Jedro

Upniki, razen v primeru ločitve zapuščine, niso stranke zapuščinskega postopka.

Zapuščinsko sodišče lahko le v primeru, če dediči soglasno priznajo terjatev upnika, le-te zaveže k plačilu prijavljene in s strani dedičev priznane terjatve, saj so terjatve do zapuščine pravice obligacijskega prava. Če takega soglasja dedičev ni, lahko upnik svojo terjatev uveljavlja le v pravdi.

Izjava o priznanju terjatve, dana v zapuščinskem postopku, ni pripoznava tožnikovega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v točkah I in II izreka v delu ugotovitve, da je dedinja P. A. priznala terjatev upnice K. V. Pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v uvodoma navedenem sklepu med drugim v izreku pod točko I ugotovilo, da je upnica V. K. v zapuščino priglasila terjatev iz naslova pomoči in oskrbe zapustnice za čas od leta 2003 do njene smrti v skupnem znesku 28.280,00 EUR in da so dedinje F. M., H. M. in P. A. – slednji po pooblaščenki, priznale terjatev upnice in izrazile pripravljenost poravnati jo v sorazmerju s podedovanim premoženjem, to je vsaka do 1/5 vrednosti, glede plačila pa se bodo z upnico dogovorile izven tega zapuščinskega postopka, dedinji T. B. in Š. K. pa terjatve upnice K. V. nista priznali.

Dedinja A. P. je s pritožbo izpodbijala sklep o dedovanju in pri tem uveljavljala vse tri pritožbene razloge iz I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (ZD), vendar izrecno v delu, v katerem pritožnica priznava terjatev upnice in v delu, v katerem izraža pripravljenost le-to poravnati v sorazmerju s podedovanim deležem, to je do 1/5 vrednosti. Navajala je, da ji je sin J. P. povedal o dogajanju na naroku, na katerem sama ni bilo navzoča. Sodišče bi ji moralo dati možnost, da se seznani s terjatvijo in da v roku sporoči svoje stališče. Pritožnica namreč priglašeni terjatvi odločno nasprotuje po višini in tudi po temelju, ker je le-ta neutemeljena. Upnica bi se morala zavedati, da bo potrebno z dokazi izkazati verodostojnost terjatve ne samo glede oskrbe pokojne, temveč glede višine same terjatve. Glede na pooblastilo pritožnice je bil njen sin J. P. pooblaščen za zastopanje v zapuščinskem postopku, ni pa bil pooblaščen za pripoznavo terjatve upnice. Glede na smiselno uporabo določb ZPP v skladu z določbo 96. člena ZPP sme pooblaščenec, ki ni odvetnik, če v pooblastilu ni natančneje navedeno, s takim pooblastilom opravljati vsa pravdna dejanja, vendar pa mora vselej imeti izrecno pooblastilo za umik tožbe, za pripoznavo tožbenega zahtevka ali za odpoved tožbenemu zahtevku, za sodno poravnavo, za odpoved ali umik pravnega sredstva ter za prenos pooblastila na drugo osebo. Pooblaščenec pritožnice ni odvetnik in tudi ni imel izrecnega pooblastila za pripoznavo terjatve upnice, kar je smiselno šteti za pripoznavo tožbenega zahtevka, zato pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sklep o dedovanju razveljavi in vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču oziroma naj izpodbijani sklep spremeni tako, da pritožnica priglašene terjatve ne priznava.

Upnica V. K. je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Zapuščinsko sodišče v zapuščinskem postopku v skladu z določbo 162. člena ZD ugotovi le, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam. V skladu s prvim odstavkom 142. člena ZD dediči odgovarjajo za zapustnikove dolgove in zapuščinsko sodišče lahko v sklep o dedovanju povzame priznanje oziroma nepriznanje terjatve s strani dediča. Vendar lahko zapuščinsko sodišče le v primeru, če dediči soglasno priznajo terjatev, le-te zaveže k plačilu v zapuščino prijavljene in s strani dedičev priznane terjatve, ker so terjatve do zapuščine (oziroma zapustnika) predmet obligacijskega prava (dolgovi zapustnika niso pravice iz zapuščine). Če pa takega soglasja dediča ni, lahko upnik svojo terjatev uveljavlja le v pravdi zoper dediče. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu povzelo le dejstvo, da je upnica V. K. v zapuščino priglasila terjatev in dejstvo, da so tri navedene dedinje terjatev priznale, med njimi pritožnica po svojem pooblaščencu – sinu J. P., dve dedinji pa terjatve nista priznali ter da so dedinje, ki so priznale terjatev, izrazile pripravljenost poravnati vsaka do 1/5 vrednosti podedovanega premoženja, glede plačila pa se bodo z upnico dogovorile izven zapuščinskega postopka. Torej med dediči ni bilo soglasja o priznanju priglašene terjatve in zapuščinsko sodišče (pravilno) z izpodbijanim sklepom ni zavezalo dedinj, ki so terjatev priznale, k plačilu prijavljene terjatve. Izpodbijani sklep ne vsebuje dajatvenega ali izpolnitvenega dela. Ker soglasja dedinj in njihovega dogovora glede obstoja in izplačila priglašene terjatve ni bilo, bo lahko upnica svoja upravičenja v zvezi s priglašeno terjatvijo uveljavljala le v pravdi.

Izjava o priznanju upničine terjatve s strani pritožničinega sina v imenu pritožnice ni pripoznava tožbenega zahtevka in sklep o dedovanju ni izvršilni naslov za priznano terjatev upnice. S strani treh dedinj od petih gre le za priznanje dejstva izven pravdnega postopka, v drugem postopku, ki pa ne pomeni sodnega priznanja in ne odpravlja potrebe po dokazovanju obstoja upničine v zapuščinski postopek priglašene terjatve. Z izpodbijanim sklepom upnica torej ni pridobila nikakršne pravne podlage za poplačilo svoje terjatve, iz izpodbijanega sklepa tudi ne izhaja nikakršna zaveza dedinj – niti pritožnice – za plačilo priglašene terjatve upnici. Z izpodbijanim sklepom niti še ni ugotovljen obstoj upničine terjatve v priglašeni višini, ugotovljeno je le dejstvo, da je priglasila terjatev v zapuščino.

V skladu z določbo 96. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD mora imeti pooblaščenec, ki ni odvetnik, vselej izrecno pooblastilo stranke za pripoznanje tožbenega zahtevka, kar pravilno navaja pritožba in resnična je tudi trditev, da pooblaščenec pritožnice takega izrecnega pooblastila ni imel, saj to potrjuje pooblastilo v prilogi ... Vendar je glede na vse zgoraj obrazloženo pritožba neutemeljena, ker so pritožbene navedbe nerelevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa.

Pritožbeno sodišče je še ugotovilo, da sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka pritožnice temelji na določbah 174. člena ZD, upnica pa ni zaznamovala stroškov pritožbe.