Jedro

Obdelovanje stikov in vogalnih profilov na stropnih kaskadah je delo na višini, vse dokler proces obdelovanja ni končan. Delo na višini 2,3 m, ki ga je v času nezgode opravljal tožnik (slikopleskar), predstavlja nevarno dejavnost, ker pri takem delu vedno obstaja možnost, kljub povečani skrbnosti, da pride do padca in s tem do poškodbe (149. člen OZ). Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo, pa se šteje, da izvira iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (domnevna vzročnost), kar pa iz dokaznega postopka ne izhaja. Zato je v konkretnem primeru podana objektivna odgovornost tožene stranke.

Tožnik konkretnega dela ne bi smel opravljati z lestve. Tožena stranka je zato s tem, ko ni zagotovila, da bi se delo lahko opravilo z uporabo gradbenega odra in to kljub temu, da so jo delavci k temu pozvali, kršila pravila varnega opravljanja dela in zato odgovarja tudi po načelu subjektivne odgovornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača znesek 8.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 2. 12. 2010 dalje do plačila, vse v roku 8 dni in pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek (za plačilo 11.600,00 EUR) je zavrnilo (I. tč. izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške tega postopka (II. tč. izreka).

Zoper takšno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Nepravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni zagotovila varnega delovnega okolja, da ni usposobila delavca za delo, da ni dala ustreznih navodil, ter da so bile lestve razmajane. Sodišče v obrazložitvi zgolj deloma povzema izjave prič in tožnika, do teh izjav pa se ne opredeli, kar pomeni, da sodba ni obrazložena, to pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 339. čl. ZPP. Priče so izpovedale, da se zaradi fiksnega pulta odra ni dalo uporabiti, priča A.A. pa je pojasnil, da je bila poleg pulta v prostoru tudi stopnica, medtem ko iz pričanja B.B. izhaja, da je bila postavitev odra ob pultu za blagajno zaradi stopnice nemogoča, ter da so se delavci sami odločili, da bodo delali okoli pulta. Priča C.C. pa je pojasnil, da je s toženo stranko v slabih odnosih, zaradi česar njegove izpovedi ni mogoče sprejeti nekritično, klub temu pa je izpovedal, da je lastnik objekta (in ne direktor tožene stranke) rekel, da ne smejo premikati pulta. Delavci o vsem tem direktorja sploh niso obvestili. Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka nasprotovala postavitvi odra oz. prepovedala odstranitev fiksnega pulta. Na spornem mestu se odra ni dalo postaviti zaradi stopnice, tudi sicer se pri takšnih delih, kot jih je opravljal tožnik, redno uporablja lestve, in ni bil s tem, ko se je tudi v danem primeru delalo z lestve, kršen noben predpis. Tožena stranka je tožnika usposobila za delo in o tem tudi predložila ustrezne listine, katerih pravilnost bi se morala domnevati in ne obratno. Iz sodbe ni razvidno, v čem je vzročna zveza med domnevno protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Že iz tožbe namreč izhaja, da se je tožnik naslonil na polico, ki ni bila pritrjena in je bilo to nepravilno ravnanje delavca vzrok nastali škodi. Tožnik je izšolan slikopleskar in je kot tak vedel, da se pri delu na lestvi ne sme opreti na nobeno okoliško površino. Vzrok za padec je bilo torej samo ravnanje delavca, saj v kolikor se slednji ne bi oprl na polico, do padca ne bi prišlo in to tudi, če bi delodajalec opustil izobraževanje, ali če bi bila lestev razmajana. Delodajalcu se ne more očitati opustitve potrebne skrbnosti, saj ni mogel predvideti, da bo tožnik ravnal tako kot je, torej v nasprotju z vsemi pravili. Tudi v primeru, da bi pritožbeno sodišče ugotovilo odškodninsko odgovornost tožene stranke, je potrebno oceniti, da je tožnikov soprispevek k nastanku škode bistveno večji (njegov delež je vsaj 80 %). Višina prisojene odškodnine odstopa po vseh postavkah, pri čemer je izpostaviti, da glede na izvedeniško mnenje zmanjšanje življenjskih aktivnosti sploh ni podano in je zato odškodnina v tem delu neutemeljena. Tudi sodišče prve stopnje v tem delu zaključi, da tožnik ni bistveno omejen, nato pa mu prisodi odškodnino. Navedeno pomeni, da je v tem delu sodba sama s seboj v nasprotju, kar je bistvena kršitev določb postopka. Sodišče je sledilo mnenju izvedenca, da naj bi tožnik 7 mesecev kontinuirano trpel lahke telesne bolečine. Takšno mnenje je v nasprotju z navedbami tožnika, ki je zatrjeval, da je trpel lahke telesne bolečine kontinuirano le 30 dni, vse bolečine skupaj pa v trajanju 2 meseca. Po prejetem mnenju je tožnik spremenil svojo trditveno podlago v smeri, da je bolečine trpel dlje, sodišče pa takšnega spreminjanja trditvene podlage ni kritično presodilo. