Jedro

Ker ukrep pridržanja iz 5. točke 55. člena ZMZ, na katerega je tožena stranka oprla izpodbijani akt, očitno ni v skladu z Direktivo o sprejemu, ki bi že morala biti prenesena v notranji pravni red, pa se to še ni zgodilo, v navedenem delu izpodbijani ukrep ni zakonit. Če je Vrhovno sodišče v nekaterih sodnih odločbah zavzelo stališče, da “istovetnosti prosilca ni mogoče z gotovostjo ugotoviti le na podlagi njegove izjave, ampak se mora istovetnost izkazati le z ustreznim dokumentom”, to ne pomeni, da je Vrhovno sodišče s tem tudi zavzelo stališče, da je v primeru, če prosilec nima ustreznega dokumenta, avtomatično podan tudi razlog oziroma zakonita podlaga za (omejitev gibanja oziroma) odvzem prostosti.

Sodišče ugotavlja, da je možno še z manjšim posegom v nacionalno zakonsko ureditev, kot je odločitev o ignoriranju določbe 1. odstavka 319. člena ZPP in 320. člena ZPP, doseči zadosten namen po učinkoviti in lojalni uporabi prava EU in sicer s tem, da sodišče izda začasno odredbo o tem, da se tožnika nemudoma po prejemu sodne odločbe izpusti iz pridržanja v Centru za tujce, pri čemer pritožba, ki jo lahko tožena stranka vloži že v roku 3 dni, ne zadrži izvršitve začasne odredbe (6. odstavek 32. člena ZUS-1).

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-41/2016/4 (1313-08) z dne 15. 1. 2016 odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 51. člena v povezavi s prvo in drugo alinejo prvega odstavka 51. člena, ter v povezavi s 5. točko 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ), prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., rojen ... 1989, državljanu Irana, omejila gibanje na prostore Centra za tujce, Postojna, do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 14. 1. 2016 od 14:40 ure do dne 14. 4. 2016 do 14:40 ure. V obrazložitvi sklepa tožena stranka pravi, da je prosilec dne 14. 1. 2016 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Na vprašanje uradne osebe ali ima kakšne osebne dokumente je odgovoril, da jih ima ter da so mu kopije osebne izkaznice ter rojstnega lista poslali preko telefaksa v Center za tujce. Iz spisovne dokumentacije je dejansko razvidno, da je prosilec pridobil kopijo rojstnega lista, iz katere je razvidno domnevno prosilčevo ime in datum rojstva. Trditve prosilca, da naj bi v Centru za tujce prejeli tudi kopijo osebne izkaznice, glede na pregledano spisovno dokumentacijo ni bilo mogoče potrditi, saj je pristojni organ ni prejel in je tam ni bilo. Prav tako prejema kopije osebne izkaznice niso potrdili pristojni uslužbenci Centra za tujce, ki so na prošnjo uradne osebe, ki je sprejela prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito, še dodatno preverili ali so jo v Centru za tujce dobili po telefaksu.

2. Pristojni organ ugotavlja, da je istovetnost prosilca za mednarodno zaščito nesporno ugotovljena, ko prosilec za mednarodno zaščito predloži eno od navedenih listin, določenih v Zakonu o tujcih, na podlagi katerih je mogoče ugotavljati istovetnost. Glede na to, da prosilec ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost, je izpolnjen zakonski pogoj za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Poskus prosilca, da zavede uradno osebo z namigom, da mu je bila na telefaks Centra za tujce posredovana tudi kopija osebne izkaznice, so pristojni uslužbenci v Centru za tujce, po dodatnem preverjanju, označili kot neutemeljen. Vrhovno sodišče je v svojih sodbah večkrat izpostavilo, da istovetnosti prosilca ni mogoče z gotovostjo ugotoviti le na podlagi njegove izjave, ampak se mora istovetnost izkazati le z ustreznim dokumentom.

3. Uradna oseba podaja dvom o istovetnosti prosilca tudi zaradi dejstva, da se je prosilec ob podaji prve namere za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji z dne 7. 1. 2016 predstavil z drugim imenom kot ob podaji prošnje z dne 14. 1. 2016. Pravzaprav je svoje ime spremenil že ob odstopu od namere dne 8. 1. 2016. 4. Sprva se je prosilec namreč predstavil kot A.B., kasneje pa je svoje ime predstavil kot A.A. Pristojni organ smatra navedeno dejstvo kot poskus zavajanja pri ugotavljanju prosilčeve istovetnosti in kaže na dejstvo, da prosilčeva identiteta ni potrjena.

5. Da prosilec zlorablja postopek mednarodne zaščite v smislu 5. točke 55. člena ZMZ, izhaja iz izjav prosilca pri podaji prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Prosilec je na vprašanje uradne osebe, zakaj ni takoj ob prihodu v Republiko Slovenijo in ne šele po tem, ko je bil zavrnjen na meji z Republiko Avstrijo ali pa že prej v Republiki Hrvaški, zaprosil za mednarodno zaščito, pojasnil, da je bil namenjen na Švedsko, kamor je pobegnila tudi večina njegove organizacije. Uradna oseba je prosilca ob podaji prošnje pozvala tudi, da pojasni odločitev, da svojo prvo namero po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito z dne 7. 1. 2016 kasneje ob prihodu v Azilni dom v Ljubljani, to je naslednji dan, tik pred začetkom postopka, umakne. Prosilec je pojasnil, da se je zbal možnosti, da bi informacije, ki jih bo podal ob podaji prošnje prišle do iranskih oblasti ter da se je zaradi tega premislil. Uradna oseba razlog, ki ga je navedel prosilec zavrača kot neutemeljen, saj je bil pred pričetkom postopka v Azilnem domu, v njegovem jeziku in s pomočjo tolmača, s strani pravnega pooblaščenca informiran o pravicah in dolžnostih prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Prav tako je pred postopkom prosilec v njemu razumljivem jeziku prejel tudi brošuro z informacijami o postopku pridobivanja mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Prosilec se je dne 13. 1. 2016 nato ponovno odločil, da poda prošnjo za mednarodno zaščito in pojasnil, da je v vmesnem času ugotovil, da je Slovenija majhna in varna država, da so mu tako povedali tudi nekateri iranski državljani ter da si tukaj lahko ustvari mimo življenje.

6. Uradna oseba prosilčevo preračunljivost pri podaji prošnje za mednarodno zaščito ocenjuje kot sum zavajanja in zlorabo postopka v povezavi s 5. točko 55. člena ZMZ, saj je očitno, da prosilec za mednarodno zaščito brez utemeljenega razloga ni zaprosil v najkrajšem možnem času. Omenjeno dejstvo kaže tudi na to, da v primeru, da bi imenovani potreboval zaščito Republike Slovenije bi prošnjo vložil že prvič in je ne bi umaknil. Nedoumno je prosilec imel tudi možnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito v državi članici Evropske unije. Navedeno kaže na namerno zavajanje, nezainteresiranost in utemeljeno zlorabo instituta mednarodne zaščite.

7. Uradna oseba dvomi o prosilčevi izjavi, da ni vedel, da se postopek pridobivanja mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji izvaja v skladu z Zakonom o varstvu osebnih podatkov in z ZMZ, v okviru katerih je zagotovljena tajnost postopka. V Republiki Sloveniji so na meji prisotni svetovalci UNHCR-ja in Pravno-informacijskega centra, ki informirajo pribežnike in jim nudijo pravno pomoč. Prosilec se je tako imel možnost posvetovati in informirati o svojih pravicah in dolžnostih. Predvsem pa je bil dne 7. 1. 2016, pred pričetkom postopka v Azilnem domu, v njegovem jeziku in s pomočjo tolmača informiran o pravicah in dolžnostih prosilcev s strani pravnega pooblaščenca, predstavnika Pravno-informacijskega centra, prejel pa je tudi brošuro z informacijami o postopku v njemu razumljivem jeziku.

8. Pristojni organ je ugotovil, da je podan sum zavajanja in zlorabe postopka v smislu 5. točke 55. člena, z odločitvijo o omejitvi gibanja pa pristojni organ ni prestopil obsega oziroma mej prostega preudarka, ampak se je gibal znotraj njih. Prav tako je pristojni organ odločil v skladu z namenom danega pooblastila. V primeru omejitve gibanja zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka je namen zakonodajalca povsem jasen, to je vsaj omejevati, če ne že preprečevati zlorabe postopka priznanja mednarodne zaščite. V konkretnem primeru te zlorabe ne bi bilo mogoče preprečiti na drug način, kot da se je prosilcu omejilo gibanje na prostore Centra za tujce. Če bi ga pristojni organ omejil na območje azilnega doma, bi prosilec lahko brez večjih težav zapustil azilni dom in odšel v kako drugo državo članico Evropske unije, tako pa bi pristojnemu organu onemogočil izvedbo že začetega postopka mednarodne zaščite, kar pa vsekakor ne bi bilo v skladu z namenom ZMZ. Okoliščine, v katerih je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, prosilčeve navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi prosilec v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom, kar bi organu onemogočilo meritorno odločiti o njegovi prošnji, ampak bi moral postopek ustaviti. Ministrstvo za notranje zadeve glede na vse navedeno ugotavlja, da so v konkretnem primeru podani zadostni razlogi za omejitev gibanja na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ.

