Jedro

Glede na določbe 1. in 2. člena zakona o zdravstvenem nadzorstvu nad živili (Uradni list SRS, št. 17/75), velja ta zakon in na njegovi podlagi izdani predpisi tudi za proizvodnjo in promet živil v gostinskih lokalih. Določbe pravilnika o higienskih in sanitarno-tehničnih pogojih, ki jih morajo izpolnjevati objekti za pripravo in delitev hrane (Uradni list SRS, št. 6/90), je treba upoštevati pri določanju pogojev, ki jih morajo izpolnjevati gostinski lokali, v katerih se pripravlja in streže živila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper lokacijsko dovoljenje z dne 7.9.1992, ki ga je izdal Sekretariat za urejanje prostora in varstvo okolja občine in s katerim je bila tožniku dovoljena sprememba namembnosti pritličnega dela stanovanjske hiše v gostinski lokal na parc. št. 121. Tožena stranka je v obrazložitvi odločbe navedla, da je pogoj, da mora višina prostorov znašati vsaj 280 cm, ki ga tožnik izpodbija s pritožbo, določen v skladu s 3. odstavkom 3. člena pravilnika o higienskih in sanitarno tehničnih pogojih, ki jih morajo izpolnjevati objekti za pripravo in delitev hrane. Ta pogoj je v pravilniku jasen in ne dopušča nobenega odstopanja ali izjem, zato pritožbi ni mogla ugoditi.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbeni ugovor nepravilne uporabe predpisa. Pravilnik, na katerega se sklicuje v izpodbijani odločbi tožena stranka, ne velja za gostinske objekte, temveč le za objekte za pripravo in delitev hrane, navedene v njegovem 1. členu. V spornem primeru bi morala tožena stranka uporabiti pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih poslovnih prostorov za gostinsko dejavnost in o storitvah v gostinskih obratih (Uradni list SRS, št. 11/75 in 15/88), ki določa pogoje za gostinski obrat - okrepčevalnico. Ta pravilnik pa ne določa minimalne višine poslovnih prostorov za gostinsko dejavnost temveč le zahteva, da morajo biti prostori gostinskega obrata, v katerih se zadržujejo gostje, zračeni po naravni in mehanski poti. Tožnik zato smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izreku in razlogih izpodbijane odločbe ter predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov predloženih upravnih spisov je razvidno, da je tožnik zaprosil prvostopni upravni organ za izdajo lokacijskega dovoljenja za spremembo namembnosti pritličnega dela stanovanjske hiše v gostinski lokal. V lokacijskem dovoljenju, izdanem na podlagi tožnikove zahteve, je med drugim določen tudi pogoj, da mora višina prostorov znašati vsaj 280 cm. Ta pogoj je oprt na določbo 3. odstavka 3. člena pravilnika o higienskih in sanitarno-tehničnih pogojih, ki jih morajo izpolnjevati objekti za pripravo in delitev hrane (Uradni list SRS, št. 6/90). Po presoji sodišča tožnik nima prav, ko meni, da uporaba tega pravilnika v spornem primeru ni utemeljena. Pravilnik je bil namreč izdan na podlagi 3. odstavka 4. člena zakona o zdravstvenem nadzorstvu nad živili (Uradni list SRS, št. 17/75 - ZZNŽ), ki ureja zdravstveno nadzorstvo nad proizvodnjo in prometom z živili z namenom, da se prebivalstvu zagotovi zdravstveno neoporečna prehrana in s tem zavaruje njegovo zdravje (1. člen). S proizvodnjo živil je mišljena po tem zakonu tudi obdelava, predelava in priprava živil, s prometom živil pa vsako ravnanje in postopek z živili od trenutka, ko je končana proizvodnja, pa do trenutka, ko je živilo izročeno potrošniku (2. člen). Nedvomno torej določbe tega zakona veljajo tudi za proizvodnjo in promet živil v gostinskih lokalih. Pravilnik, izdan na podlagi 3. odstavka 4. člena zakona, pa vsebuje tudi natančnejše predpise o higienski in sanitarno-tehnični naoporečnosti, ki jih morajo izpolnjevati prostori, v katerih se živila proizvajajo oziroma izročajo v promet. Iz povedanega sledi, da je določbe navedenega pravilnika treba upoštevati tudi pri določanju pogojev, ki jih morajo izpolnjevati gostinski lokali, v katerih se pripravlja in streže živila. Med takšne lokale je šteti tudi poslovne prostore, kot jih namerava uporabljati tožnik. Le-ta namreč v tožbi izrecno navaja, da bo njegov lokal spadal med okrepčevalnice, to pa so po določbi 1. odstavka 69. člena pravilnika o minimalnih tehničnih pogojih poslovnih prostorov za gostinsko dejavnost in o storitvah v gostinskih obratih (Uradni list SRS, št. 11/75 in 15/88) gostinski obrati, ki nudijo gostom praviloma pri pultu pijače, tople in hladne napitke ter topla in hladna jedila. Tožbeni ugovor nepravilne uporabe predpisa po navedenem ni utemeljen, zato je moralo sodišče tožbo zavrniti.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 4. odstavkom ustavnega zakona za izvedbo temeljene ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list SRS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.