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje se je namreč opredelilo do vseh za ta spor odločilnih dejstev. Do izpovedb prič se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo v tč. 7 obrazložitve, sicer pa tudi ni dolžnost sodišča, da se opredeli prav do vsake izpovedbe posebej. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da tako navedbe strank kot izpovedi prič vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost ter se opredeli le do tistih, ki so bistvenega pomena za odločitev. Sodišče se mora posebej opredeliti do vsake izpovedi zaslišane priče predvsem, če se izpovedi glede odločilnih dejstev bistveno razlikujejo, kar pa v obravnavani zadevi ni bil primer, saj so priče skladno izpovedovale, da na mestu, kjer je prišlo do padca, odra ni bilo mogoče postaviti zaradi fiksnega pulta. Tožena stranka s tem v zvezi zmotno zatrjuje, da iz pričanja B.B. izhaja, da postavitev odra ob pultu za blagajno ni bila mogoča zaradi stopnice. Slednji je namreč izpovedal, da če bi se prodajni pult odstranil, bi se na tem mestu lahko postavil gradbeni oder, da sicer pa ne ve točno, kako je bila narejena tista stopnica (str. 91). Iz izpovedbe te priče torej nikakor ne izhaja to, kar zatrjuje tožena stranka v pritožbi, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje te izpovedbe ni pravilno ocenilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo, kako je prišlo do škodnega dogodka. Tako je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik dne 25. 2. 2008 kot slikopleskar zaposlen pri toženi stranki, da je obdeloval stike in vogalne profile na stropnih kaskadah v družbi D. v E. poleg fiksnega prodajnega pulta, pri čemer je delo opravljal s pomočjo lestve z osmimi klini višine 282 cm. Tožnik je stal na višini 2,3 metra in ko je hotel okobal zajahati lestev, pri čemer se je oprijel bližnjega regala, ki ni bil pričvrščen, je izgubil ravnotežje in padel ter se pri tem poškodoval. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija svojo odškodninsko odgovornost. V konkretnem primeru, ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je namreč podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, saj je tožnik opravljal delo na višini. Če tožnik ne bi opravljal dela na višini, tudi ne bi padel 2,3 metra globoko. Obdelovanje stikov in vogalnih profilov na stropnih kaskadah je delo na višini, vse dokler proces obdelovanja ni končan. Delo na višini 2,3 m, ki ga je v času nezgode opravljal tožnik, predstavlja nevarno dejavnost, ker pri takem delu vedno obstaja možnost, kljub povečani skrbnosti, da pride do padca in s tem do poškodbe (149. člen Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s sprememb.). Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo, pa se šteje, da izvira iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (domnevna vzročnost), kar pa iz dokaznega postopka ne izhaja. Sodišče prve stopnje bi zato moralo zaključiti, da je v konkretnem primeru prvenstveno podana objektivna odgovornost tožene stranke, ki pa zaradi opustitve varstvenih ukrepov odgovarja tudi krivdno.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ravnala tudi krivdno, saj ni zagotovila varnega delovnega okolja. Skladno z 2. alinejo 11. čl. Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS, št. 83/2005) v zvezi s točko C-9.3 priloge IV Uredbe, se z lestvijo lahko izvajajo le kratkotrajna dela, pri katerih ni potreben večji upor delavca. Tožnik je zatrjeval, da delo ni bilo kratkotrajno, temveč je šlo za dolgotrajno delo, tem trditvam pa tožena stranka ni argumentirano oporekala, zaradi česar se štejejo za dokazane (214. čl. ZPP). Tožnik torej konkretnega dela ne bi smel opravljati z lestve, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka, zaradi česar je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s tem, ko ni zagotovila, da bi se delo lahko opravilo z uporabo gradbenega odra in to kljub temu, da so jo delavci k temu pozvali (kar izhaja tako iz izpovedbe tožnika kot zaslišanih prič - A.A. na list. št. 88, C.C.- na list. št. 89) kršila pravila varnega opravljanja dela in zato odgovarja tudi po načelu subjektivne odgovornosti. Ostale pritožbene navedbe tožene stranke v tem delu, na obstoj njene odgovornosti ne vplivajo, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (360. čl. ZPP).

