Jedro

Kriminalna količina poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja ne more biti vsebovana v kriminalni količini kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti, saj gre pri prvem za delovanje zoper točno določeno osebo, pri kaznivem dejanju povzročitve splošne nevarnosti pa sta obsojenca sprožila eksplozijo, ki je ogrozila življenje in premoženje več oseb, pri čemer natančnega obsega škode zaradi narave eksplozije nista mogla predvideti. Odnos konsumpcije med obravnavanima kaznivima dejanjema ni podan tudi zaradi različnih objektov kazenskopravnega varstva.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je v ponovljenem sojenju s sodbo z dne 8. 5. 2013 J. Š. in B. C. spoznalo za kriva storitve poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem in prvem odstavku 213. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1. Obsojencema je tako za poskus kaznivega dejanja izsiljevanja kot tudi za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti določilo kazen eno leto in sedem mesecev zapora ter jima izreklo enotno kazen tri leta zapora, v izrečeno kazen pa je vštelo čas, ki sta ga prebila v pridržanju in priporu. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 18. 6. 2014 delno ugodilo pritožbama obsojenega Š. in njegove zagovornice, izpodbijano sodbo pa je tudi glede obsojenega C. v opisu dejanj spremenilo tako, da je v prvi vrsti drugega odstavka izreka sodbe datum 30. 6. 2011 nadomestilo z datumom 22. 4. 2011. Pritožbi obsojenega Š. in njegove zagovornice je v preostalih delih, pritožbo zagovornikov obsojenega C. pa v celoti, zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta obsojeni Š. in njegova zagovornica pravočasno, dne 10. 12. 2014 (datum vložitve zahteve obsojenca) in dne 9. 12. 2014 (datum vložitve zahteve zagovornice), vložila zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlagata, da obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa predlagata razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim stvarno pristojnim sodiščem prve stopnje (predlog obsojenca) oziroma pred spremenjenim senatom (predlog zagovornice).

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru z dne 30. 3. 2015, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevi za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeni. Navaja, da sta obsojenca s svojimi ravnanji uresničila zakonske znake obeh kaznivih dejanj, ki imata različen objekt kazenskopravnega varstva, zato gre za heterogeni realni stek. Po navedbah vrhovne državne tožilke je sodišče prve stopnje zaključilo, da bi obsojeni C. lahko odvrgel bombo, zato nasprotje med izrekom in razlogi sodbe ni podano. V nadaljevanju navaja, da razveljavitev določb Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1) na veljavnost določbe prvega odstavka 149.b člena ZKP, na podlagi katere so bili pridobljeni prometni podatki, nima vpliva. Ker je šlo za ukrep, odrejen v zvezi s konkretnima kaznivima dejanjema, za katera je zagrožena kazen od enega do osmih let zapora in za podatke, ki se nanašajo na kratko časovno obdobje pred izdanimi odredbami, je šlo za sorazmeren in osredotočen ukrep. Vrhovna državna tožilka kot neutemeljene ocenjuje navedbe obsojenca o pristranskosti predsednika senata sodišča prve stopnje. Navaja še, da sklicevanje zagovornice na določbo 427. člena ZKP ni dopustno, saj bi takšno sklicevanje pomenilo razširitev razlogov, iz katerih je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojenčevi zagovornici, ki nanj ni odgovorila. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu, ki pošiljk, poslanih dne 3. 4. 2015 in 28. 4. 2015 ni dvignil. Obsojenec je Vrhovnemu sodišču dne 12. 10. 2015 sporočil nov naslov za vročanje, zato mu je Vrhovno sodišče navedenega dne odgovor vrhovne državne tožilke poslalo v vednost. B-1.

5. Glede na vsebino obeh zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP), in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je dopustno izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane.

B-2.

