Jedro

Delodajalec je v skladu z določbo 88. člena KP za gradbeništvo (Ur. l. RS, št. 79/94) dolžan natančno opredeliti objekt (lokacijo), na katerem bo delavec opravljal oz. dokončal planirano delo, sicer ne more dokazati, da je bil predčasno izpolnjen pogoj za prenehanje delovnega razmerja za določen čas, ker naj bi bilo planirano delo (zgrajen objekt) opravljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 20.8.1997 in 24.9.1997 o prenehanju delovnega razmerja tožnika (1. tč. izreka) in ugotovilo, da tožniku to ni prenehalo dne 30.6.1997, ampak mu je trajalo z vsemi pravicami do dne 3.1.1998 (2. tč. izreka). Nadalje je zavrnilo predlog tožnika za povrnitev določenih pravdnih stroškov (3. tč. izreka).

Zoper sodbo (1. in 2. tč. izreka) se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilu 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77-27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Navaja, da je s tožnikom sklenila delovno razmerje za določen čas v trajanju od treh mesecev do dveh let, pri čemer je bilo njegovo trajanje vezano na potek del v Nemčiji. Z vrnitvijo tožnika iz dela v tujini je bil izpolnjen pogoj dogovorjenega dela. Poleg tega mu je tudi poteklo delovno dovoljenje, čeprav je bila za njegovo urejanje zavezana tožena stranka. Ne glede na to pa je v Nemčiji dejansko prišlo do zmanjšanja poslov. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da zahtevek kot neutemeljen zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik sklenil s toženo stranko delovno razmerje za določen čas in bi mu to v skladu s 1. tč.

pogodbe o zaposlitvi trajalo do izteka bivalnega dovoljenja v Nemčiji oz. dokler bi trajale potrebe po delu v tej državi. Po 2. čl. odločbe o napotitvi tožnika na delo v tujino je bilo predvideno njegovo delo za čas do 2 leti, pri čemer je bila tožena stranka v skladu z določilom 5. čl. navedenega akta zavezana, da glede tožnika poskrbi za ustrezno delovno dovoljenje in bivalno vizo. Omenjeni dejstvi sta nesporni in v skladu z 1. tč. pogodbe o zaposlitvi vezani na čas, dokler bi trajale potrebe po tožnikovem delu.

Določilo 1. odst. 17. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90-71/93) navaja, v katerih primerih se lahko sklene delovno razmerje za določen čas in je med ostalim v njegovi 11. alinei navedeno določilo, ki opredeljuje, da se takšno delovno razmerje sklene tudi v primerih, ki jih določa zakon oz. v skladu z zakonom dogovorjena KP in splošni akt. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča v pogodbi o zaposlitvi in odločbi o napotitvi tožnika na delo v tujino ni konkretizirano, na katerem projektu (objektu) bo tožnik izvajal delo. Delodajalec je dolžan, da v skladu z določilom 89. čl. KP za gradbeništvo (Ur. l. RS, št. 79/94) določi konkretne obveznosti do delavca, pri čemer mora po določilu 88. čl. navedene KP dejansko opredeliti objekt, na katerem bo opravljal oz. dokončal planirano delo. To pa je v zadevi odločilnega pomena. Tožena stranka ni določila, na katerih delih in za kakšen konkreten namen je s tožnikom sklenila pogodbo o delovnem razmerju oz. ga napotila na delo v Nemčijo za največ dobo dveh let. Po zaključku pritožbenega sodišča namreč ni dokazala, na katerem objektu (lokaciji) je bil dejansko izpolnjen pogoj njegovega dela. Dejstvo, da je bil pogoj o prenehanju delovnega razmerja izpolnjen že z vrnitvijo tožnika iz tujine, ne more biti upoštevan, saj bi mu moralo potem to prenehati že v letu 1996 oz. takrat, ko se je poškodoval in ne šele v letu 1997, ko je bila ugotovljena njegova invalidnost. Zato zgolj pavšalno navajanje pritožbe, da je v tistem obdobju prišlo do zmanjšanja poslov in omejitev delovnih dovoljenj, brez predložitve konkretnih dokazov, ki bi utemeljevali to dejstvo tudi glede tožnika, ne more spremeniti zaključkov sodišča prve stopnje, ki je izhajalo iz izvedenih dokazov.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, ko je štelo, da je trajalo tožnikovo delovno razmerje pri toženi stranki dve leti, to je do dne 3.1.1998. Zato iz navedenih razlogov pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo odločilna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo in v svojem postopku ni storilo takšnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).