Delna razbremenitev objektivne odgovornosti je urejena v tretjem odstavku 153. člena OZ, ki določa, da je imetnik (oz. tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo) deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Kadar je več okoliščin, ki jih izkustveno štejemo za vzrok (na eni strani je vzrok v nevarni stvari oz. dejavnosti, na drugi pa dejanje oškodovanca), je treba pretehtati pomen teh izključevalnih okoliščin v razmerju z vzrokom, za katerega odgovarja objektivno odgovorna oseba. Tožena stranka je utemeljevala soodgovornost tožnika za nastalo škodo z dejstvom, da se je le-ta v nasprotju s pravili uporabe lestev, pri prestopanju na lestvi, oprijel bližnjega regala, ki ni bil pričvrščen, zaradi česar je izgubil ravnotežje in padel. Tožnik se je torej zavestno sam odločil, da se bo oprijel bližnjega regala, pri čemer bi se kot strokovnjak oz. priučen slikopleskar moral zavedati, da se s tem lahko poškoduje.

Odločitev sodišča prve stopnje o 30 % (in ne višji) soodgovornosti tožnika za nastanek škodnega dogodka ima podlago v izvedenem dokaznem postopku. Standard zahtevane skrbnosti tožnika je bil ustrezno in prepričljivo apliciran na obravnavani primer. Skladno s točko C-9.3 priloge IV Uredbe mora delavec pri delu na lestvi stati z obema nogama na istem klinu, tožnik pa je hotel okobal zajahati lestev ter se je pri tem manevriranju še dodatno oprijel na nepritrjen regal, kar vse je bilo v nasprotju s pravili dela na lestvi. Z ozirom na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da so k nastanku škodljive posledice botrovali tako ravnanje tožnika samega, kot opustitve tožene stranke. Ker pa je tožnik navedenega dne nedvomno opravljal delo v okviru del in nalog po pogodbi o zaposlitvi, v interesu in v korist tožene stranke, ter po postopku, ki je bil delodajalcu znan in ga je dopuščal, ni mogoče šteti, da je škoda nastala izključno zaradi tožnikovega ravnanja, saj slednji ni ravnal v nasprotju z navodili, ki bi mu jih izrecno dala tožena stranka. Nasprotno. Delavci tožene stranke so delodajalca o težavi v zvezi s postavitvijo odra (ter o možni rešitvi) obvestili, slednji pa ni odreagiral. Za izključitev objektivne odgovornosti po 153. členu OZ ne zadošča le to, da je škoda nastala zaradi dejanja oškodovanca, temveč mora biti to dejanje tudi neizogibno in nepričakovano, razen tega pa mora škoda nastati izključno zaradi dejanja oškodovanca. Ker ti kriteriji v konkretnem primeru niso bili podani, je dejanje oškodovanca mogoče obravnavati le kot soprispevek k nastali škodi, pri čemer soodgovornost oškodovanca načelno ustreza teži njegovega krivdnega ravnanja. Glede na ugotovljene okoliščine nastanka škodnega dogodka je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženi stranki pripisalo večji (70 %) delež odgovornosti. Pritožba tožene stranke se zato neutemeljeno zavzema za zvišanje deleža tožnikovega soprispevka.

