Jedro

Glede na to, da obveznost toženca temelji na pogodbeni podlagi (in sicer Pogodbi z dne 24. 2. 2011), ne drži stališče sodišča prve stopnje, da navedena zadeva predstavlja upravno zadevo, saj določilo 146h. člena ZVO-1, ki po 10. 5. 2016 ureja zakonsko pristojnost tožnice izdati odločbo o odvzemu dodeljenih sredstev, v času dodelitve nepovratne finančne spodbude tožencu februarja 2011, ni veljalo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da Okrajno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi (I. točka izreka) ter razveljavilo vsa opravljena pravdna dejanja in tožbo z dne 25. 2. 2016 zavrglo (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, saj vtoževana obveznost izhaja iz civilnopravnega – pogodbenega razmerja. Pravdni stranki sta dne 10. 3. 2011 v skladu z 11. členom Splošnih pogojev poslovanja E. in določbami javnega poziva 4SUB-OB10 ter na podlagi izdane odločbe o dodelitvi pravice do nepovratne finančne spodbude, št. 36004 – 6262/2010-4 S 1 z dne 24. 2. 2011, sklenili pogodbo o dodelitvi pravice do nepovratne finančne spodbude za nove naložbe, s katero se je tožeča stranka zavezala toženi stranki izplačati nepovratno finančno spodbudo v skupni višini 596,00 EUR za zamenjavo zunanjega stavbnega pohištva pri obnovi stanovanjske stavbe. Hkrati se je s podpisom navedene pogodbe tožena stranka tudi zavezala, da bo v primeru naknadne ugotovitve o neizpolnjevanju pogojev iz javnega poziva ali nenamenski porabi sredstev, tožeči stranki na prvi poziv vrnila vsa dodeljena sredstva, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva prejema nepovratne finančne spodbude do dneva vračila (5. člen). Pravdni stranki sta se z navedeno pogodbo tudi izrecno dogovorili, da bosta v primeru spora slednjega reševali pred pristojnim sodiščem v Ljubljani. Prav tako je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka z razveljavitvijo vseh opravljenih pravdnih dejanj, saj bi moralo v skladu z določilom 23. člena ZPP zadevo odstopiti drugemu pristojnemu sodišču. 3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (442. člen ZPP), o katerem je na podlagi določila petega odstavka 458. člena ZPP odločala višja sodnica posameznica.

6. V obravnavani zadevi se je sodišče prve stopnje izreklo za stvarno nepristojno, ker je presodilo, da gre za upravno zadevo, sklicujoč se na določilo 146. h. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), ki ureja postopek odvzema pravice do dodeljenih sredstev s strani Eko sklada (tožeče stranke). Vendar pa je v tej zadevi odločilno, da je navedeno določilo 146h. člena ZVO-1, na katerega se je sklicevalo sodišče prve stopnje, začelo veljati šele s 10. 5. 2016, torej potem, ko sta pravdni stranki svoje medsebojno razmerje že pogodbeno uredili s sklenitvijo Pogodbe o dodelitvi pravice do nepovratne finančne spodbude za nove naložbe (v nadaljevanju: Pogodba) dne 24. 2. 2011. Med drugim sta pravdni stranki s Pogodbo v 5. členu določili način in pogoje, pod katerimi lahko tožeča stranka od tožene stranke zahteva vrnitev sredstev nepovratne finančne spodbude, v določilu 6. člena Pogodbe pa sta kot pristojno sodišče v primeru spora med njima določili pristojno sodišče v Ljubljani. Glede na to, da obveznost toženca temelji na pogodbeni podlagi (in sicer Pogodbi z dne 24. 2. 2011), ne drži stališče sodišča prve stopnje, da navedena zadeva predstavlja upravno zadevo, saj, kot že rečeno, določilo 146h. člena ZVO-1, ki po 10. 5. 2016 ureja zakonsko pristojnost tožnice izdati odločbo o odvzemu dodeljenih sredstev, v času dodelitve nepovratne finančne spodbude tožencu februarja 2011, ni veljalo. Zato, kot pravilno izpostavlja pritožba, gre v tej zadevi za premoženjsko pravni spor, ki temelji na pogodbeni podlagi (1. člen ZPP). Posledično je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da obravnavana zadeva predstavlja upravno zadevo in zmotno uporabilo določilo 18. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi določila 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep razveljavilo.

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).