Jedro

Presoja, ali je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov kršilo obsojenčevo pravico do obrambe.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 1000 EUR.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kranju je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega R.V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po 3. in 1. odstavku 135. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo z določeno kaznijo petih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 13.7.2006 vložil zoper navedeni sodbi zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlagal, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obsodbe, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje in odločitev sodišču prve stopnje ali sodišču druge stopnje. V zahtevi je uveljavil, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo kot dokaz ogled in rekonstrukcijo dogodka v zimskem času. Zagovornik graja tudi mnenje izvedenca M. in opozarja na dejstvo, da je bil izvedenec v času podajanja dodatnega mnenja in zaslišanja že brez licence, tako da je bila neutemeljena zavrnitev dokaznega predloga za angažiranje novega izvedenca. S tem je bila kršena obsojenčeva obrambna pravica, ki bi vplivala na zakonitost pravnomočne odločbe.

Vrhovna državna tožilka spec. A.M. je v odgovoru na zahtevo menila, da ni utemeljena. Po njenem mnenju je sodišče utemeljeno zavrnilo predlagane dokaze. Obsojencu se očita le neprilagojena hitrost glede na razmere na smučišču. Nepomembno je, da izvedenec ob podajanju dopolnilnega mnenja ni imel licence, ker je bil pred podajo izvedeniškega mnenja opozorjen na že dano prisego, ki jo je podal, ko je še imel licenco.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik je že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo navajal iste razloge, kot jih sedaj ponavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče se pri tem strinja z razlogi v izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje, da izvedenec ni mogel ugotoviti natančne hitrosti, je pa iz njegovega izvedeniškega mnenja razvidna neprilagojena hitrost, kar je tudi očitek, ki izhaja iz opisa kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za ogled na kraju samem v zimskem času ter to utemeljilo s tem, da je tedaj od dogodka preteklo že več kot tri leta in se je stanje na smučišču lahko že spremenilo, poleg tega pa je bilo po prepričanju sodišča dejansko stanje zadosti razčiščeno in ogled ne bi pripomogel k njegovi razjasnitvi. Zavrnitev za postavitev novega izvedenca s področja alpskega smučanja je prvostopenjsko sodišče utemeljilo s tem, da sta podano dopolnjeno izvedensko mnenje in izpovedba izvedenca na glavni obravnavi dovolj izčrpna in popolna ter postavitev novega izvedenca ne bi v ničemer prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja. Obrambne pravice obsojenca torej s takšno zavrnitvijo dokaznih predlogov niso bile kršene. Sodišče je glede na načelo proste presoje dokazov pristojno, da samo odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo. Ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, oba dokazna predloga pa sta bila upravičeno zavrnjena, saj ni šlo za materialnopravno relevantne dokaze.

Na glavni obravnavni dne 7.9.2005 pri Okrajnem sodišču v Kranju je sodni izvedenec za smučarsko stroko dr. M.M. pojasnil, da je imel v času izdelave prvega izvedeniškega mnenja licenco sodnega izvedenca, pri dopolnitvi in na glavni obravnavi pa je ni imel več. Izvedenec je bil pred tem poučen, da glede na določbo 333. člena ZKP mora dati izvid in mnenje po najboljši vednosti ter da pomeni kriv izvid in mnenje kaznivo dejanje, ponovno pa je bil opozorjen na že dano prisego ter je nato kot priča izpovedoval in odgovarjal na vprašanja državnega tožilca in obsojenčevega zagovornika. S tem sodišče ni kršilo nobene določbe ZKP, niti niso bile kršene obsojenčeve obrambne pravice.

Obsojenčev zagovornik po vsebini torej uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar utemeljuje z zavrnitvijo dokaznih predlogov, kar pa glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja obsojenčev zagovornik, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o plačilu povprečnine temelji na določbah 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 1. odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo zapletenost postopka in obsojenčevo premoženjsko stanje, razvidno iz podatkov prvostopenjske sodbe.