9. Ob upoštevanju sodbe Upravnega sodišča št. 1 U 919/2015 je pristojni organ nadalje ugotavljal, kateri ukrep, pridržanje na območju azilnega doma ali pridržanje v drugem ustreznem objektu ministrstva - Centru za tujce, bi bil v konkretnem primeru ustrezen. Pristojni organ je tako najprej preverjal, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma primeren. V azilnem domu naloge varovanja opravlja en varnostnik in en receptor. Iz navedenega izhaja, da varnostnik na območju azilnega doma zaradi izvrševanja ukrepa pridržanja ne more zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območje azilnega doma, saj prosilec s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja niti kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi se sploh klicala na pomoč policija. Glede na navedeno je jasno, da prosilec lahko zapusti območje azilnega doma tudi pri glavnem vhodu, če se tako odloči, varnostnik pa mu tega ne more preprečiti. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike, se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma le-tega samovoljno zapustila. Pobegle osebe so samovoljno zapuščale območje azilnega doma preko kovinske ograje in izkoriščale odsotnost varnostnika, ko je le-ta bil na čisto drugem koncu območja azilnega doma, ali pa so azilni dom zapuščale celo preko glavnega vhoda.

10. Pristojni organ se je pri svoji odločitvi, da se za prosilca uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, oprl tudi na sodno prakso (sodbi Upravnega sodišča opr. št. I U 1624/2014-11 z dne 16. 10. 2014, opr. št. 1623/2014-11 z dne 16. 10. 2014). O tem je odločalo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi prosilec, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v drugo državo. Glede na navedeno pristojni organ ugotavlja, da v konkretnem primeru zaradi izrazite begosumnosti prosilca ni mogoče uporabiti milejšega ukrepa (pridržanje na območje azilnega doma), zato se je odločil za ukrep pridržanja na Center za tujce. Takšno odločitev je sprejelo tudi Upravno sodišče v sodbi I U 18471 2015-16 z dne 29. 12. 2015. Pristojni organ je pri odločitvi o strožjem ukrepu pridržanja na Center za tujce upošteval tudi določbe Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu določa pogoje za pridržanje.

11. Pristojni organ je upošteval tudi poročila Varuha človekovih pravic iz preteklih let, iz katerih izhaja, da so razmere v Centru za tujce popolnoma ustrezne za bivanje. Nastanjenim osebam oziroma obravnavanemu prosilcu je v centru omogočen dostop do računalnika oziroma spleta, ima dostop do svojih oblačil, poleg tega pa ima na voljo tudi oblačila, ki mu jih zagotovi center, ima neomejen dostop do kadilnice in javne telefonske govorilnice, preko katere lahko sprejme tudi notranji klic, ima dostop do gibanja na svežem zraku, obiskovanje s strani uradnih oseb SNOI, pravnih zastopnikov in zasebnih obiskov. Ali bo vse te pravice prosilec v času bivanja v Centru za tujce koristil, pa bo pristojni organ preverjal naknadno po tej nastanitvi. Glede na vse navedeno, se je pristojni organ odločil, da se prosilcu gibanje omeji na prostore Centra za tujce. S takšno omejitvijo bo mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Republike Slovenije, dokler se ne bo ugotovilo njegove prave istovetnosti in dokler se ne bo dokončno odločilo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito.

12. V tožbi tožnik najprej podaja ugovor glede konkretnih okoliščin, pod katerimi se ukrep izvaja. Tožnik je nastanjen v Center za tujce v Postojni. Takšen ukrep za tožnika pomeni, da mora skupaj z drugimi osebami, ki niso vsi prosilci za mednarodno zaščito, prebivati v manjši sobi zgornjega nadstropja Centra za tujce. V prostor, v katerem je tožnik nastanjen, je mogoče priti le mimo zaklenjenih železnih rešetkastih vrat in ob spremstvu tam prisotnih policistov. Tožnik se lahko giblje zgolj v oddelku, v katerem je nastanjen, ki pa je prostorsko zelo omejen, poleg tega pa tudi nadzorovan z video kamerami. Med nastanitvenimi oddelki centra oziroma drugimi prostori ni prostega prehajanja, temveč samo ob spremstvu policistov. Tudi, ko gre tožnik na obrok v jedilnico, ki se nahaja v spodnjem nadstropju, to poteka pod nadzorom policije. Prebivanje v centru je organizirano po urniku dnevnih aktivnosti, ki se ga mora prosilec držati. Na dan ima dovoljeni le dve uri rekreacije na prostem, ki pa poteka ob stalnem nadzoru policistov. Izhod iz centra za tujce ni dovoljen. V času bivanja mu ni dovoljeno nositi svojih oblačil in obutve, temveč le trenirko in natikače, ki jih prejme v Centru za tujce. Tožnik lahko prejme obiske le po strogo določenem urniku, ti pa potekajo v za to namenjeni sobi, v kateri so nastavljene kamere, preko katerih poteka nadzor policistov. Obiski so časovno omejeni na 30 minut. Iz zgoraj navedenega izhaja, da tožniku ni bilo zgolj omejeno gibanje, temveč mu je bila odvzeta osebna svoboda. V skladu s prakso Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) je namreč pri odločanju, ali gre v konkretnem primeru za omejitev gibanja ali za odvzem prostosti, treba presojati specifične okoliščine konkretnega primera, v okviru katerih je treba upoštevati celo vrsto kriterijev, kot so vrsta, trajanje, učinki in način izvrševanja ukrepa, ki omejuje posameznikovo prostost (Guzzardi v. Italy. Application No. 7367/76, tč. 92., 93; Amuur v. France). Ustavno sodišče je na primer v odločbi Up-286/01 z dne 9. 10. 2001 (tč. 15) odločilo, da tudi hišni pripor predstavlja poseg v pravico do osebne svobode. Ustavno sodišče je v odločbi Up 1116/09 z dne 3. 3. 2011 odločilo, da gre v primeru nastanitve v Centru za tujce za poseg v pravico do osebne svobode (19. člen Ustave RS) in ne za omejitev gibanja. Tako je odločilo tudi Vrhovno sodišče v zadevah opr. št. I Up 323/2014 dne 29. 10. 2014 ter I Up 39/2015 dne 1. 4. 2015. Na tem mestu je treba posebej poudariti, da je ukrep, ki se v konkretnem primeru izvaja zoper tožnika, po svoji vsebini in načinu izvrševanja povsem enak (ali celo strožji!) ukrepu pripora oziroma kazenski sankciji zapora na zaprtem oddelku, ki se izreče v kazenskem postopku.

13. Po Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) država podpisnica ne sme nikogar pridržati, iz katerega koli drugega vzroka, razen naštetih v alinejah od (a) do (f) člena 5 EKČP. Pravno pravilo pa mora imeti tudi zahtevano kvaliteto. Pravna ureditev mora biti skladna s konceptom vladavine prava. Da bi se izognili arbitrarnosti, mora biti pravo dovolj dostopno in določno (angl. »sufficiently accessible and precise«). Ko sodišče ugotovi, da je bil odvzem prostosti v skladu z nacionalnim pravom, preide v drugo fazo odločanja, in sicer presoja ali je nacionalno pravo v skladu z EKČP in ali je odvzem prostosti arbitraren. Pri tem sodišče presoja tudi, ali je namesto odvzema prostosti možno uporabiti milejši ukrep. O možnosti zapiranja prosilcev za mednarodno zaščito v Center za tujce v Postojni je bilo sprejetih tudi že veliko odločitev, ki so zakoličile, kdaj je (bi bil) tak ukrep možen.

14. Iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 39/2015 tako izhaja: »Ukrep omejitve gibanja, kot je to v svojih odločbah Up-1116109, Up-21111 in Up-360109 navedlo Ustavno Sodišče Republike Slovenije, lahko glede na naravo stvari in način izvrševanja preraste v poseg v ustavno pravico do osebne svobode (19. člen URS). Presoja, ali ukrep omejitve gibanja na prostore centra za tujce pomeni omejitev osebne svobode gibanja (prvi odstavek 32. člen URS) ali pa že poseg v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena URS), je odvisna od vsakokratnih specifičnih okoliščin konkretne zadeve, v okviru katerih je treba spoštovati številne kriterije, kot so: vrsta, trajanje, učinki in način izvrševanja ukrepa, ki omejujejo posameznikovo prostost. Razlika med odvzemom prostosti in omejitvijo svobode gibanja je lahko zgolj v stopnji oziroma intenzivnosti odrejenega ukrepa, ne pa nujno v naravi oziroma vsebini tega ukrepa. Nadalje pa je v tej isti sodbi Vrhovno sodišče še enkrat poudarilo, da: »Pritožbeni ugovor, da tožena stranka na podlagi določb ZMZ lahko poseže v osebno svobodo prosilcev za mednarodno zaščito, ni utemeljen.« Glede na navedeno je jasno, da ukrep, ki pomeni v praksi odvzem prostosti za prosilce po ZMZ ni dopusten. A prav to se v Centru za tujce izvaja. Od izdaje navedenih sodb se za prosilce za azil v Centru za tujce namreč ni nič (ali vsaj nič bistvenega) spremenilo. Stanje se je za prosilce za azil v zadnjem času še poslabšalo zaradi velike fluktuacije števila tujcev, ki so skupaj z njimi občasno nastanjeni v Centu za tujce (ko je nastanjenih veliko tujcev, standardi še dodatno padejo npr. tako, da se prosilcem skrajša čas, ko so lahko v nepokritem atriju, dostop do računalnika). Tudi sklicevanje tožene stranke na Direktivo 2013/33/EU v konkretnem primeru ni utemeljeno. Omenjena direktiva namreč v 28. točki preambule izrecno določa: "Države članice bi morale imeti možnost, da uvedejo ali ohranjajo bolj ugodne določbe za državljane tretjih držav in osebe brez državljanstva, ki državo članico zaprosijo za mednarodno zaščito." Tako tudi direktiva ne more biti vir za utemeljevanje dopustnosti odvzema prostosti na Center za tujce in strogega režima, ki se tam izvaja. Slovenija je namreč ohranila ugodnejše določbe ZMZ o omejitvi gibanja.

15. Iz 51. člena ZMZ izhaja, da tožena stranka lahko prosilcu za azil omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti, kar pomeni, da ukrep omejitve gibanja ni nujen in potreben v vsakem primeru, ko so izpolnjeni zakonski pogoji iz navedene določbe. Navedena določba toženi stranki daje pooblastilo, da odloča po prostem preudarku. Če se odloči, da bo gibanje prosilcu omejila, mora svojo odločitev obrazložiti in utemeljiti glede na namen zakonodajalca, za katerega ji je bilo dano pooblastilo. Izhodišče prav gotovo predstavlja 15. člen Ustave in ustavno načelo sorazmernosti, kar pomeni, da je omejitev gibanja dopustna samo, če je to nujno potrebno zaradi varstva človekovih pravic drugih. Ta pogoj v konkretnem primeru ni izkazan, zaradi česar je izpodbijani sklep nezakonit in protiustaven.

16. Tudi iz Smernic UNHCR - Guidelines on the Applicable Criteria and Standards relating to the Detention of Asyum Seekers and Alternatives to Detention, 2012 javno dostopne na: http://www.refworld.org/docid/503489533b8.html) izhaja, da je omejitev gibanja dovoljena le izjemoma, v kolikor se zasleduje legitimen cilj. V kontekstu omejevanja gibanja prosilcem za azil so podani trije razlogi, zaradi katerih bi lahko bilo omejevanje svobode gibanja dopustno v posamičnem primeru, to je zaradi zagotavljanja javnega reda, javnega zdravja in nacionalne varnosti.

17. Tudi iz slovenske upravno sodne prakse izhaja, da sam dvom v prosilčevo identiteto, tudi če obstoji, sam po sebi ne zadostuje za odreditev ukrepa omejitve gibanja, ampak morajo biti ugotovljene (in v sklepu navedene) okoliščine, ki kažejo, da je poseg potreben oziroma nujen v smislu, da brez njega ni mogoče ugotoviti identitete (sodba Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 1625/2014 z dne 16.10.2014 ter lU 1609/2015 z dne 4. 11. 2015). Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu o tem navedla le, da sama ne more pridobiti podatkov o istovetnosti prosilca v njegovi izvorni državi zaradi zaupnosti v tem postopku pridobljenih podatkov (129. člen ZMZ). Ni pa obrazložila, kako ji bo pri tem v pomoč tožnik z omejitvijo gibanja na Center za tujce. Tožena stranka tudi ni navedla, katere aktivnosti v zvezi z ugotavljanjem tožnikove identitete potekajo oziroma so predvidene, da se bodo izvedle. V tem delu zato izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Ustavno sodišče je v odločbi Up 1116/09 z dne 3. 3. 2011 zapisalo, da sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika. Gre za razlog, ki utemeljuje zgolj zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno.

18. Glede omejitve gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca za mednarodno zaščito pa tožnik navaja, da je v zadevi I Up 46/2010 z dne 25. 2. 2010 (odst. 11) Vrhovno sodišče ugotovilo, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov, s katerimi bi lahko izkazal istovetnost po Zakonu o tujcih - ZTuj-1 (75. člen). Nadalje po stališču Vrhovnega sodišča v primeru I Up 654/2011 (odstavek 7) in I Up 161/2011 (odstavek 7) v primerih, ko prosilec ne razpolaga z dokumenti, s katerimi bi lahko izkazal svojo istovetnost, je to treba ugotoviti z drugimi dokaznimi sredstvi, ki jih omogočajo veljavni predpisi. Ker tako ugotavljanje traja določen čas, je v zakonu predvidena začasna omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti.

19. Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 205/2014 z dne 17.6.2014 zavzelo tudi stališče, da je potrebno presojati tudi, ali ima tožnik opravičljive razloge za to, da potuje brez dokumentov. Tožnik je v zvezi z ugotavljanjem identitete pokazal veliko pripravljenost do sodelovanja. Pridobil je kopijo rojstnega lista. Kopija osebne izkaznice pa glede na pojasnila uslužbenca Centra za tujce (do podaje prošnje) ni dospela. Je pa v zvezi s tem žalostna opazka uradne osebe o poskusu prosilca, da zavede uradno osebo z namigom, da mu je bila na telefaks Centra za tujce posredovana tudi kopija osebne izkaznice. Iz prošnje je povsem jasno, da prosilec ni skušal nobenega zavajati, ampak je povedal, da so mu domači rekli, da so poslali tudi kopijo tega dokumenta, ki pa očitno ni dospela.

20. Po pojasnilu uradne osebe, da je morda (pa le) prišlo do nesporazuma pri posredovanju kopije osebne izkaznice v Center za tujce je tožnik ponovno kontaktiral z domačimi in pridobil preko e-pošte večje število dokumentov. Ti dokumenti so že bili (skupaj z večjim številom drugih dokumentov v zvezi z njegovo zgodbo) posredovani toženi stranki, a jih iz previdnosti tožnik prilaga še tožbi.

21. Tožena stranka tudi ni prosilcu zastavila nobenega vprašanja v zvezi z s spremembo imena, čeprav mu v sklepu med drugim očita tudi to. Prav tako tožena stranka ni opravila ocene verodostojnosti prosilca, v kateri bi se opredelila v zvezi s čim prosilcu verjame in v zvezi s čim ne. Ni pa obrazložila, kako ji bo pri tem v pomoč tožnik z omejitvijo gibanja na Center za tujce. Tožena stranka tudi ni navedla, katere aktivnosti v zvezi z ugotavljanjem tožnikove identitete potekajo oziroma so predvidene, da se bodo izvedle. V tem delu zato izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

22. Glede omejitve gibanja zaradi razloga, ker prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost, tožnik, pravi, da je tožena stranka spregledala, da se je z dnem 20. 7. 2015 iztekel rok za prenos Direktive št. 2013/33/EU. Zaradi poteka implementacijskega roka se omenjena direktiva zdaj uporablja neposredno (na to dejstvo je tožena stranka celo sama opozorila v primeru I U 1145/2015-17, točka 44, na strani 15). Določilo 8. člena direktive določa, kdaj se sme prosilca pridržati.

23. Ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce je - tudi v kolikor bi se izkazalo, da je omejitev gibanja (ne odvzem prostosti!) dejansko potrebna - v konkretnem primeru nesorazmeren in nepotreben in je mogoče zasledovani cilj doseči tudi z milejšimi ukrepi (npr. omejitev gibanja na Območje Azilnega doma). Utemeljitev tožene stranke, zakaj tožnik ne bi mogel biti omejen na območje azilnega doma (milejši ukrep), je namreč pavšalna in pomanjkljiva, čeprav je ta ukrep mnogo ugodnejši za prosilca za azil. Kot je tožena stranka zapisala, je območje azilnega doma, po katerem se lahko gibljejo prosilci za azil, veliko 5.472 m2 v primerjavi z nekaj 10 m2, po katerih se lahko gibljejo v Centru za tujce. Na območju azilnega doma tudi ni omejitev glede tega, koliko časa je prosilec lahko na prostem (npr. na dvorišču ali igrišču), kar pa ne drži za Center za tujce, kjer je na prostem lahko zgolj eno uro na dan, pa še to na majhnem atrijskem igrišču pod nadzorom policije. Dejstvo, da ima tožena stranka za varovanje 5.472 m2 območja zgolj enega varnostnika in enega receptorja z omejenimi pooblastili in dejstvo, da so v preteklosti ljudje iz centra nemoteno odhajali, ne more biti argument za zapiranje v Center za tujce, ampak gre za pomanjkljivost, za katero mora tožena stranka stremeti k temu, da jo odpravi. Nastanitev skupaj z drugimi prosilci in veliko območje na prostem imata namreč zelo pozitiven učinek, ki preprečuje veliko težav, s katerimi se ljudje soočajo v Centru za tujce. V kolikor omejitev gibanja na Azilni dom ni operativna, se pojavlja vprašanje ali milejši ukrep omejitve gibanja v Sloveniji sploh obstaja.

24. "Ustreznost razmer" iz poročila Varuha človekovih pravic, o kateri govori tožena stranka, se nanaša na (ne)prisotnost mučenja ali drugih prepovedanih prisilnih ravnanj, ne pa na upravičenost posega v osebno svobodo v primeru prosilcev za mednarodno zaščito. Tožnik na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 predlaga, da sodišče odloči, da se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi in se do pravnomočne odločitve, stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce (Postojna). Tožnik se v Centru za tujce počuti izredno slabo. Dni brez osebne svobode, pa mu ne bo mogel nihče nadomestiti. Kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah predstavlja škodo že samo po sebi (tako je že odločilo tudi naslovno sodišče v sodbi in sklepu I U 1289/2014 z dne 19. 8. 2014, točka 30). Tudi Ustavno sodišče je v sklepu Up 729/03 z dne 11. 12. 2003 navedlo, da vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo nepopravljive posledice (3. odstavek). Dodaten argument za utemeljenost zahteve za začasno odredbo je dejstvo, da mora Republika Slovenija osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode, v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Ustave, 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah in 18. členom Procesne direktive zagotoviti učinkovito sodno varstvo.

25. Ker pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča zadrži njeno izvršitev, bi lahko nastala situacija, ko bi tožnik uspel s tožbo, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve. To bi bila kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva ter četrtega odstavka 5. člena EKČP. Pot do pravnomočne rešitve primerov omejitve gibanja namreč vedno traja nekaj mesecev, ki bi jih moral tožnik preživeti v Centru za tujce. Skratka brez izdaje začasne odredbe tožnik nima možnosti učinkovitega sodnega varstva. Tožena stranka je namreč v primeru (I U 1145/2015) že izkazala, da ne namerava spoštovati navodil Upravnega sodišča o izpustitvi prosilca, če ni podana začasna odredba. Tudi v primeru, da bi sodišče presodilo, da je treba izrečeni ukrep zgolj nadomestiti z milejšim, tožnik predlaga izdajo ustrezne začasne odredbe (glej sodba in sklep I U 1289/2014 z dne 19. 8. 2014, točka 30). Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in da ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe, tako da do pravnomočne odločitve o sklepu stanje uredi tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu tega sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce (Postojna).

26. V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Tožena stranka je pisno tudi opravičila izostanek iz glavne obravnave zaradi bolezni.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

27. Tožba je utemeljena.

28. Na podlagi kratke izpovedbe tožnika na zaslišanju na glavni obravnavi o razmerah v Centru za tujce in sicer, da je gibanje tožnika v Centru za tujce omejeno in nadzorovano, da ima tožnik časovno omejen dostop na dvorišče, ter na podlagi opisa pridržanja v 2. in 3. odstavku na strani 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa, sodišče ugotavlja, da je tožniku gibanje omejeno oziroma da se izvaja ukrep odvzema osebne svobode v okoliščinah, ki so standardne v tovrstnih primerih. Relevantnost pravice do svobode gibanja po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) se pojavlja v kontekstu omejevanja na določeno ozemeljsko področje(1), na področje določenega dela države(2), na kraj (mesto) prebivanja(3), na ozemlje ene države.(4) V primeru, ko je bil pritožnik zaprt znotraj posebne zdravstvene institucije, je ESČP primer obravnavalo kot poseg v pravico do osebne svobode in ne kot omejitev gibanja.(5) Enako velja tudi za primer, ko je bila pritožniku omejeno gibanja na otoku in znotraj tega na okrog 2,5 kvadratna kilometra.(6) V zadevi Raimondo je bil pritožnik osumljen sodelovanja z mafijo in mu je bil izrečen ukrep, da mora biti ob večerih doma in da če želi zapustiti dom, mora o tem obvestiti policijo, brez da bi za odhod od doma potreboval dovoljenje policije. V tem primeru je šlo po mnenju ESČP za omejitev gibanja in ne za odvzem prostosti.(7) Za odvzem svobode tudi ni šlo v primeru, ko je bilo pritožniku omejeno gibanje znotraj območja Campione D'Italia, vendar ni bil nikjer zaprt in ni bil pod nikakršnim nadzorom.(8) Veliki senat ESČP pa je v novejši zadevi Nada v. Switzerland z dne 12. 9. 2012 utrdil stališče, da je treba upoštevati vrsto in način ukrepa, specifičen kontekst in konkretne okoliščine izvajanja ukrepa ne glede na to, ali gre za omejitev na določen prostor. Tudi v zadevi Nada (enako kot v zadevi S.F. v. Switzerland) je bilo gibanje pritožniku omejeno znotraj enklave Campione D'Italia, tako da mu ni bilo dovoljeno potovati v tretjo državo, to je v Švico, ni pa ukrep omejeval tožnika, da je svobodno potoval znotraj teritorija, kjer je imel dovoljenje za bivanje, in ki si ga je izbral po svoji volji in da se s tega vidika primer razlikuje od situacije v zadevi Guzzardi.(9) Tožnik v zadevi Nada ni bil pridržan ali v hišnem priporu, ni bil pod nobenim nadzorom in ni imel obveznosti, da se redno javlja policiji, ni bil omejen v obiskih in imel je celo možnost začasne prekinitve ukrepa, zato po mnenju ESČP v zadevi Nada ni šlo za odvzem prostosti oziroma osebne svobode.(10)

29. Tožnik v obravnavanem primeru očitno nima te svobode v Centru za tujce. Zato je treba upoštevajoč 6. člen Listine EU o temeljnih pravicah,(11) člen 52(3) Listine(12) ter sodne prakse ESČP v zvezi z 5. členom Konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svobo(š)činah (EKČP), člen 6(1) in (3) Pogodbe o EU in 8. člen Direktive 2013/33/EU,(13) tudi izpodbijani akt o pridržanju tožnika, v povezavi s primerljivo prakso Ustavnega sodišča glede določila 19. člena Ustave,(14) ne glede na to, da evropski zakonodajalec uporablja pojem „odvzem svobode gibanja“ (člen 2(h) Direktive o sprejemu), šteti kot ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo oziroma prostost tožnika in ne ko ukrep omejitve gibanja iz 32. člena Ustave, kot ta akt poimenuje tudi slovenski zakonodajalec v določilu 51. člena ZMZ.(15)

