Jedro

Dokaz z izvedencem je namenjen dokazovanju obstoja (ali neobstoja) določenega zatrjevanega dejstva in na načelni ravni tudi za ta dokaz velja, da ga ni dopustno izvajati v informativne namene - torej z namenom, da se ugotovi neko dejstvo, ki ga stranke niso zatrjevale. Le izjemoma sodna praksa dopušča, da stranka šele na podlagi ugotovitev in mnenja izvedenca oblikuje (povzame) trditve o pravnorelevantnih dejstvih, vendar to zgolj v primeru zahtevnih strokovnih vprašanj, glede katerih strankam ni mogoče očitati, da bi jih ob uporabi ustrezne skrbnosti morale poznati in jih določno zatrjevati že pred izvajanjem dokaza z izvedencem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala od toženke plačilo odškodnine v znesku 18.850,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka) ter tožnici naložilo povrniti toženki pravdne stroške v znesku 5.395,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica smiselno iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopki (v nadaljevanju ZPP). Graja postopanje sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo zaslišanje prič A. A., B. B., C. C. in D. D. Navedene priče so zdravniki, ki so tožnico zdravili in na podlagi opravljenih pregledov zaključili, da je tožničino zdravstveno stanje v vzročni zvezi s škodnim dogodkom z dne 25. 8. 2013. Zaradi zavrnitve njihovega zaslišanja tožnica uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 338. člena ZPP. Nadalje graja obrazložitev v 19. točki izpodbijane sodbe, kjer je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da izvirajo tožničine težave iz dogodkov iz leta 2004 in 2008, za kar pa v spisu ni podatkov. Ob tem izpostavlja, da je tožnica pred nezgodo delala v domači delavnici brez težav in omejitev. Navaja, da je treba vzeti oškodovanca takšnega kot je. Zaradi degenerativnih sprememb, ki tožnici pred nezgodo niso povzročale nobenih težav, odškodnine ni mogoče zmanjšati. Graja tudi odločitev o zastaranju tožbenega zahtevka.

Nadalje pritožba graja zmotne zaključke sodišča prve stopnje o pojavu psihičnih težav pri tožnici. Le-te je tožnica dokazala z obširno dokumentacijo in s trditvami o razvoju prilagoditvene motnje s spremljajočo depresijo ter osebnostne in vedenjske motnje. Navedla je tudi, da ji psihične težave omejujejo in preprečujejo normalno življenje. O navedeni stiski se je sodišče prve stopnje prepričalo ob njenem zaslišanju, ko je govorila tiho in upočasnjeno. Ker tožnica ni strokovnjak na področju psihiatrije, ne more podajati trditvene podlage glede vzrokov obsoja psihičnih težav, zato je povzela zaključke izvedenskega mnenja. Tako je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni podala pravočasno trditvene podlage, zmoten. Nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, ki kljub jasnemu zaključku izvedenskega mnenja, da ima tožnica prilagoditvene motnje, ki blago trajno zmanjšujejo življenjsko aktivnost, tožnici odreka pravico do odškodnine. Do nastopa motnje po mnenju Komisije za izvedenska mnenja pride ob dražljajih iz okolja, ki tožnico spominjajo na obravnavani škodni dogodek. Tožnica dnevno prihaja v stik s poškodovanimi avtomobili in se srečuje s svojci umrlih v nesrečah, saj imajo doma avtokleparsko delavnico. Sodišče prve stopnje pa ne pojasni, koliko časa bi morala tožnica trpeti duševne bolečine, da bi ji odmerilo odškodnino. Glede na to izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Nadalje graja tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici ne gre odškodnina po hrvaškem pravu. Poškodba tožnice z zatrjevanimi nelagodnostmi že samo po sebi predstavlja poseg v osebno sfero tožnice. Zmoten je tudi zaključek, da bi morala tožnica izkazati posamezne potne stroške za prevoze k zdravnikom in na terapije. Meni, da dolžine poti ni treba posebej dokazovati, saj je z izhodiščno in končno točko le-ta jasna.

Tožeča stranka sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroškov ne priglaša. 3. Tožnica je odgovorila na pritožbo in se zavzema za njeno zavrnitev. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje je opravilo uradni preizkus glede morebitnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, ki je pokazal, da ni podana nobena uradno upoštevna bistvena kršitev.

