so potrdile, da obsojeni R.P. ni bil vinjen in torej ni imel motiva za goljufijo, priča J. je izpovedal, da je avtomobil vozil obsojeni A.P., obsojeni R.P. pa je bil sopotnik, zavarovanec je bila L. d.o.o., ne pa obsojeni R.P.. Dejansko stanje naj bi bilo pomanjkljivo ugotovljeno, ker ni jasno zakaj je zavarovalnica zavrnila zahtevek, zgolj domneva o alkoholiziranosti obsojenca za tako ravnanje ne more biti podlaga. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa se obsojenega R.P. oprosti.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da opis dejanja jasno pove, da sta oba obsojenca poskusila spraviti zavarovalnico v zmoto, da bi obsojenemu R.P. pridobila odškodnino, do katere ni bil upravičen, ker se je izmaknil preizkusu alkoholiziranosti, vsled česar je zavarovalnica zavrnila plačilo odškodnine. Trditve, da ni dokazano, da je obsojeni R.P. vozil avtomobil v času nezgode pa uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa kršitev zakona.

Zahteva zagovornika obsojenega R.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena in 1. odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve ni mogoče vložiti. Po določbah 1. odstavka 424. člena ZKP sodišče preizkuša samo tiste kršitve zakona, ki jih je vložnik uveljavljal z zahtevo, kar pomeni, da morajo biti kršitve zakona jasno in določno navedene in obrazložene, da je preizkus mogoč.

V izreku sodbe sodišča prve stopnje se trdi, da sta oba obsojenca "z namenom, da sebi oziroma drugemu pridobita protipravno premoženjsko korist ... z namenom, da jih preslepita ... da odobrijo izplačilo zavarovalnine, zavarovalnica pa zavarovalnine ne bi izplačala, če bi njeni odgovorni vedeli, da resnični voznik ni bil preizkušen z alkotestom in ker so dvomili o resničnosti navedb ... izplačilo tudi ni bilo izvršeno." Opis torej navaja, da sta obsojenca delovala z goljufivim namenom in razlog, zaradi katerega je zavarovalnica zavrnila izplačilo odškodnine, zato zahteva, ki trdi nasprotno v tem delu ni utemeljena in opis kaznivega dejanja vsebuje vse znake kaznivega dejanja, zaradi katerega sta bila obsojenca obsojena.

Kršitev postopka po 7. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je podana, če sodba v izreku ne odloči o vseh kaznivih dejanjih vseh obtožencev v skladu s 1. odstavkom 354. člena ZKP. Sodišče je odločilo o obtožbi zoper oba obsojenca za isto dejanje, kot sta ga bila obtožena, zato ta kršitev ni podana, sicer pa bi bila zahteva, ki bi utemeljeno uveljavljala nepopolno rešitev obtožbe zoper obsojenca celo v njegovo škodo. Stališče zahteve, da je podana ta kršitev postopka zato, ker sodišče ni zaslišalo zastopnika zavarovalnice in ker ta ni vložila pisne ovadbe, je zmotno, saj takšne opustitve ne vplivajo na popolnost rešitve predmeta obtožbe.

Kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin oziroma o izpovedbah in temi listinami oziroma izpovedbami samimi. Obrazložitev sodbe, ki na podlagi določenih dokazov ugotavlja drugačno dejansko stanje, kot ga vidi vložnik na podlagi drugih dokazov, ne predstavlja takšne kršitve postopka.

V pritožbi je zagovornik predlagal zaslišanje priče M.B., policista, kar je sodišče druge stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da je ta dokaz nepotreben. Zahteva ne pove, kakšno kršitev postopka naj bi zavrnitev dokaznega predloga v pritožbi predstavljala, zato te navedbe ni mogoče preizkusiti. Ostale navedbe v zahtevi zagovornika za varstvo zakonitosti uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati.

Po določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenega R.P., ki je sicer upokojenec, ima pa delavnico za montažna in ključavničarska dela, je inženir strojništva, je lastnik vikenda in 13 arov zemljišča, nima pa preživninskih obveznosti ter zapletenost zahteve za varstvo zakonitosti, ki je uveljavljala več kršitev kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja.