Jedro

Sodišče je v glavi odločbe zapisalo, da je toženka pokojna in da sodba glasi zoper njene dediče, ki pa ju je tudi poimensko navedlo. Toženka v pritožbi sicer navaja, da zato ker zapuščinski postopek še ni zaključen, ni jasno, ali se bosta dediča odpovedala dedovanju po toženki in ali bosta edina dediča, vendar pa je izpostavljena okoliščina v primeru, ko pravdno sodišče samo ugotovi, kdo so dediči, v zapuščinskem postopku pa bi sodišče o dedičih odločilo drugače, razlog za obnovo postopka. V izogib temu pa je pritožbeno sodišče v tem delu poseglo v uvod sodbe tako, da je kot stranko po pokojni toženki navedlo poimensko nedoločene dediče. Glede na ugotovitev, da je bila streha dotrajana, da so strešniki padali z več strani strehe ter da je bilo vidno zamakanje, ki se je videlo z vrta in ulice ter tudi na fasadi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so bila izvedena sanacijska dela leta 2010 nujna, ker se je le tako lahko preprečila nadaljnja škoda in nevarnost, do katere je prihajalo zaradi zamakanja in padanja strešnikov. Takšen posel je bil nujen in neodložljiv.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sta dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek 9.841,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov, kot so navedeni v I. točki izreka izpodbijane sodbe. V preostalem delu, kar je tožeča stranka zahtevala več, to je za znesek 67,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, to je od 1. 7. 2015 dalje do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). S sklepom z dne 27. 5. 2019 v zvezi s popravnim sklepom z dne 6. 9. 2019 je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 2.173,55 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka navaja, da pri opredelitvi tožene stranke v sodbi ni jasno, na koga se sodba nanaša, ali na prvo toženko ali na njene domnevne dediče. Sposobnost biti stranka je odločilno dejstvo, ki bi ga sodišče prve stopnje pri izpodbijani sodbo moralo upoštevati. Če stranka umre, se mora sodba glasiti na dediče umrle stranke, ne pa na ime umrle toženke, saj je v tem primeru podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da sta M. M. in M. B. dediča po pokojni toženki, ker je zmotno izhajalo zgolj iz podatkov smrtovnice in ni preverilo, ali je zapuščinski postopek morebiti že končan. Sodišče bi tako moralo navesti, da pokojno predstavljajo dediči po toženki. Nižje sodišče je v zvezi s popravilom strehe jeseni 2010 napačno štelo, da so opravljena dela po računu izvajalca K. št. 14/2010 v višini 530,68 EUR predstavljala nujen in neodložljiv posel. Nujna gestija je podana takrat, ko poslovodja brez naročila ravna v stiski, kadar posla ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda. V takšnem primeru mora obstajati konkretna nevarnost škode ali mora škoda že nastajati. Tudi če je škoda v tem primeru že nastajala, s tem tožnik še ni dokazal takšne nujnosti in neodložljivosti posla, da se ga je moral takoj lotiti sam, ne da bi o nameravanih delih obvestil toženko kot solastnico nepremičnine. Ni mogoče slediti sodišču, da so s strani tožnika opravljena dela v letu 2014 predstavljala posel rednega upravljanja. Sodišče je spregledalo, da tožnik ni opravil zgolj menjave strešne kritine, ampak rekonstrukcijo celotne strehe, vključno z menjavo celotnega ostrešja, saj je menjal tudi lesene letve in žlebove. Takšni posli pa predstavljajo posel izrednega upravljanja. Ker toženka z njim ni soglašala, ni dolžna plačati sorazmernega dela stroškov. Ker je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je pravilno povzelo ugotovitve sodnega izvedenca za krovstvo, da opečni strešniki niso bili vzrok za zamakanje strehe, ampak da je streha puščala zaradi razpadanja letev, na katere so bili položeni strešniki. To pomeni, da ni bilo potrebe po njihovi menjavi, saj bi jih bilo možno zopet uporabiti. Razlogi sodbe v zvezi z odločilnim dejstvom glede vzroka zamakanja strehe ne obstojijo, zato sodbe ni mogoče objektivno preiskusiti. Ni mogoče slediti stališču sodišča, da je bilo varovanje nujno potrebno glede na obnašanje toženke, ki je bila težka onkološka bolnica. M. P. je resnicoljubno izpovedal, da toženka njega fizično ni ovirala in da so bili varnostniki tisti, ki so toženki zaprli pot. Glede na to, da je nedvomno prišlo do incidenta med M. S. in toženko, ni mogoče slediti stališču sodišča, da je izpovedba te priče verodostojna. Zato bi moralo sodišče stroške varovanja v višini 1.700,00 EUR zavrniti. Prav tako je sodišče napačno štelo, da toženkin pobotni ugovor predstavlja procesni ugovor. Toženka je uveljavljala materialnopravno pobotanje. Če pa je sodišče menilo, da pobotni ugovor ne vsebuje vseh odločilnih dejstev, bi jo moralo v sklopu materialno procesnega vodstva pozvati k dopolnitvi trditev. Ker tega ni storilo, je zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Zoper sklep o stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V izpodbijanem sklepu ni jasno določeno, na koga se sodba nanaša. Sodišče namreč ni preverilo, ali je zapuščinski postopek po pokojni že končan in ali sta M. M. in M. B. res dedovala po pokojni toženki, ali se bosta morda odpovedala delovanju. Dokler ni jasno, kdo so dediči po pokojni, je odločitev sodišča, ki je samo določilo dediče, materialnopravno zmotna. Sklep o stroških je preuranjen in nezakonit. Sodišče je ravnalo nepravilno, ker je tožniku za pripravljalno vlogo z dne 20. 12. 2018 priznalo stroške po tar. št. 19/3 Odvetniške tarife v višini 200 točk. Navedena vloga namreč ne predstavlja obrazložene pripravljalne vloge med postopkom, ampak zgolj drugo vlogo po tar. št. 19/4 za katero je predpisana nagrada 50 točk, navsezadnje je tudi tožeča stranka to vlogo poimenovala »vloga – predlog« in ne pripravljalna vloga.