6. V zvezi z zavrnitvijo zaslišanja prič A. A., B. B., C. C. in D. D. sodišče druge stopnje ugotavlja, da je že sodišče prve stopnje obširno pojasnilo zavrnitev teh dokazov, ki so bili namenjeni dokazovanju obstoja vzročne zveze med škodnim dogodkom in poškodbami oz. posledicami škodnega dogodka, ki jih je tožnica trpela in se zaradi njih zdravila po letu 2015. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je ugotavljalo obstoj vzročne zveze z izvedenskim mnenjem izvedenske institucije, kar je zagotovilo objektivnost in nepristranskost presoje dejstev, v nasprotju z zaslišanjem lečečih zdravnikov, ki so pri zdravljenju izhajali iz subjektivnih navedb tožnice. Ugotavljanje vzročne zveze je namreč v domeni sodišča, to pa si je glede strokovnih vprašanj pomagalo z izvedensko institucijo, ki je pri izdelavi svojega mnenja upoštevala vso predloženo dokumentacijo in tožnico tudi pregledala. Zapisi zgoraj navedenih zdravnikov pa predstavljajo dejstva, ki jih je upoštevala pri izdelavi mnenja izvedenska institucija, nato pa sodišče pri oblikovanju ocene o obstoju vzročne zveze. Opustitev zaslišanja navedenih za to ne predstavlja kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, oziroma kršitev načela kontradiktornosti iz 5. člena ZPP.

7. Glede pritožbene graje v zvezi z zastaranjem zahtevka sodišče druge stopnje po pregledu zadeve ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je prišlo do škodnega dogodka, v katerem je tožnica utrpela udarnino prsnega koša, nateg vratnih mišic, udarnino leve rame in manjšo strganino kite mišice supraspinatusa leve rame, dne 25. 8. 2013. Izvedenska institucija je ocenila, da je bilo zdravljenje zaključeno dne 2. 12. 2013, ko je fiziater ugotovil, da je vrat funkcionalno prost in neboleč, da je aktivna gibljivost rame izvedljiva v polnem obsegu, zmerna bolečina pa je bila prisotna pri določenih gibih in obremenitvi v abdukciji. Iz izvedenskega mnenja tudi izhaja trajanje sanacije poškodb, kot jih je utrpela tožnica, ki ni daljše od 6 tednov pri nategu vratnih mišic in 12 tednov pri strganini kite mišice supraspinatusa. Pritožba tem zaključkom izvedenske institucije niti ne nasprotuje, sodišče prve stopnje pa je na podlagi le-teh pravilno zaključilo, da je bilo zdravljenje končano dne 2. 12. 2013, zato je bila tožba, vložena dne 5. 9. 2017 prepozna, v posledici česar je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek v tem delu zastaral. 8. Nadalje je sodišče prve stopnje obširno obrazložilo tudi zavrnitev tožničinega zahtevka glede razvoja prilagoditvene motnje s spremljajočo depresijo zmerne in hude stopnje ter osebnostne in vedenjske motnje iz razloga pomanjkljive trditvene podlage (7. in 212. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je podana trdivena podlaga tožnice preskopa. Tožnica je namreč v svoji vlogi dne 3. 5. 2018 navedla popoškodbene diagnoze: prilagoditvena motnja, ponavljajoča se depresivna motnja v zmerni in hudi epizodi, osebnostne in vedenjske motnje, ter da v posledici poškodb, dobljenih v prometni nesreči, ni zmožna opravljati vrtnih in gospodinjskih del, kar je „pripeljalo do nastanka psihičnih težav, katere še dodatno omejujejo tožnico in ji preprečujejo normalno življenje.“ V tej vlogi je tudi zvišala tožbeni zahtevek, pri čemer pa zahtevka zaradi novo zatrjevanih psihičnih težav ni posebej ovrednotila. Toženka je v vlogi z dne 18. 5. 2018, v kateri je odgovorila na te navedbe, opozorila tožnico, da navajanje diagnoz iz zdravstvene dokumentacije samo po sebi še ne pomeni pravno relevantne škode, ampak „takšna izvajanja tudi ne zadostijo sklepčnosti in obrazloženosti zahtevka.“1 Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da podane trditve ne predstavljajo ustrezne trditvene podlage tožničinemu zahtevku. Pravilno je obrazložilo, da tožnica ni konkretno opredelila, na kakšen način ji zatrjevane psihične težave omejujejo oziroma ji preprečujejo normalno življenje in ali zaradi tega trpi telesne ali duševne bolečine ali kako se zatrjevana motnja sploh izkazuje. V pripravljalni vlogi, vloženi po pridobitvi izvedenskega mnenja, je povzela ugotovitve iz mnenja, česar pa sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo kot del trditvene podlage. Z izvedenskim mnenjem se namreč dokazujejo predhodno zatrjevana dejstva. Dokaz z izvedencem je namenjen dokazovanju obstoja (ali neobstoja) določenega zatrjevanega dejstva in na načelni ravni tudi za ta dokaz velja, da ga ni dopustno izvajati v informativne namene2 - torej z namenom, da se ugotovi neko dejstvo, ki ga stranke niso zatrjevale. Le izjemoma sodna praksa dopušča, da stranka šele na podlagi ugotovitev in mnenja izvedenca oblikuje (povzame) trditve o pravnorelevantnih dejstvih, vendar to zgolj v primeru zahtevnih strokovnih vprašanj, glede katerih strankam ni mogoče očitati, da bi jih ob uporabi ustrezne skrbnosti morale poznati in jih določno zatrjevati že pred izvajanjem dokaza z izvedencem.3