6. Tako zagovornica kot obsojenec uveljavljata kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP in navajata, da gre med obravnavanima kaznivima dejanjema za navidezni (idealni) stek, natančneje za odnos konsumpcije. Po navedbah zagovornice je celotna kriminalna količina (poskusa) kaznivega dejanja izsiljevanja vsebovana v kriminalni količini kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti. Obsojenec nasprotno od zagovornice navaja, da je kriminalna količina kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti konzumirana v kriminalni količini (poskusa) kaznivega dejanja izsiljevanja.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljani kršitvi kazenskega zakona nista podani. Iz opisa obravnavanih kaznivih dejanj v izreku sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da navidezni idealni stek, ki je podan v primeru, da gre za eno dejanje obsojencev (idealni stek) in da je celotna kriminalna količina poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja vsebovana v kriminalni količini kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti (navidezni stek, odnos konsumpcije), izkustveno ter logično ni mogoč. Kaznivo dejanje izsiljevanja je osebno kaznivo dejanje, pri katerem je bilo delovanje obsojencev usmerjeno izključno zoper oškodovanko. Obsojenca sta oškodovanko poskušala izsiljevati tudi z uporabo eksploziva, pri čemer je odvržena bomba poleg lastnine oškodovanke poškodovala tudi poslopja najbližjih sosedov, s čimer so bili poleg oškodovanke in njene lastnine ogroženi tudi sosedje ter njihovo premoženje. Ker gre pri poskusu kaznivega dejanja izsiljevanja za delovanje zoper točno določeno osebo, pri kaznivem dejanju povzročitve splošne nevarnosti pa sta obsojenca sprožila eksplozijo, ki je ogrozila življenje in premoženje več oseb, pri čemer natančnega obsega škode zaradi narave eksplozije nista mogla predvideti, navedbam zagovornice, da je kriminalna količina poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja vsebovana v kriminalni količini kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti, ni mogoče pritrditi. Vrhovno sodišče pritrjuje obrazložitvi sodišča druge stopnje, da odnos konsumpcije med obravnavanima kaznivima dejanjema ni podan tudi zaradi različnih objektov kazenskopravnega varstva; pri kaznivem dejanju izsiljevanja je objekt kazenskopravnega varstva premoženje, pri kaznivem dejanju povzročitve splošne nevarnosti pa splošna varnost ljudi in premoženja. Vrhovno sodišče ugotavlja, da niti obsojenec niti zagovornica v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje nista uveljavljala, da je celotna kriminalna količina kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti vsebovana v kriminalni količini poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja. Ker obsojenec in zagovornica v pritožbah takšne kršitve kazenskega zakona nista uveljavljala, za kar v pritožbi ni bilo nikakršnih ovir, obsojenec kršitve iz omenjenega razloga v zahtevi za varstvo zakonitosti glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP ne more več uveljavljati.

8. Vložnika uveljavljata kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navajata, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje, iz katerega izhaja, da je bombo odvrgel ali Š., ali C., ali neznani storilec, v nasprotju z zaključkom sodišča, da je bombo odvrgel obsojeni C. (stran 23 sodbe sodišča prve stopnje). Po navedbah vložnikov naj bi bilo podano nasprotje med razlogi sodbe sodišča prve stopnje (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP). Sodišče prve stopnje naj bi zaključilo, da je bombo odvrgel obsojeni C. (stran 23 sodbe), prav tako pa naj bi zaključilo, da sta obsojenca organizirala odvrženje bombe (stran 35 sodbe).

Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljani kršitvi 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP nista podani. Kot je obrazložilo sodišče druge stopnje, je sodišče prve stopnje na strani 23 sodbe zaključilo, da se je obsojeni C. kritičnega večera nedvomno gibal v smeri od Ljubljane proti Domžalam oziroma Spodnjim Jaršam, kjer prebiva oškodovanka, da je bil zadnji klic opravljen ob 21.19 z bazne postaje Cerkev Polje na območju Ljubljane, do eksplozije pa je prišlo okoli 22.20, kar kaže na to, da je obsojeni C. lahko s svojim vozilom prišel do bližine stanovanjske hiše oškodovanke, preveril okolico, se ustrezno pripravil na izvršitev kaznivega dejanja, odvrgel bombo ter nato zapustil kraj dejanja. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje tako izhaja možnost, da je bombo odvrgel obsojeni C. in je torej eden izmed treh sostorilcev, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje (točka 8 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Ker je sodišče prve stopnje na strani 35 sodbe ugotovilo, da sta obsojenca organizirala odvrženje ročne bombe, nasprotje med razlogi o (odločilnih) dejstvih ni podano (točka 8 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje).

B-3.

9. Obsojenec uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pri čemer obstoj procesne predpostavke po petem odstavku 420. člena ZKP utemeljuje z navedbami, da navedene kršitve v pritožbi z dne 17. 9. 2013 ni mogel uveljavljati, saj sta bili tako sodba Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) kot odločba Ustavnega sodišča glede hrambe prometnih, lokacijskih in z njimi povezanih podatkov (v nadaljevanju prometni podatki) izdani po datumu vložitve pritožbe. Navaja, da se izpodbijana pravnomočna sodba opira na prometne podatke obeh obsojencev, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) zagotovljenih človekovih pravic. Hrambo prometnih podatkov, ki je sodišču prve stopnje skladno s prvim odstavkom 149.b člena ZKP omogočala pridobitev prometnih podatkov, je operaterjem nalagal ZEKom-1, v katerega je slovenski zakonodajalec prenesel Direktivo 2006/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o hrambi podatkov, pridobljenih ali obdelanih v zvezi z zagotavljanjem javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnih komunikacijskih omrežij, in spremembi Direktive 2002/58/ES, ki je bila s sodbo SEU v združenih zadevah Digital Rights Ireland Ltd proti Minister for Communications, Marine and Natural Resources in drugim ter Kärntner Landesregierung in drugi, C-293/12 in C-594/12 z dne 8. 4. 2014 razglašena za neveljavno ab initio. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014 prav tako razveljavilo določbe XIII. poglavja (členi 162-169) ZEKom-1, ker je obvezna hramba prometnih podatkov nesorazmerno posegala v pravico do varstva osebnih podatkov iz 38. člena URS. Po navedbah obsojenca bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti pridobljenih prometnih podatkov upoštevati tudi določbo 38. člena URS.

10. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če se sodba opira 1) na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, 2) ali na dokaz, na katerega se sodba po določbah ZKP ne more opirati, ali 3) na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Sodišče prve stopnje je prometne podatke obsojencev, ki naj bi bili po obsojenčevih navedbah nezakoniti, pridobilo na podlagi ukrepa pridobivanja podatkov v elektronskem komunikacijskem omrežju (prvi odstavek 149.b člena ZKP). V skladu z navedenim gre pri presoji kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP za presojo ustavnosti in zakonitosti ukrepa, odrejenega po določbi prvega odstavka 149.b člena ZKP, ki z odločbo Ustavnega sodišča U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014 ni bila razveljavljena. Z navedeno odločbo je Ustavno sodišče razveljavilo zgolj določbe XIII. poglavja (členi 162-169) ZEKom-1, ki so določale hrambo prometnih podatkov pri operaterjih ter operaterjem zapovedalo uničenje hranjenih podatkov. Ker obsojenec in zagovornica v pritožbah nista uveljavljala, da je bil ukrep po prvem odstavku 149.b člena ZKP odrejen v nasprotju z določbami URS in ZKP, obsojenec pa v zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedel, da tega ni mogel uveljavljati v pritožbi, navedene kršitve v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ne more uveljavljati (peti odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče še ugotavlja, da so obsojenčeve navedbe pavšalne in nekonkretizirane, saj iz zahteve ni jasno razvidno, glede katerih prometnih podatkov naj bi bila podana kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, takšnih navedb pa Vrhovno sodišče ne more presojati.

11. Obsojenec predsedniku senata sodišča prve stopnje očita pristranskost v subjektivnem smislu, ki naj bi izhajala iz dokazne ocene izpovedbe oškodovanke in priče Z. Š. (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP). Iz navedenega izhaja, da obsojenec pod videzom kršitve določb kazenskega postopka izraža nestrinjanje z dejanskimi zaključki sodišča, kar vsebinsko pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa, upoštevaje določbo drugega odstavka 420. člena ZKP, v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopusten.

B-4.

12. Neutemeljene so navedbe zagovornice, da sodba sodišča prve stopnje v zvezi s stekom obravnavanih kaznivih dejanj nima razlogov (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP), saj je sodišče prve stopnje pravno kvalifikacijo obravnavanih kaznivih dejanj v zadostni meri obrazložilo na strani 34 sodbe.

Zagovornica navaja, da je sodišče druge stopnje glede steka razširilo obrazložitev sodišča prve stopnje, kar ni dopustno, saj bi moralo sodbo sodišča prve stopnje zaradi odsotnosti razlogov o tem odločilnem dejstvu razveljaviti (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s prvim odstavkom 392. člena ZKP). Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana. Ker ima sodba sodišča prve stopnje zadovoljive razloge o steku obravnavanih kaznivih dejanj, sodišče druge stopnje kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni moglo ugotoviti, s tem pa je odločitev sodišča druge stopnje o (delni) zavrnitvi pritožb, pravilna.

13. Zagovornica uveljavlja kršitev pravice do poštenega sojenja (22. in 23. člen URS) ter izpostavlja dvom v nepristranskost predsednika senata sodišča prve stopnje (6. točka prvega odstavka 39. člena ZKP), pri čemer Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornica zgolj navaja posamezne kršitve, ne da bi konkretno navedla, v čem naj bi bila kršitev. Vrhovno sodišče takšnih pavšalnih in nekonkretiziranih navedb ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP). Zagovornica prav tako uveljavlja kršitev pravice do obrambe (29. člen URS) in navaja, da je sodišče prve stopnje strankam za narok, razpisan dne 4. 2. 2013, poslalo vabilo za glavno obravnavo, nato pa je opravilo predobravnavni narok, s čimer glede na določbe o prekluziji obrambi ni omogočilo primernega časa za predlaganje dokazov. Vrhovno sodišče ugotavlja, da niti obsojenec niti zagovornica navedene kršitve v pritožbah nista uveljavljala, zagovornica pa v zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedla, da kršitve ni mogla uveljavljati s pritožbo, zato je v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ne more uveljavljati (peti odstavek 420. člena ZKP).

C.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahtevi pa sta bili vloženi tudi iz razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

15. Vrhovno sodišče je obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.