30. V novejši sodni praksi tudi Vrhovno sodišče (na primer: v zadevi I Up 218/2015 z dne 29. 12. 2015) pravi, da „vprašanje oziroma samo poimenovanje izvrševanja pridržanja ni bistveno.“ Tako se zdaj Upravno sodišče lahko pridružuje stališču Vrhovnega sodišča, da samo „poimenovanje“ pridržanja v zakonu ni bistveno. Vendar pa je „vprašanje“, ali gre za odvzem osebne svobode ali za omejitev gibanja še vedno pravno pomembno, saj gre za dve povsem različni pravici, ki sta različno urejeni (5. člen EKČP in 2. člen Protokola št. 4 k EKČP ter 6. člen in 45. člen Listine) in v zvezi z njima imajo osebe, ki so pridržane, različne procesne garancije. Kot to izhaja iz sodbe ESČP v zadevi Amuur v. France (sodba z dne 20. 5. 1996) in ustaljene sodne prakse ESČP, je namreč treba pri oceni, ali gre za odvzem svobode upoštevati konkretne okoliščine tega ukrepa, vrsto ukrepa, trajanje, in da je razlika med ukrepom odvzema svobode in omejitvijo gibanja v intenziteti posega. Enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v 9. odstavku obrazložitve sodbe v zadevi I Up 39/2015 z dne 1. 4. 2015. 31. Vendar v kasnejši zadevi I Up 218/2015 z dne 29. 12. 2015 (odst. 18) Vrhovno sodišče pravi, da so bili „pogoji v Centru za tujce v konkretnem primeru za tožnika taki, da ni mogoče govoriti o omejitvi osebne svobode, ampak je šlo za omejitev gibanja oziroma pridržanja v skladu in s cilji navedenih evropskih predpisov“, pri čemer Vrhovno sodišče navaja zahteve iz 2. in 3. odstavka 28. člena Uredbe EU št. 604/2013 ter pogoje za pridržanje po Direktivi o sprejemu. Ker je režim pridržanja v Centru za tujce primerljiv ne glede na to, ali gre za pridržanje na podlagi Uredbe EU št. 604/2013, kot je bil primer v zadevi I Up 218/2015, ali za pridržanje po Direktivi o sprejemu, kar velja za obravnavani primer, Upravno sodišče pripominja, da če se konkretno pridržanje izvaja v skladu s procesnimi standardi iz določila 2. in 3. odstavka 28. člena Uredbe EU št. 604/2013 in v skladu s pogoji pridržanja iz 10. člena Direktive o sprejemu, to samo po sebi ne zadošča za razlikovanje in presojo, ali gre v konkretnem primeru za omejitev gibanja ali za odvzem osebne svobode. Omenjene garancije iz 28. člena Uredbe EU št. 604/2013 in Direktive o sprejemu so postavljene deloma zaradi poštenega postopka (habeas corpus) in v majhni meri tudi zaradi varovanja minimalne zasebnosti pridržanih ter za varovanje prepovedi nečloveškega ravnanja (člen 10(2) Direktive o sprejemu).(16) To pomeni, če organ, ki izvaja ukrep pridržanja, spoštuje določili 10. člena Direktive o sprejemu ter 2. in 3. odstavek 28. člena Uredbe EU št. 604/2013, to ne pomeni, da je tožniku omejeno gibanje in da ne gre za odvzem prostosti. Vrhovno sodišče v navedenem 18. odstavku sodbe v zadevi I Up 218/2015 ni upoštevalo omenjene prakse ESČP ali sodne odločbe Ustavnega sodišča v zadevi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011, kjer je Ustavno sodišče presodilo, da ukrep pridržanja v centru za tujce pomeni odvzem osebne svobode, zato se je Upravno sodišče v tej zadevi oprlo na sodno prakso ESČP, pravo EU in odločbo Ustavnega sodišča RS in ni sledilo argumentaciji Vrhovnega sodišča v omenjenem 18. odstavku v sodbi v zadevi I Up 215/2015. 32. Vendar pa tudi tožeča stranka nima prav, ko uveljavlja, da po veljavni zakonodaji, ki predvideva samo omejitev gibanja, ne pa tudi odvzema osebne svobode, slednjega ukrepa sploh ni dopustno izvajati, pri čemer se tožeča stranka sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 39/2015. Iz te sodbe Vrhovnega sodišča bi sicer bilo mogoče izpeljati tudi sklep, da tožena stranka v nobenem primeru ne sme izvajati ukrepa pridržanja v Centru za tujce, če gre za takšne okoliščine pridržanja, ki pomenijo odvzem osebne svobode in ne zgolj omejitev gibanja. Vendar pa Upravno sodišče meni, da bi bila takšna interpretacija sodbe Vrhovnega sodišča v nasprotju vsaj z sodno prakso Ustavnega sodišča. V zadevi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011, v kateri je Ustavno sodišče presojalo ustavnost pridržanja tudi z vidika 5. člena EKČP, Ustavno sodišče ni ugotovilo, da odvzem osebne svobode prosilcem za azil po ZMZ sploh ne bi bil dopusten. Poleg tega pa v zvezi s tem vprašanjem ponovno pride v poštev pravno stališče, da ni bistveno, kako je ukrep pridržanja poimenoval zakonodajalec v ZMZ.(17) Bistveno je, da v primeru, če ukrep pomeni odvzem osebne svobode, mora imeti pridržani vsa procesna in materialno-pravna jamstva iz 5. člena EKČP in 19. člena Ustave v povezavi z zakonskimi določbami, ki jih je treba razlagati skladno s sekundarnim pravom EU.(18) Iz povedanega sledi, da po mnenju Upravnega sodišča tožena stranka lahko uporabi ukrep pridržanja na podlagi ZMZ v delu, v katerem je le-ta skladen z Direktivo o sprejemu tudi, če gre za poseg oziroma za odvzem osebne svobode.

33. Izpodbijani ukrep je torej treba presojati z vidika 6. člena Listine, 5. člena EKČP oziroma 19. člena Ustave ter z vidika ustreznega prenosa Direktive o sprejemu v notranji pravni red. Gre namreč za ukrep, preko katerega tožena stranka izvaja pravo EU (člen 51(1) Listine), zato je treba najprej preveriti, ali je ukrep predpisan v pravu EU. Direktiva o sprejemu, ki je na novo glede na prvotno Direktivo o sprejemu št. 2003/9/ES uredila pogoje za pridržanje prosilcev za azil, bi namreč morala biti prenesena v notranji pravni red do 20. 7. 2015 (člen 31(1) Direktive o sprejemu). V določilu 3. odstavka 8. člena Direktive o sprejemu je določeno, kdaj se sme prosilca pridržati in med 6 primeri ni situacije, ko se tožniku lahko očita, da prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost. Določilo drugega pododstavka člena 8(3) Direktive o sprejemu sicer pravi, da se razlogi za pridržanje „opredelijo“ v nacionalnem pravu, vendar to ne pomeni, da zakonodajalec ali pa celo upravni organ razloge lahko opredeli in uporabi mimo primerov iz prvega pododstavka člena 8(3) Direktive o sprejemu. Ker torej ukrep pridržanja iz 5. točke 55. člena ZMZ, na katerega je tožena stranka oprla izpodbijani akt, očitno ni v skladu z Direktivo o sprejemu, ki bi že morala biti prenesena v notranji pravni red, pa se to še ni zgodilo, v navedenem delu izpodbijani ukrep ni zakonit. Zaradi tega za odločitev v tem upravnem sporu niti ni bistveno splošno znano dejstvo, da so slovenski obmejni organi omogočili prebežnikom, da so prešli slovensko ozemlje oziroma so jim dali drugo možnost, da zaprosijo za azil v Sloveniji, kar izključuje zlorabo postopka s strani tožnika v konkretnem primeru glede na to, da je tožnik prepričljivo pojasnil na zaslišanju na glavni obravnavi, ko je dejal, da je postopek sprejema v Sloveniji trajal približno 48 ur, da so bili begunci obveščeni o možnem transportu do avstrijske meje, in da je za azil zaprosil, ko je tudi od prijateljev izvedel, da je Slovenija varna država, ker pred tem o Sloveniji ni vedel nič. Ker tovrstne „zlorabe“ postopka, ki jo je tožena stranka sicer zmotno ugotovila, Direktiva o sprejemu niti ne predvideva kot podlage za pridržanje, sodišče na zaslišanju tožniku niti ni postavljalo posebnih vprašanj v zvezi s časom, ki je potekel od tožnikovega prihoda v Slovenijo do trenutka, ko je izrazil namero, da zaprosi za azil. 34. Kar pa zadeva razlog za pridržanje v zvezi z ugotavljanjem istovetnosti, sodišče v izhodišču najprej ugotavlja, da je to predvidena podlaga za pridržanje po členu 8(3)(a) Direktive o sprejemu. Po določbi drugega pododstavka člena 8(3) Direktive o sprejemu bi bilo treba ta razlog opredeliti v nacionalnem pravu. Ta razlog sicer (še) ni opredeljen v nacionalnem pravu, razen kolikor se tožena stranka ne sklicuje na uporabo ZTuj-2, ki pa je bila v konkretnem primeru, glede na prakso Vrhovnega sodišča in Upravnega sodišča, uporabljena napačno.

