Jedro

Ko je pri deljivi obveznosti več dolžnikov in ni določena drugačna delitev, se po določbi drugega odstavka 412. člena ZOR deli obveznost med njimi na enake dele. V tem sporu zato ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugodilo zahtevku tožnika in odločilo, da je tožena stranka po nasprotni tožbi D. in R. K. dolžna tožeči stranki po nasprotni tožbi P. W. iz naslova uporabnine plačati 1,200.000 SIT (sedaj 5.007,51 EUR) s pripadki (1. točka izreka), iz naslova povzročene škode pa 398.000 SIT (sedaj 1.660,82 EUR) s pripadki (2. točka izreka) ter tožniku po nasprotni tožbi povrniti 46.970 (tedanjih) SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi v 15 dneh od izdaje sodbe (3. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je s pritožbo tožencev izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje pod 1. in 3. točko njenega izreka tako spremenilo, da je tožnikov zahtevek za plačilo uporabnine v znesku 1,200.000 SIT (5.007,51 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi v celoti zavrnilo in temu ustrezno odločilo o stroških postopka, sicer pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (glede odločitve pod 2. točko njenega izreka).

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero izpodbija zavrnilni del pravnomočne sodbe – po njegovih navedbah iz vseh revizijskih razlogov, predvsem pa zaradi kršitve določb materialnega prava. Predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve „tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe v 1. in 3. točki.“

4. V skladu z določbami 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bil izvod revizije poslan tožencema, ki nanjo nista odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, ki je v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (drugi odstavek 367. člena za ta postopek še upoštevnega ZPP). Tožnik izpodbija pravnomočno sodbo v delu odločitve o zavrnitvi njegovega zahtevka, s katerim je terjal od dveh tožencev plačilo uporabnine v znesku 1,200.000 SIT (sedaj 5.007,51 EUR) s pripadki – ne da bi tožnik v zahtevku ali tudi sicer uveljavljal svojo denarno terjatev kot obveznost dolžnikov (tožencev), k izpolnitvi katere bi bila oba solidarno obvezna. Solidarnost dolžnikov se ne domneva, temveč jo mora upnik v svojem zahtevku izrecno uveljavljati. V primeru, da denarna obveznost več dolžnikov ni opredeljena kot nerazdelna obveznost, gre za deljivo obveznost. Ko je pri deljivi obveznosti več dolžnikov in ni določena drugačna delitev, se po določbi drugega odstavka 412. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR (glej 1060. člen Obligacijskega zakonika) deli obveznost med njimi na enake dele. To pomeni, da je vrednost s tožnikovo revizijo izpodbijanega dela pravnomočne sodbe dvakrat po 600.000 SIT (sedaj 2.503,76 EUR). Ker gre za dva toženca (dolžnika), teh zneskov namreč glede na določbo drugega odstavka 41. člena ZPP ni mogoče seštevati, posamično pa znesek 600.000 SIT (2.503,76 EUR) ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije. Zato je bilo treba revizijo tožnika na podlagi določbe 377. člena ZPP kot nedovoljeno zavreči.