4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zoper sodbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, v odgovoru na pritožbo zoper sklep predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

O pritožbi zoper sodbo

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je v uvodu sodbe navedlo, da sta dediča po pokojni toženi stranki M. M. in M. B., ni utemeljen. V primeru, ko umre stranka, ki ima pooblaščenca, pooblastilo pooblastitelja ne preneha in se tako pravda nadaljuje s pooblaščencem, ki je tudi pooblaščenec dedičev, dokler mu dediči pooblastila ne prekličejo (prvi odstavek 100. člena ZPP). Če sodišče dedičev še ne pozna, v glavo zapiše, da so stranka dediči po pokojni stranki1. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje opravilo poizvedbe, kdo so dediči in jih ugotovilo na podlagi smrtovnice po pokojni toženki. V nadaljevanju je izdalo tudi sklep dne 27. 6. 2018, s katerim je dediča M. M. in M. B. pozvalo, da prevzameta pravdo na strani toženke. Za poziv sodišča k prevzemu postopka s strani dedičev ni treba čakati, da bo sklep o dedovanju pravnomočen, temveč jih sodišče k prevzemu postopka pozove brž, ko je sestavljena smrtovnica,2 iz katere je razvidno, kdo so dediči, pogoj je le, da dedičem vroči poziv k prevzemu postopka, kar je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru tudi storilo (to izhaja iz vročilnic, spetih k list. št. 154). Ker za poziv dedičev k prevzemu pravde zadošča zgolj smrtovnica (pravnomočen sklep o dedovanju torej ni potreben), očitek pritožbe v zvezi z neobstojem pravnomočnega sklepa o dedovanju ni utemeljen. Zato očitek pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje preveriti tudi, ali je morebitni zapuščinski postopek že končan, ni utemeljen, pri čemer pa tudi pritožba sama potrjuje v opombi 1, da zapuščinski postopek po pokojni toženki še ni končan in da potencialni dedič še ni podal dedne izjave. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodba glasi na ime umrle toženke, ne pa na dediče umrle stranke, ni utemeljen. Kot izhaja iz uvoda izpodbijane sodbe, je sodišče v glavi odločbe zapisalo, da je toženka pokojna in da sodba glasi zoper njene dediče, ki pa ju je tudi poimensko navedlo. Toženka v pritožbi sicer navaja, da zato ker zapuščinski postopek še ni zaključen, ni jasno, ali se bosta dediča odpovedala dedovanju po toženki in ali bosta edina dediča, vendar pa je izpostavljena okoliščina v primeru, ko pravdno sodišče samo ugotovi, kdo so dediči, v zapuščinskem postopku pa bi sodišče o dedičih odločilo drugače, razlog za obnovo postopka. V izogib temu pa je pritožbeno sodišče v tem delu poseglo v uvod sodbe tako, da je kot stranko po pokojni toženki navedlo poimensko nedoločene dediče3. 7. Pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba o odločilnih dejstvih v zvezi s popravilom strehe jeseni 2010 nima razlogov, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. V skladu z določilom 199. člena Obligacijskega zakonika (OZ) se sme nekdo tujega posla nepoklicano lotiti samo, če ga ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila streha dotrajana, da so strešniki padali z več strani strehe ter da je bilo vidno zamakanje, ki se je videlo z vrta in ulice ter tudi na fasadi, je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe izvajalca del D. H. in izpovedbe tožnika pravilno zaključilo, da so bila izvedena sanacijska dela leta 2010 nujna, ker se je le tako lahko preprečila nadaljnja škoda in nevarnost, do katere je prihajalo zaradi zamakanja in padanja strešnikov. Ker je bil torej opravljen posel nujen in neodložljiv, je sodišče prve stopnje na podlagi določila 199. člena OZ toženko pravilno obsodilo na plačilo zneska, ki je za popravilo strehe leta 2010 odpadel na toženko. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih v tem delu sodbe so jasni in popolni, med njimi tudi ni nikakršnih nasprotij, zato očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik leta 2014 opravil sanacijo oz. obnovo celotne strehe. Zaradi odgovora na vprašanje, ali je bila obnova strehe leta 2014 nujno opravilo, je postavilo sodnega izvedenca krovske in tesarske stroke G. G. Slednji je v svojem pisnem izvedenskem mnenju navedel, da so bila opravljena dela v zvezi z obnovo strehe 2014 nujna, da se je preprečilo zamakanje strehe in odpadanje strešnikov, saj so bili propadli tudi špirovci in strešne lege in ne samo strešne letve, ki nosijo strešnike ter da so delavci leta 2014 kvalitetno opravili tesarska, krovska in kleparska dela, pri čemer je bila streha narejena enako kot prej, to je znotraj gabaritov, ki se niso spreminjali. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da obnova strehe leta 2014 predstavlja posel rednega upravljanja, za katerega tožnik soglasja toženke na podlagi drugega odstavka 67. člena SPZ v zvezi s četrtim odstavkom 25. člena SZ-1 ni potreboval. Pritožbeni očitek, da opravljeni posel predstavlja posel izrednega opravljanja zato, ker je tožnik zamenjal tudi menjavo celotnega ostrešja in je zamenjal tudi lesene letve in žlebove in ne zgolj strešne kritine, ni utemeljen, saj so bila vsa izvedena dela nujna za obnovo strehe, kar je v svojem pisnem izvedenskem mnenju potrdil tudi sodni izvedenec G. G. 9. Pritožbena navedba, da bi moral tožnik pri obnovi strehe leta 2014 uporabiti isto staro strešno kritino, ne pa stare strešne kritine zamenjati z novo, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj toženka ni izkazala, zakaj omenjene navedbe brez svoje krivde ni navedla do konca postopka pred sodiščem prve stopnje. Poleg tega pa je omenjena pritožba tudi sicer neutemeljena, saj je sodni izvedenec krovske stroke v svojem pisnem mnenju in dopolnitvi pisnega mnenja navedel, da so bila vsa dela, ki jih je tožnik izvedel pri obnovi strehe leta 2014, nujna dela, kamor torej sodi tudi menjava strešnikov. Tudi sicer pa je sodni izvedenec glede kritine navedel, da je bila streha pred obnovo pokrita z opečnimi strešniki iz leta 1946, povprečna doba strešne kritine pa je 60 let, torej je bila ob menjavi že dotrajana.

10. Pritožbeni očitek, da razlogi izpodbijane sodbe v zvezi z odločilnim dejstvom glede vzroka zamakanja strehe ne obstajajo, zaradi česar sodbe ni mogoče preiskusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ni utemeljen, saj je odločilno dejstvo pri presoji, ali je obnova strehe leta 2014 predstavljala nujen in neodložljiv posel, dejstvo, da je streha zamakala, sam vzrok, zakaj je zamakala, pa pri presoji utemeljenosti posega tožnika ni odločilen. Da je bila menjava strešne kritine oz. obnova strehe leta 2014 nujna, pa je sodni izvedenec potrdil. 11. Glede stroškov varovanja v višini 1.700,00 EUR je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb prič tožnikove žene S. S., varnostnika M. S., vodje varovanja J. G. ter izvajalca del M. P. ugotovilo, da je toženka motila izvajanja del v času obnove strehe, zaradi česar so bili stroški varovanja v zvezi z menjavo strešne kritine nujni stroški, ki so bili potrebni za zagotovitev izvedbe menjave strehe. Pritožbena navedba, da je priča M. P. izpovedal, da toženka del ni motila, ni utemeljena, saj iz njegove izpovedbe med drugim izhaja potrditev izpovedbe varnostnika, da je toženka ovirala delo tako, da se je postavljala pred njih in med orodje in lestve. Torej ne drži pritožbeni očitek, da toženka izvedbe del ni ovirala. Zato pritožbena graja dokazne ocene priče varnostnika M. S. ni utemeljena.

12. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka, ker ni opravilo materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) in toženke v okviru uveljavljanja materialnopravnega pobotanja ni pozvalo k dopolnitvi njenih trditev, ni utemeljen. Toženka, ki jo je v postopku zastopal pooblaščenec, v pritožbi trdi, da je uveljavljala obstoj materialnopravnega pobotanja. Slednje je način prenehanja terjatve in je urejeno v 311. do 318. členu OZ. Po tej ureditvi pobotanje ne nastopi takoj, ko se stečejo pogoji zanj, temveč mora to ena stranka drugi izjaviti s pobotno izjavo (primerjaj prvi odstavek 312. člena OZ). Glede na to, da toženka v svojih navedbah, ki jih je podala sicer v laični vlogi, ni določno opredelila niti višine terjatve, niti ostalih pogojev, potrebnih za nastop materialnopravnega pobotanja, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opraviti materialnoprocesnega vodstva, kot navaja pritožba. Zato očitek o kršitvi pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni utemeljen.

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14. Toženka s pritožbo ni uspela, stroški odgovora na pritožbo pa ne predstavljajo potrebnega izdatka (155. člen ZPP), saj odgovor na pritožbo ni prispeval k hitrejši rešitvi zadeve. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. člena ZPP odločilo, da sta pravdni stranki dolžni nositi vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

O pritožbi zoper sklep

15. Pritožba ni utemeljena.

16. Pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga pritožba uveljavlja v zvezi s pravnim nasledstvom tožene stranke, je neutemeljen iz razlogov, ki jih je pritožbeno sodišče že navedlo v 6. točki obrazložitve te odločbe, zato jih v izogib ponavljanju ne bo ponovno navajalo.

17. Drži, kot navaja pritožba, da sodišče prve stopnje pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožeča stranka je z vlogo z dne 20. 12. 2018 na poziv sodišča podala svoje pripombe na izvedensko mnenje, zato je sodišče prve stopnje pooblaščenki tožnika zanjo utemeljeno priznalo nagrado za sestavo pripravljalne vloge v višini 200 točk po tarifni številki 19/3 Odvetniške tarife. Pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje navedeno vlogo ovrednotiti po tarifni številki 19/4 Odvetniške tarife, ki določa nagrado za dokazni predlog in drugo vlogo v višini 50 točk, ni utemeljena.

18. Sodišče prve stopnje v skladu z določilom četrtega odstavka 163. člena ZPP o zahtevi stranke za povrnitev stroškov odloči v sodbi ali v sklepu, s katerim se postopek konča. Ker je sodišče prve stopnje izdalo končno sodbo v zadevi, je na podlagi določila 163. člena ZPP utemeljeno odločalo tudi o stroških pravdnega postopka. Zato pritožbeni očitek, da je stroškovna odločitev preuranjena, ni utemeljen.

19. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določila 2. točke 265. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

20. Toženka s pritožbo ni uspela, stroški odgovora na pritožbo pa ne predstavljajo potrebnega izdatka (155. člen ZPP), saj odgovor na pritožbo ni prispeval k hitrejši rešitvi zadeve. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. člena ZPP odločilo, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1 VSL sklep II Cp 535/2017 2 VSL sklep II Cp 779/2014 3 Iz odgovora Nepravdnega in zapuščinskega oddelka Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 5. 12. 2019 (na list. št. 296) izhaja, da sta po podatkih smrtovnice po pokojni A. M. zapustničina zakonita dediča M. M. (ki je zakoniti dedič II. dednega reda) in M. B., ki je po podatkih smrtovnice zapustničina sestrična (in torej zakonita dedinja III. dednega reda). Dediči bližnjega dednega reda izključujejo od dedovanja osebe bolj oddaljenega dednega reda (tretji odstavek 10. člena Zakona o dedovanju). Iz odgovora Nepravdnega in zapuščinskega oddelka izhaja, da se M. M. zaenkrat dedovanju ni odpovedal.