35. Če je Vrhovno sodišče v nekaterih sodnih odločbah zavzelo stališče, kot navaja tožena stranka, da “istovetnosti prosilca ni mogoče z gotovostjo ugotoviti le na podlagi njegove izjave, ampak se mora istovetnost izkazati le z ustreznim dokumentom”, to ne pomeni, da je Vrhovno sodišče s tem tudi zavzelo stališče, da je v primeru, če prosilec nima ustreznega dokumenta, avtomatično podan tudi razlog oziroma zakonita podlaga za (omejitev gibanja oziroma) odvzem prostosti. To stališče Vrhovnega sodišča je treba razumeti tako, da se je s tem sodišče opredelilo zgolj do dokaznega standarda in sicer, da je z gotovostjo mogoče sklepati na identiteto prosilca samo v primeru, da le-ta predloži ustrezen dokument, ki ga predpisuje ZTuj-2. Ni pa z omenjenim stališčem Vrhovno sodišče odločilo, da mora tožnik z gotovostjo izkazati svojo identiteto, sicer je podan razlog za omejitev gibanja oziroma za odvzem osebne svobode. To bi tožena stranka morala vedeti in spoštovati glede na uveljavljeno stališče Vrhovnega sodišča v številnih sodnih odločbah, da mora tožena stranka za uporabo ukrepa pridržanja utemeljiti dvom v prosilčevo identiteto.

36. To pomeni, da je argument tožeče stranke, da mora za omejitev osebne svobode tožena stranka v izpodbijanem aktu obrazložiti in utemeljiti dvom v zatrjevano istovetnost tožnika, pravilen. Vrhovno sodišče RS je sprejelo tak standard v dovolj zanesljivi meri in je potrdilo stališče in interpretacijo Upravnega sodišča iz številnih predhodnih sodb, ki jih tožeča stranka navaja v tožbi, da je to stališče lahko odločilno tudi v konkretnem primeru. V zadevi I Up 46/2010 z dne 25. 2. 2010 (odst. 11) Vrhovno sodišče namreč pravi, da „za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov, s katerimi bi lahko izkazal istovetnost po Zakonu o tujcih – ZTuj-1 (75. člen). Ukrep na tej zakonski podlagi lahko tožena stranka odredi prosilcu le, če obstaja dvom v verodostojnost izkazovane identitete, ki ga mora tožena stranka obrazložiti. Pri tem je pravno pomembno vprašanje, ali je prosilec imel osebni dokument oziroma ali mu je bil v izvorni državi takšen dokument (s katerim bi lahko izkazal svojo identiteto v smislu predhodno navedene določbe ZTuj-1) dejansko izdan. Pomemben kriterij za ugotavljanje prosilčeve identitete /.../ pa je tudi prosilčeva splošna verodostojnost in njegova utemeljitev, zakaj nima oziroma ni mogel predložiti osebnega dokumenta.“(19) Dvom pa lahko po praksi Vrhovnega sodišča povzroči „neprepričljivo pojasnjevanje spreminjanja okoliščin o datumu /.../ rojstva“(20), neprepričljivost navedbe, da ni vedel, da je iz Slovenije prišel v sosednjo državo.(21) Da stališče Upravnega sodišča iz sodbe v zadevi I U 350/2011, po katerem za omejitev gibanja po 1. alineji 1. odstavka 51. člena ZMZ zadošča, da prosilec nima osebnega dokumenta s sliko, ne more biti pomembno v upravno-sodni praksi, kaže tudi sodna presoja Vrhovnega sodišča v pritožbenem postopku, kjer je Vrhovno sodišče očitno dopolnilo obrazložitev s tem, da je navedlo, da se „pri tem prosilcu upravičeno pojavi dvom v njegovo sedaj zatrjevano istovetnost zaradi dajanja različnih podatkov o istovetnosti in zato, ker je po lastnih izjavah potoval po Evropi in bil v Sloveniji več mesecev (ne da bi zaprosil za mednarodno zaščito)“ /.../.(22) Po stališču Vrhovnega sodišča je istovetnost mogoče izkazovati tudi na drug način, kot na podlagi listin iz 75. člena ZTuj-1, vendar je treba v takem primeru pojasniti, zakaj se navedbam prosilca, ki nima ustreznih osebnih dokumentov, o njegovi istovetnosti, ne verjame.(23) „V primerih, ko prosilec ne razpolaga z dokumenti, s katerimi bi lahko izkazal svojo istovetnost /.../, je to treba ugotoviti z drugimi dokaznimi sredstvi, ki jih omogočajo veljavni predpisi. Ker tako ugotavljanje traja določen čas, je v zakonu predvidena začasna omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti“ /.../.(24)

37. Zgornja interpretacija se ujema z usmeritvami Visokega komisariata ZN za begunce (v nadaljevanju: UNHCR). Iz mnenja Izvršnega odbora UNHCR z dne 13. oktobra 1986 (Executive Committee of the UNHCR, sklep št. 44, XXXVII) in Smernic UNHCR iz leta 1995, dopolnjenih 10. 2. 1999, izhaja, da UNHCR izrek ukrepa omejitve osebne svobode prosilca za azil pogojuje s potrebo preverjanja identitete, ki ni ugotovljena, ali je sporna, ali za ugotovitev elementov (glavnih razlogov), na kateri temelji prošnja.(25)

38. Tudi iz besedila prve alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ ne izhaja, da organ tožnika pridrži, če ni z dokaznim standardom gotovosti izkazal svoje istovetnosti, ampak ZMZ določa pridržanje, “če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti.” V konkretnem primeru pa tožena stranka dvoma v tožnikovo identiteto ni dovolj zanesljivo ugotovila v izpodbijanem aktu, ta dvom pa se tudi ni pokazal sodišču na podlagi zaslišanja tožnika na glavni obravnavi. Tožena stranka namreč netočno navaja v 3. odstavku obrazložitve na strani 2 izpodbijane odločbe, da se je tožnik ob podaji prve namere za azil dne 7. 1. 2016 „predstavil z drugim imenom kot ob podaji prošnje z dne 14. 1. 2016“ oziroma da je „svoje ime spremenil že ob odstopu od namere dne 8. 1. 2016. Sprva se je prosilec namreč predstavil kot A.B., kasneje pa je svoje ime predstavil kot A.A..“ Na zaslišanju na glavni obravnavi je tožnik pojasnil, da se nikoli ni lažno predstavil, ampak da se je ves čas do prihoda v Slovenijo predstavljal kot A.B., ker so ga doma klicali A. Za izjavo, napisano v angleščini, ki mu jo je sodišče predočilo na glavni obravnavi,(26) je pojansil, da gre za angleški prevod njegovega farsi jezika, česar ni zapisal on sam, ampak prevajalec in prevajalec je zapisal njegovo ime kot „A., priimek pa kot „B.,“ kot ime očeta pa je navedel H. Ta zapis je po njegovih navedbah na zaslišanju nastal prvi dan, ko so prišli v Ljubljano. Povedal je tudi, da je prevajalec pri njegovem priimku napisal „e“ preveč. Glede na ime in priimek, ki sta zapisana na njegovi prošnji in ime njegovega očeta, sodišče ne vidi podlage za oceno, da je tožnik sprva navedel lažne oziroma drugačne osebne podatke, kot ob podaji prošnje, saj je tudi pri zapisih s strani prevajalcev lahko prišlo do manjših razlik v črkovanju imena ali priimka. Na registracijskem listu je tako na primer zabeleženo ime: „A.B.“. Tudi v sami prošnji, ki jo je dokumentirala uradna oseba, sta napačno zabeleženi imeni „N.“ in „D.“, ki jih je omenil tožnik, kot literaturo, ki jo bere, saj sta pravilna priimka omenjenih avtorjev Nietzsche in Dawkins, kar kaže na zelo verjetne površnosti ali napake pri zapisovanju imen, še posebej če gre za imena iz neevropske jezikovne kulture. Tožnik je 3 dni po pričetku izvajanja ukrepa pridržanja predložil tudi kopije rojstnega lista, zavarovalne izkaznice, vozniškega dovoljenja, osebne izkaznice in izkaznice o zaključku vojaškega roka, ki mu jih je ob pomoči sestrične poslal prijatelj po elektronski pošti. Iz zapisnika o seznanitvi z razlogi za pridržanje z dne 14. 1. 2016 je razvidno, da gre za tipski zapisnik, v katerem niso navedeni razlogi za pridržanje v konkretnem primeru, kar kaže na to, da pristojni organ, če je dvomil v identiteto tožnika, ni o tem dvomu seznanil tožnika in ga vprašal, ali lahko pridobi osebne dokumente iz izvorne države niti ga ni o razlikah glede navedb o imenu in priimku soočil ob podaji prošnje, da bi tožnik razlike v črkovanjih lahko pojasnil. Zato v času začetka izvajanja ukrepa pridržanja ne samo, da ni šlo za namerno spreminjanje imena oziroma priimka, ampak tudi še ni bilo izkazano za potrebno, da se tožniku omeji gibanje zaradi ugotavljanja istovetnosti, saj je tožnik zelo hitro pridobil kopije osebnih dokumentov in tudi originalne dokumente, ki jih je prejel po pošti, in jih je svetovalec posredoval toženi stranki dne 25. 1. 2016. Zaznamek tožene stranke o prejemu tega dopisa datira na dan 25. 1. 2016. V dopisu svetovalca za begunce toženi stranki z dne 25. 1. 2016 je navedeno, da je svetovale prejel originalen osebni dokument, ki ga prilaga temu dopisu, vendar je sodišče na glavni obravnavi ugotovilo, da originalnega osebnega dokumenta v upravnem spisu ni. Upravne spise je sodišče prejelo dne 26. 1. 2016. 39. Dokazna ocena tožene stranke o dvomu v tožnikovo identiteto je bila torej po eni strani netočna, ker tožnik ni navajal lažnega imena, po drugi strani pa tudi očitno preuranjena oziroma bi bil ta ukrep upravičen, če bi tožena stranka ugotovila, da obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Te nevarnosti pa tožena stranka ni ugotavljala, čeprav pa se nanjo dvakrat sklicuje, a z ničemer te begosumnosti ne utemelji, pri čemer pa je pomembno spet to, da zakonodajalec ni prenesel v notranji pravni red begosumnosti iz člena 8(3)(b) Direktive o sprejemu, kot podlage za pridržanje.

