Jedro

Zatrjevani upravičenci se na dan uveljavitve ZDrž dne 28.8.1945 niso mogli šteti za državljane FLRJ, saj si nikoli niso pridobili domovinstva v eni od občin Kraljevine Jugoslavije in s tem tudi niso bili državljani Kraljevine Jugoslavije na dan 6.4.1941.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 2064/97-7 z dne 12.11.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 57/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 4.6.1997. Z navedeno odločbo je tožena stranka pritožbene postopke v zvezi z ugotovitvijo državljanstva (kot predhodnega postopka denacionalizacije) za J.J., J.G. in J.H.H. (v nadaljevanju: zatrjevani upravičenci) združila v en postopek in pritožbe tožnikov zavrnila ter potrdila odločbe Upravne enote P. z dne 8.11.1996, z dne 12.11.1996 in z dne 8.11.1996. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je po pooblastilu 2. odstavka 67. člena ZUS sledilo utemeljitvi tožene stranke v tem upravnem sporu izpodbijanega upravnega akta in zato ni ponovno navajalo razlogov za svojo odločitev. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je v obravnavanem primeru upravni organ prve stopnje kljub obširnemu ugotovitvenemu postopku o domovinski pristojnosti članov družine H., za katere se ugotavlja državljanstvo, ugotovil, da se zatrjevani upravičenci na dan uveljavitve Zakona o državljanstvu Federativne ljudske republike Jugoslavije (v nadaljevanju ZDrž) dne 28.8.1945 niso šteli za jugoslovanske državljane. Po določbi 36. člena ZDrž je bila pridobitev državljanstva FLRJ vezana na pogoj domovinske pristojnosti v bivši Kraljevini Jugoslaviji in dodatni pogoj, da se taka oseba ni izselila iz državnega ozemlja FLRJ ali po posebnih predpisih ni optirala za svoje prejšnje državljanstvo. Šele ob tako izpolnjenih pogojih bi se lahko ugotavljalo državljanstvo po določbah 2. odstavka 35. člena ZDrž, to je za čas od 6.2.1945, kot so zatrjevali tožniki.

Pooblaščenki tožnikov je bila tudi dana možnost sodelovanja v postopku in zato tožbeni ugovori o kršenju temeljnih načel Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) niso utemeljeni. Prav tako so podatki arhivskega gradiva in listin, na katere se opira odločba tožene stranke, pred njo pa tudi odločba organa prve stopnje, v upravnih spisih in zato tudi ugovor v zvezi z arhivskim gradivom ni utemeljen. Zato sodišče ne dvomi, da je tožena stranka pravilno sklepala o dejanskem stanju in na tej podlagi tudi pravilno uporabila materialne predpise.

Tožniki v pritožbi uveljavljajo pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvi pritožbeni razlog naj bi bil podan zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje odločalo, ne da bi opravilo glavno obravnavo. Tako bi lahko odločalo le tedaj, če bi v pripravljalnem postopku ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v obravnavanem postopku popolnoma in pravilno ugotovljeno, kar pa v tem primeru ni bilo. Pooblaščenki podatki arhivov niso bili dani na vpogled in se zato o njih ni mogla opredeliti. Šele v pritožbenem postopku je pooblaščenka prejela pojasnilo Zgodovinskega arhiva P. z dne 3.12.1999, da se vsebina njihovega dopisa z dne 8.1.1996 v glavnem nanaša le na očeta pokojnih zatrjevanih upravičencev, za katere se zahteva ugotovitev državljanstva. Njihov oče J.J.H. je bil češkoslovaški državljan in je maja 1944 umrl v G. Priložila je tudi druge listine, na podlagi katerih naj bi bilo razvidno drugačno stanje od ugotovljenega v postopku. Tako je J.J.H. (mlajši) po poroki v letu 1924 živel kot podjetnik v K. pri M. in upravljal posestvo na P. Po kapitulaciji Nemčije se je vrnil na P.g., nato je bil nekaj časa zaprt v H., kasneje pa je bil transportiran v Avstrijo. J.G.H. je po poroki živel v H. in upravljal h. posest vse do konca druge svetovne vojne, ko je moral tudi on zapustiti Slovenijo. J.H.H. je po poroki živel na gradu V. in upravljal tamkajšnjo posest. Čeprav je pomagal partizanom, so ga po drugi svetovni vojni zaprli v m. zapor, kjer se je za njim izgubila vsaka sled. Irelevantno je, kje je živel J.J.H. (oče zatrjevanih upravičencev), lastnik posestev P., H., V. in L. na Č. ter nepremičnin v Avstriji do leta 1944, ko je umrl. Bil je češki državljan in je večinoma tudi živel v L. na Č., med drugo svetovno vojno pa je živel na P. Njegova žena M.A. je bila jugoslovanska državljanka in je živela od leta 1920 v vili Š. v V. Tudi ona je umrla 1944. leta v G. Iz sklepa o dedovanju z dne 30.12.1944 je razvidno, da je imel sin G. stalno prebivališče na gradu H. v občini L. v S.G., sin H. na gradu V. pri P., za sina J. pa je naveden le naslov njegove vojne pošte, sicer pa je živel na P. Netočnost ugotovitve, da upravičenci niso stalno prebivali na območju Slovenije, je razvidna tudi iz potrdila Magistrata v G. z dne 23.3.1994, iz katerega izhaja, da je bil J.G.H. sprejet v avstrijsko državljanstvo šele 19.8.1948, njegov sin G. pa šele 4.7.1959. Pokojni J.H.H. je dobil avstrijsko državljanstvo po drugi svetovni vojni, in sicer na prošnjo njegove žene, ko je tudi ona zaprosila za avstrijsko državljanstvo. Tudi iz odločbe okrajne zaplembene komisije v Š. je razvidno, da je bila mati pokojnih upravičencev M.A.H. jugoslovanska državljanka in da so bili tožniki rojeni v M. oziroma na P. Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V tem upravnem sporu je sporno državljanstvo FLRJ zatrjevanih upravičencev J.J.H., rojenega 19.3.1908 v G. in umrlega 19.4.1971 v A., J.G.H., rojenega 4.12.1902 v G. in umrlega 17.11.1961 prav tako v A., in za J.H.H., rojenega 4.5.1905 v G., ki je bil 31.12.1950 v S. v A. razglašen za mrtvega. Pri ugotavljanju državljanstva je treba tudi po stališču pritožbenega sodišča za konkretno osebo upoštevati predpise o državljanstvu, ki so veljali v trenutku njenega rojstva in do njene smrti oziroma do trenutka, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Po določbi 1. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLR Jugoslavije (Uradni DFJ, št. 64/45, v nadaljevanju ZDrž) so se šteli za jugoslovanske državljane vsi tisti, ki so na dan uveljavitve zakona (dne 28.8.1945) bili jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih. Upravni organ je zato pravilno predhodno ugotavljal, ali so bili imenovani člani družine H. na dan 6.4.1941 tudi državljani Kraljevine Jugoslavije po določbah Zakona o državljanstvu Kraljevine Jugoslavije (Službene novine Kraljevine Jugoslavije, št. 109 z dne 19.11.1928, v nadaljevanju ZD). Vsak državljan Kraljevine Jugoslavije je moral biti po ZD domovinsko pristojen v eni od jugoslovanskih občin. Domovinstvo v občinah Kraljevine Jugoslavije pa je bil le eden od pogojev iz določbe 36. člena ZDrž. Po tej določbi so si lahko pridobili državljanstvo FLRJ v smislu ZDrž vsi tisti, ki so imeli domovinsko pravico oziroma pristojnost v občinah Kraljevine Jugoslavije ali na onih območjih, ki so prešla v sestav Demokratske federativne Jugoslavije po mednarodnem sporazumu ter oni, ki so pripadali po narodnosti kateremu izmed narodov Jugoslavije ter so prebivali na tem območju in če se niso izselili ali optirali za svoje prejšnje državljanstvo.