9. V konkretnem primeru ne gre za zgoraj navedeno izjemo, saj ni mogoče trditi, da tožnica ni mogla določno zatrjevati dejstev v zvezi z vplivom psihičnih težav na njeno življenje. Glede teh trditev ni treba biti strokovnjak, temveč jih lahko poda vsak povprečen človek. Tožnica bi morala torej določneje pojasniti, kako se njene težave zaradi zatrjevane motnje pri njej manifestirajo. Ker tega ni storila, ji zaradi pomanjkljive trditvene podlage odškodnine iz tega naslova ni mogoče odmeriti. Ob tem je neutemeljeno sklicevanje pritožbe na izpovedbo tožnice, da je govorila tiho in upočasnjeno, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo sklepati na njeno psihično stanje. Zaslišanje stranke je namreč le en od dokazov za dokazovanje odločilnih dejstev, manjkajoče trditvene podlage pa v nobenem primeru ne more nadomestiti izvedba nobenega dokaza. Tudi sklicevanje na listinska dokazila ne more nadomestiti trditvene podlage, ki jo mora navesti stranka.4 Pritožbene navedbe, da tožnica dnevno prihaja v stik z dražljaji iz okolja, ki jo spominjajo na obravnavani škodni dogodek s tem, ko se v družinski avtokleparski delavnici srečuje s poškodovanimi vozili in svojci umrlih v prometnih nesrečah, ki povzročajo nastop omenjene motnje, pa so novote, ki v pritožbenem postopku niso upoštevne (337. člen ZPP).

10. Neutemeljena so tudi pritožbena zatrjevanja v zvezi z zavrnitvijo zahtevka na povrnitev materialne škode iz naslova potnih stroškov za prevoze k zdravnikom in na terapije. Kljub izrecnemu ugovoru toženke, da le-ti niso dovolj specificirani, tožnica trditev glede potnih stroškov ni dopolnila oziroma popravila. V vlogi z dne 3. 5. 2018 je vztrajala pri navedbi cilja posameznih prevozov brez navedenega števila kilometrov in izračuna potnih stroškov na posameznih relacijah, saj so po njeni oceni razdalje med kraji jasne in jih ni treba dokazovati. Naloga sodišča pa ni, da samo ugotavlja relacije in izračunava potne stroške. To spada v domeno stranke, ki zahteva povračilo potnih stroškov, naloga sodišča pa je, da njene trditve in izračune glede potnih stroškov preizkusi. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, mora stranka navesti razdalje med domom tožnice in posamezno zdravstveno ustanovo, kot tudi kdaj je posamezno od zatrjevanih poti opravila. Določilo 7. člena ZPP je namreč jasno: stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Le tako ima sodišče zadostno trditveno podlago, da lahko odloči o postavljenem zahtevku. Časovna opredelitev nastanka vtoževanih stroškov pa je v obravnavanem primeru bistvena tudi zaradi podanega ugovora zastaranja. Glede na navedeno je v zvezi s podanim ugovorom zastaranja glede potnih stroškov sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so zahtevki za povrnitev potnih stroškov, ki se nanašajo na zdravljenje telesnih poškodb, ki so v vzročni zvezi s prometno nesrečo zastarali, saj se tožnica po 2.12.2013 zaradi teh poškodb ni zdravila, da pa uveljavlja potne stroške, ki so nastali kasneje zaradi zdravljenja psihične motnje, pa tožnica ni zatrjevala, zato se sodišče prve stopnje pravilno do tega ni opredelilo.

11. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožničin zahtevek že iz zgoraj navedenih razlogov, se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo z nadaljnjimi pritožbenimi očitki glede uporabe hrvaškega prava.

12. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Toženka sama nosi stroške odgovora na pritožbi, ker z njim ni pripomogla k razjasnitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Kadar na pomanjkljivosti v trditveni podlagi ene stranke opozori druga stranka, sodišče ni dolžno izvesti materialno procesnega vodstva v skladu z 285. členom ZPP. 2 VSRS sodba III Ips 12/2007 z dne 15. 2. 2005. 3 VSRS sodba II Ips 163/2012 z dne 17. 1. 2023. 4 VSRS sodba in sklep II Ips 170/2014 z dne 28. 1. 2016.