40. Da zgolj neposedovanje ustreznega dokumenta o istovetnosti v smislu ZTuj-2 ne more biti zadosten razlog za pridržanje, izhaja tudi iz prava EU. Ta vidik je pomemben, ker tožena stranka z izpodbijanim aktom izvaja pravo EU. V sodbi v zadevi Mahdi, kjer je sicer šlo za vprašanje pravne podlage za pridržanje zavrnjenega prosilca za azil po Direktivi 2008/115/ES(27) (člen 15(1)), je Sodišče EU zavzelo stališče, da sme sodišče države članice odsotnost osebnega dokumenta upoštevati samo v povezavi z razlogoma nevarnosti pobega ali izogibanja ali oviranja priprave vrnitve in da samo dejstvo, da državljan tretje države nima osebnih dokumentov ne more upravičevati podaljšanja pridržanja iz člena 15(6) Direktive o vračanju.(28) Ureditev pridržanja za prosilce za azil po Direktivi o sprejemu je sicer drugačna od ureditve po Direktivi o vračanju, kajti določilo člena 8(3) od točk (a) do (f) Direktive o sprejemu določa, pod katerimi pogoji se sme prosilca pridržati in pod točko (a) je določeno, da se prosilca sme pridržati le “da se določi ali preveri njegova identiteta ali državljanstvo”; vendar pa drugi pododstavek člena 8(3) določa, da se razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu. Po nacionalnem pravu, kot ga je interpretiralo Upravno sodišče in Vrhovno sodišče, pa mora tožena stranka za izrek ukrepa pridržanja utemeljiti dvom v prosilčevo identiteto, kar pa tožena stranka ni uspela narediti na točen in prepričljiv način v izpodbijanem aktu in je zato nepravilno uporabila določilo prve alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ v povezavi z določilom člena 8(3)(a) Direktive o sprejemu in upoštevajoč tudi stališče Sodišča EU v odstavkih 72-74 v sodbi v zadevi Mahdi. Upravno sodišče namreč ne vidi objektivne in upravičene podlage za to, da bi bili pogoji glede izkazovanja istovetnosti za prosilce v zvezi z legitimno podlago za pridržanje strožji, kot so pogoji za pridržanje tujca, ki je v postopku odstranitve.

41. Poleg tega in neodvisno od napačne uporabe določila prve alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ, pa je tožena stranka tudi zmotno uporabila standard, /.../„če je to potrebno /.../“ iz 1. odstavka 51. člena ZMZ. Ta standard je treba razlagati v smislu strogega testa sorazmernosti (odločba Ustavnega sodišča Up-1116/09-22, 3. 3. 2011, odst. 12) oziroma nujnosti glede na določila Direktive o sprejemu. Po določilu člena 8(2) Direktive o sprejemu, „kadar se izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, lahko države članice prosilca pridržijo, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa.“ Že iz tega določila izhaja, da morajo države članice Direktivo o sprejemu implementirati tako, da so v nacionalni zakonodaji urejeni tudi manj prisilni ukrepi od pridržanja. Določilo člena 8(4) Direktive o sprejemu tako določa, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Od teh primeroma reguliranih alternativ je v ZMZ samo možnost določitve obveznosti zadrževanja na določenem mestu. To je namreč možnost, da se ukrep pridržanja izvaja na območju azilnega doma ali njegove izpostave (prva alineja 2. odstavka 51. člena ZMZ). Uporabe te možnosti v posamičnem primeru pa tožena stranka ne more zavrniti zgolj s splošnim sklicevanjem na razloge režima varovanja na območju azilnega doma, ki je deloma v sferi zakonodajalca, deloma pa v sferi operativnih ukrepov vodenja azilnega doma. Za zavrnitev manj prisilnega ukrepa bi morala tožena stranka upoštevati tudi konkretne okoliščine na strani prosilca glede njegove begosumnosti, česar pa, kot že rečeno, ni storila; vendar pa je naslednji sistemski problem v tem, da ZMZ, kot že rečeno, tudi ni implementiral določbe člena 8(3)(b) Direktive o sprejemu, ki kot razlog za pridržanje predvideva tudi nevarnost, da bo prosilec pobegnil. V tem elementu pa konkretni primer ni v navzkrižju s presojo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 218/2015 z dne 29. 12. 2015, kajti v zadevi I Up 215/2015 je namreč upravni organ ugotavljal obstoj znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil na podlagi njegovih osebnih okoliščin, kar sta potrdila tudi Upravno sodišče in Vrhovno sodišče. V obravnavanem upravnem sporu pa tožena stranka begosumnosti tožnika ni ugotavljala v smislu „posamične presoje vsakega primera“ iz člena 8(2) Direktive o sprejemu, ampak se je sklicevala na splošne okoliščine načina varovanja v Azilnem domu. Takšno sklicevanje bi pomenilo, da nikakor oziroma v nobenem primeru ni mogoče učinkovito upoštevati določb členom 8(2) in 8(4) Direktive o sprejemu in uporabiti milejšega ukrepa od pridržanja v centru za tujce in bi zato šlo za neučinkovito in nelojalno uporabo prava EU.

42. Zaradi napačne uporabe materialnega prava (1. alineja 1. odstavka 51. člena ZMZ ter 5. točke 55. člena ZMZ v zvezi z drugo alinejo 1. odstavka 51. člena ZMZ in členom 8(3) ter (4) Direktive o sprejemu) je sodišče v prvi točki izreka tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo (4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