Glede na dejanske ugotovitve o načinu nastanka poškodbe, izidu in dolgotrajnosti zdravljenja ter trajnih posledicah, je pritožbeno sodišče z ozirom na pritožbene navedbe preizkušalo, ali je tožnik upravičen do odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode v zneskih, ki mu jih je prisodilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odmerjena odškodnina skladna z odškodninami, ki so se v sodni praksi Vrhovnega sodišča RS že prisodile v podobnih primerih (npr. odločbe VS RS opr. št. II Ips 821/2008, VS RS opr. št. II Ips 173/2002, opr. št. II Ips 727/2004). Le te znašajo v povprečju 14 povprečnih neto plač, medtem ko je bilo tožniku dosojenih 12 neto plač oz. 9 neto plač ob upoštevanju njegovega soprispevka.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel kominutivni zlom desne petnice (multifragmentarni) ter zlom leve petnice brez dislokacije, v posledici česar je bil dvakrat izpostavljen operativnemu posegu, v bolniškem staležu pa je bil od 25. 2. 2008 do 1. 2. 2009. Pritožbeno sodišče z ozirom na poškodbo tožnika, kot jo je ugotovil sodni izvedenec medicinske stroke, zaključuje, da je mogoče telesno poškodbo, ki jo je utrpel tožnik, po Fisherjevem sistemu o teži poškodb („Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo“, Pregled sodne prakse, GV založba, 2001) uvrstiti med srednje hude. V zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnostmi med zdravljenjem ter samim potekom zdravljenja je sodišče prve stopnje natančno povzelo izvedensko mnenje, glede samih utrpljenih in bodočih telesnih bolečin je odločitev pravilno oprlo tudi na tožnikov opis telesnih bolečin, ki v tem delu ni nasprotoval izvedenskemu mnenju, zato so pritožbene navedbe, ki izpodbijajo obseg ugotovljenih telesnih bolečin neutemeljene. Z ozirom na opisane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in ob upoštevanju prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih je po stališču pritožbenega sodišča primerna odškodnina iz tega naslova v znesku 10.000,00 EUR oz. 7.000,00 EUR ob upoštevanju tožnikovega 30 % soprispevka.

Kot denarno satisfakcijo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 1.000,00 EUR (oz. 700,00 EUR ob upoštevanju soprispevka), kar tožena stranka graja kot neutemeljeno, saj trdi, da tožniku nepremoženjska škoda iz tega naslova ni nastala. Izvedenec je ugotovil, da ima tožnik v posledici nezgode funkcionalno razliko v gibljivosti, saj so gibi v desnem gležnju za 10 % manjši od levega gležnja v vseh smereh. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tožniku, da ga noge bolijo in da mu otečejo po daljši stoji ali hoji, ter da svoje delo zagotovo opravlja z nekoliko večjim naporom. Poškodba je pri tožniku tako zagotovo pustila trajne posledice, zaradi katerih tožnik trpi duševne bolečine. Sodišče prve stopnje je odškodnino pravilno odmerilo glede na opisan obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče pri oceni o obstoju škode po tej postavki prihajalo samo s seboj v nasprotje. Sodišče je namreč v tč. 21 obrazložitve zgolj pojasnilo, zakaj tožniku za to škodo ni prisodilo višje denarne satisfakcije. Nikakor pa iz tega dela obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bil v tem delu tožnikov zahtevek neutemeljen. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje tudi pri tej postavki pravilno upoštevalo prisojene odškodnine v podobnih primerih. Enako velja za odškodnino iz naslova pretrpljenega strahu.

Tožnik je v škodnem dogodku utrpel tako primarni kot sekundarni strah, temu dejstvu pa tožena stranka v pritožbi niti ne oporeka. Obseg utrpljenega strahu je podrobneje opredeljen v obrazložitvi izpodbijane sodbe, na katero se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Iz tega naslova je bila tožniku priznana denarna odškodnina v znesku 1.000,00 EUR (oz. 700,00 EUR ob upoštevanju soprispevka), kar je po oceni pritožbenega ustrezna denarna odmena za utrpljeno škodo iz te postavke.

Ker torej uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere drugostopenjsko sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške in sicer tožena stranka, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa, ker odgovor na pritožbo ni vplival na rešitev tega individualnega delovnega spora, zato stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo ni mogoče šteti za stroške, ki bi bili potrebni za ta spor (154. čl. ZPP v zvezi s 165. čl. ZPP).