Jedro

Trditvenemu bremenu glede obveznih ukrepov pri varstvu pri delu, ki jih je tožena opustila oziroma kršila, tožeča stranka ni zadostila. Sklicevala se je sicer na dokazne listine, s čimer pa zahtevi po navedbi relevantnih dejstev ni zadostila. Dokazi se izvajajo le v zvezi z že zatrjevanimi dejstvi, dejstva, ki jih razkrijejo, pa, če ta niso tudi zatrjevana, pomanjkljive trditvene podlage ne morejo nadomestiti. Sicer izvedenih dokazov, za katere tožeča stranka meni, da njen zahtevek utemeljujejo, zato sodišče prve stopnje tudi ni smelo upoštevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške, povrniti pa mora toženi stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 107,52 EUR, v 15 dneh.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morala tožena stranka plačati tožeči stranki 1.145,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 9. 2009, in tožeči stranki naložilo povrnitev 847,63 EUR pravdnih stroškov tožene stranke, v 15 dneh, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi in tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo v celoti razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožena predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. S tožbo je tožeča stranka uveljavljala regresni zahtevek za plačane stroške zdravljenja in pogrebnine dveh delavcev tožene stranke, ki sta bila poškodovana v nesreči pri delu, pri čemer je toženi stranki očitala opustitev in kršitev ukrepov iz varstva pri delu. Temelj za odgovornost delodajalca v takem primeru predstavlja določba prvega odstavka 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), po kateri ima Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (tožeča stranka) pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe (delavca) posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko- sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi.

6. Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ker ta glede odgovornosti tožene ni zmogla trditvenega bremena, in sicer zato, ker ni trdila, kateri konkretno so tisti ukrepi iz varstva pri delu, ki so predpisani ali odrejeni za varnost ljudi, a jih je tožena stranka opustila oziroma kršila. Pritožbeno sodišče se tako zavzetemu stališču in zaključku sodišča prve stopnje pridružuje. V zvezi z opustitvijo delodajalčeve potrebne skrbnosti glede ukrepov pri varstvu pri delu je namreč tožeča stranka v svojih trditvah dejansko povzela le golo zakonsko besedilo, ne da bi tudi navedla, kateri konkretno so tisti ukrepi iz varstva pri delu, ki niso bili ustrezno izvedeni, in ki bi morali biti v vzročni zvezi z nastankom nesreče pri delu.

7. V pravdnem postopku mora vsaka stranka navesti najprej dejstva, na katera opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe nasprotnika (trditveno breme), nato pa za že zatrjevana dejstva predlagati tudi dokaze (212. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Trditvenemu bremenu glede obveznih ukrepov pri varstvu pri delu, ki jih je tožena opustila oziroma kršila, tožeča stranka ni zadostila. Sklicevala se je sicer na dokazne listine, s čimer pa zahtevi po navedbi relevantnih dejstev ni zadostila. Dokazi se izvajajo le v zvezi z že zatrjevanimi dejstvi, dejstva, ki jih razkrijejo, pa, če ta niso tudi zatrjevana, pomanjkljive trditvene podlage ne morejo nadomestiti. Sicer izvedenih dokazov, za katere tožeča stranka meni, da njen zahtevek utemeljujejo, zato sodišče prve stopnje tudi ni smelo upoštevati. Pogoj za tožnikov uspeh je, da najprej navede dejstva, ki substancirajo zahtevek, nato pa jih tudi dokaže. V pravdnem postopku namreč velja čisto razpravno načelo, po katerem je zbiranje in navajanje trditvenega (in dokaznega) gradiva povsem v rokah strank. Sodišče tako ne sme vzeti v podlago svoje odločbe nobenega dejstva, ki ga stranka ni navedla (izjema velja le, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (7. člena ZPP)). Če nobena od stranka določenega dejstva ne zatrjuje, je dolžno sodišče šteti, da to dejstvo ne obstaja.

8. Sodišče prve stopnje je torej zahtevek tožeče stranke (pravilno) zavrnilo že na podlagi pomanjkljivih trditev tožeče stranke in ne šele na podlagi izvedenega dokaznega postopka, ki trditev tožeče stranke ne bi potrdil. Vse pritožbene trditve, ki se nanašajo na (izvedene) dokaze, ki niti ne predstavljajo podlage sodbe in sodba zato o njih tudi nima in ne potrebuje razlogov, zato za odločanje niso relevantne in se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Pritožba tako ni utemeljena in ker v postopku na prvi stopnji, tudi glede odločitve o stroških postopka, ni prišlo do kršitev, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP). Iz istega razloga pa mora povrniti stroške pritožbenega postopka toženi stranki in sicer nagrado za postopek v znesku 89,60 EUR (po Tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT)), povišano za 20 % DDV v znesku 17,92 EUR (po Tar. št. 6007 ZOdvT), skupaj 107,52 EUR. Toženi stranki ni priznalo priglašenih 2% materialnih stroškov, ker ta ni specificirala, katere stroške ali vsaj na kakšni podlagi jih zahteva, zato njihova odmera ni bila mogoča (prvi odstavek 163. in drugi odstavek 155. člena ZPP).