43. Z dnem 20. 7. 2015, ko se je iztekel rok za prenos Direktive o sprejemu v notranji pravni red, je nastopila pomembna pravna sprememba glede na dosedanjo upravno-sodno prakso sicer ne z vidika EKČP, ampak z vidika prava EU. Od 20. 7. 2015 v tovrstnih zadevah ne gre več za to, da Upravno sodišče izpeljuje določeno interpretacijo splošnega pravnega načela iz 6. člena Listine ter člena 18(2) Procesne direktive I(29) v povezavi z določilom člena 5(4) EKČP in člena 52(3) Listine, ampak je uporaba prava EU nujna brez potrebe po določenem interpretiranju primarnega in sekundarnega prava. Od 20. 7. 2015 namreč brez potrebe po posebni razlagi prava velja, da „kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, se zadevnega prosilca nemudoma izpusti“ (drugi pododstavek člena 9(3) Direktive o sprejemu). Po sodni praksi Sodišča EU v zvezi s pravico do učinkovitega sodnega varstva zadošča ena stopnja sodnega odločanja. Ko je namreč Sodišče EU podalo interpretacijo pravice do dostopa do sodnega varstva v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito z vidika morebitnega večstopenjskega sojenja po Procesni direktivi I (člen 39), ki ustreza Procesni direktivi II(30) (člen 46), je zavzelo stališče, da „načelo učinkovitega sodnega varstva zagotavlja posamezniku pravico do dostopa do sodišča, in ne do večstopenjskega sodnega varstva.“(31) Iz Direktive o sprejemu ne izhaja, da bi moralo biti v zvezi z pridržanjem vsaj dvostopenjsko sodno odločanje.(32) V konkretnem primeru je Upravno sodišče izdalo sodbo po 12 dneh od začetka izvajanja ukrepa. Ker je temu treba dodati rok 15 dni za pritožbo zoper sodbo, določen čas za odgovor na pritožbo in 15 dni za odločanje Vrhovnega sodišča ter čas, ki bo potreben za vročanje, je očitno, da določilo 1. odstavka 319. člena ZPP ni v skladu z določbo drugega pododstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu. Zato je Upravno sodišče v nekaterih predhodnih zadevah odločilo, ob upoštevanju pravil o neposrednem učinku sekundarnega prava EU, da določbe 1. odstavka 319. člena ZPP ni dopustno upoštevati (na primer sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1539/2015-13 z dne 3. 11. 2015). Upravno sodišče je namreč v zadevi I U 1539/2015-13 izhajalo iz sodne prakse Sodišča EU v zadevi Van Gend and Loos (Case 26/62), kjer je SEU vzpostavilo možnost neposrednega učinka določbe iz Temeljne pogodbe, ki vzpostavlja subjektivno pravico za posameznika; in je ta princip utrjevalo v nadaljnjih zadevah(33) že dosti časa pred uveljavitvijo subjektivnih iztožljivih pravic iz Listine. Taka subjektivna pravica je brez dvoma pravica iz člena 26(2) in drugega pododstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu v zvezi z 6. členom Listine in se v navedenem delu, ki je relevanten z vidika sodne odločitve iz druge točke izreka tega sklepa, lahko izvršuje brez kakšnih implementacijskih aktov. Zato je Upravno sodišče v zadevi I U 1539/2015-13 odločilo, da sta določbi 1. odstavka 319. člena in 320. člena ZPP neuporabljivi, kajti njuna uporaba bi pomenila kršitev prava EU,(34) in je zato Upravno sodišče v izreku sodne odločbe v zadevi I U 1539/2015-13 odločilo, da se zahteva za izdajo začasne odredbe zavrne, vendar pa mora tožena stranka na podlagi neposredne uporabe določbe člena 9(3) Direktive o sprejemu tožnika nemudoma po prejemu sodne odločbe izpustiti iz Centra za tujce in da pritožba zoper omenjeno sodno odločbo, ki je sicer dovoljena, ne zadrži njene izvršitve. Temu je Upravno sodišče še dodalo, da namen izdaje začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 ni v tem, da se toženo stranko z izdajo začasne odredbe prisili, da upošteva, izvršuje in spoštuje sodne odločbe Upravnega sodišča, ki nastopijo na podlagi neposrednega učinka prava EU že z vročitvijo sodne odločbe, zoper katero je sicer po domačem pravu dovoljena tudi pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije.(35)

44. Sodišče pa v tej zadevi ugotavlja, da je možno še z manjšim posegom v nacionalno zakonsko ureditev, kot je odločitev o ignoriranju določbe 1. odstavka 319. člena ZPP in 320. člena ZPP, doseči zadosten namen po učinkoviti in lojalni uporabi prava EU in sicer s tem, da sodišče izda začasno odredbo o tem, da se tožnika nemudoma po prejemu sodne odločbe izpusti iz pridržanja v Centru za tujce, pri čemer pritožba, ki jo lahko tožena stranka vloži že v roku 3 dni, ne zadrži izvršitve začasne odredbe (6. odstavek 32. člena ZUS-1), in ni potrebno ob tem tudi ignorirati omenjenih določb iz ZPP glede neučinkovanja prve točke izreka te sodbe, dokler se ne izteče rok za pritožbo oziroma dokler o pritožbi zoper sodno odločitev iz prve točke izreka te sodbe ne odloči Vrhovno sodišče. 45. Po določilu 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče izda začasno odredbo iz razlogov po 2. odstavku istega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. V konkretnem primeru gre za trajajoče pravno in sporno razmerje med toženo stranko in tožnikom, potrebnost pa je s stopnjo ne zgolj verjetnosti, ampak gotovosti izkazana zaradi prepoznega prenosa določbe člena 9(3) Direktive o sprejemu v notranji pravni red. Nezakonit odvzem prostosti v trajanju približno 12 dni je nedvomno tudi težko popravljiva škoda, ki je že nastala, in preprečitev njenega nadaljevanja brez dvoma odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni. Saj ne more biti javna korist v tem, da se pridržanje nadaljuje zaradi vodenja azilnega postopka, če je pridržanje nezakonito. Na tej podlagi je sodišče ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe (3. in 5. odstavek 32. člena ZUS-1), kot izhaja iz druge točke izreka sodne odločbe.

opomba (1) : Cyprus v Turkey, 10. 5. 2001. opomba (2) : Djavit An v. Turkey, 20. 2. 2003. opomba (3) : Hajibeyli v. Azerbaijan, 10. 7. 2008. opomba (4) : Streletz, Kessler and Krenz v. Germany, 22. 3. 2001. opomba (5) : Ahingdane v the United Kingdom, 28. 5. 1985. opomba (6) : Guzzardi v. Italy, 6. 11. 1980. To sodbo navaja tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-1116/09-22 v opombi št. 4. opomba (7) : Raimondo v. Italy.

opomba (8) : Odločitev Komisije za človekove pravice v zadevi S.F. v. Switzerland, No. 16360/90 z dne 2. 3. 1994. opomba (9) : Nada v. Switzerland, odst. 229. opomba (10) : Ibid. odst. 231-133. opomba (11) : Uradni list EU, C 326/404, 26. 10. 2012, v nadaljevanju: Listina. Sodišče EU zaenkrat v sodni praksi uporablja zgolj pojem pridržanje („detention“), brez da bi že vzpostavilo tudi razliko med omejitvijo gibanja in odvzemom osebne svobode. Edino v primeru Mahdi (C-146, PPU, odst. 52 in točka 1. operativnega dela sodbe), kjer je šlo za pridržanje državljana tretje države, ki je bil nezakonito na ozemlju države članice EU, je Sodišče EU uporabilo določilo člena 6. Listine, ki ureja pravico do osebne svobode.

opomba (12) : Po tem določilu kolikor Listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKČP, sta vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa EKČP. Ta določba ne preprečuje širšega varstva po pravu Unije. Po Pojasnilih k listini so pravice v členu 6. Listine pravice, ki jih zagotavlja 5. člen EKČP in imajo v skladu s členom 52(3) Listine enak pomen in obseg.

opomba (13) : Direktiva 2013/33/EU Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev), Uradni list EU, L 180/96, 29. 6. 2013, v nadaljevanju: Direktiva o sprejemu).

opomba (14) : Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011. opomba (15) : V pretekli sodni praksi je Upravno sodišče v nekaterih primerih navedlo, da drugače kot Ustavno sodišče v zadevi Up-1116/09-22, Vrhovno sodišče navaja, da določilo 51. člena ZMZ ureja „omejitev gibanja“ prosilcem, „zato gre v zadevi za omejitev gibanja in ne za odvzem osebne svobode“ (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 169/2014 z dne 8. 5. 2014, odst. 25). V teh primerih je Upravno sodišče zavzelo stališče, ker je Ustavno sodišče najvišje sodišče v državi za varstvo ustavnosti in človekovih pravic in temeljnih svoboščin, obe pravici – tako do osebne svobode kot do svobode gibanja - pa sta temeljni človekovi pravici, se Upravno sodišče pridružuje stališču Ustavnega sodišča in ESČP, da gre v tovrstnih primerih za poseg v osebno svobodo.

opomba (16) : Preostali kriteriji za upoštevanje prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja v postopkih pridržanja so najbolj celovito opredeljeni v sodbah ESČP v zadevah Babar Ahmad and Others v. the United Kingdom (odst. 178) in Aden Ahmed v. Malta (odst. 87-90).

opomba (17) : Natančneje se je o tem izreklo Upravno sodišče v sodbi v zadevi I U 1145/2015 z dne 14. 8. 2015. opomba (18) : Poleg tega je bil specifičen razlog za odvzem prostosti prosilcu za azil v zadevi I Up 39/2015 „ogrožanje življenja drugih ali premoženja“, zaradi česar je Vrhovno sodišče v 15. odstavku obrazložitve navedlo, da „je za odvzem prostosti na podlagi Zakona o nalogah in pristojnostih policije (ZNPPol) pristojna policija; veljavna zakonodaja toženi stranki teh pooblastil ne podeljuje.“ opomba (19) : V tem smislu se je Vrhovno sodišče izreklo tudi v zadevah: I Up 347/2010 z dne 29. 12. 2010, odst. 9-10; I Up 65/2011 z dne 16. 2. 2011, odst. 8 (dvom v istovetnost mora biti obrazložen z razumnimi razlogi); I Up 423/2011 z dne 15. 9. 2011. opomba (20) : Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 349/2010 z dne 29. 12. 2010, odst. 8. opomba (21) : Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 27/2011 z dne 12. 1. 2011, odst. 7.