Ker je bil oče zatrjevanih upravičencev nesporno češki državljan, vsi pa so bili rojeni v Avstriji, si do 6.4.1941 niso mogli pridobiti domovinstva in s tem državljanstva Kraljevine Jugoslavije po svojem rodu (paragraf 7 ZD) ali z rojstvom v Kraljevini Jugoslaviji (paragraf 9 ZD).

Zavrniti je treba pritožbeni ugovor (podan že v tožbi), da so zatrjevani upravičenci pridobili domovinstvo in s tem državljanstvo Kraljevine Jugoslavije, ker so vse od porok dalje živeli v K. pri M., na P. in na H. Na podlagi določbe paragrafa št. 12 ZD se je državljanstvo Kraljevine Jugoslavije res lahko pridobilo tudi z naturalizacijo. Po tej določbi je bil v jugoslovansko državljanstvo lahko sprejet tuj polnoletni državljan, če je prebival v Kraljevini Jugoslaviji vsaj deset let, če je imel odpust iz dotedanjega državljanstva ali pa zagotovilo, da ga bo dobil, in če mu je ena od jugoslovanskih občin zagotovila sprejem v domovinsko zvezo. Podatkov o pridobitvi domovinstva na tej (ali morebitni drugi) podlagi pa tožniki niso predložili ali navedli in jih tudi upravni organ iz arhivskih gradiv, kot izhaja iz priloženih upravnih spisov, ni mogel ugotoviti.

Dejansko stanje je bilo v upravnem postopku ugotovljeno na podlagi podatkov zgodovinskih arhivov. Ker se dejstva in okoliščine, na katere upravni organ opira svojo odločitev, lahko dokazujejo tudi z listinami, ki so arhivsko gradivo, po drugi strani pa ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi morali biti izpolnjeni pogoji iz 36. člena ZDFJ, in da se taka oseba ni izselila, bi se, tudi po stališču pritožbenega sodišča, šele tedaj lahko ugotavljalo državljanstvo po določbi 2. odstavka 35. člena ZDrž.

Glede na podatke predloženih upravnih spisov pritožbeni ugovori zato ne vzbujajo dvoma v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, saj so bili navedeni predpisi pravilno uporabljeni in dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna odločitev upravnih organov, da zatrjevani upravičenci nikoli niso pridobili domovinstva v eni od jugoslovanskih občin in tudi ne državljastva Kraljevine Jugoslavije na dan 6.4.1941. Tako se na podlagi določb ZDrž dne 28.8.1945 zatrjevani upravičenci niso mogli šteti za državljane FLRJ.

Zavrniti pa je bilo treba tudi pritožbeni ugovor, da sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave. Ta ugovor bi bil utemeljen, če bi sodba temeljila na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Sodišče prve stopnje pa je odločalo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku in zato glavna obravnava ni bila potrebna.

Zaradi navedenega, in ker ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.