Jedro

Sodišče na podlagi navedene (in nesporne ugotovitve) ugotavlja, da gradnja na zemljišču z drugo parc. št., kot je navedena v prej citirani odločbi o dovolitvi priglašenih del, ne dopušča uskladitve s pogoji izdanega upravnega dovoljenja, zato v takem primeru ne gre za neskladno gradnjo in je tako tak objekt treba obravnavati kot nelegalno zgrajen objekt.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ, Ministrstvo za okolje in prostor, Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Celje, je z izpodbijano odločbo odločil, da je inšpekcijska zavezanka A.A., dolžna po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo dvoetažnega objekta z dvema nadstreškoma na zemljišču s parc. št. 937/10 k.o. ... (1. točka izreka); da mora do 30. 1. 2017 odstraniti dvoetažni zidan objekt z dvema nadstreškoma (na vzhodni in severni strani objekta) pravokotnih tlorisnih dimenzij 7,20 m x 6,80 m in višine do slemena 4,50 m, na zemljišču s parc. št. 937/10 k.o. ... ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje na svoje stroške (2. točka izreka) ter v 3. točki izreka izrekel opozorilo v primeru neizvršitve naloženega dejanja; v 4. točki izreka določil prepovedi za objekt in v 5. točki odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve. V 6. točki izreka je odločil, da stroški postopka niso nastali.

2. Odločitev je prvostopenjski organ oprl na ugotovitve inšpekcijskega pregleda z dne 18. 8. 2015, izvedenega v navzočnosti inšpekcijske zavezanke, ki je izjavila, da je investitorica predmetnega objekta, ki služi za hrambo vrtnega orodja in koles in da se je gradnja začela okoli leta 2000, na podlagi gradbenega dovoljenja za gradnjo garaže. 3. Na zaslišanju dne 19. 8. 2015 je pooblaščenka inšpekcijske zavezanke pojasnila, da se je z gradnjo pričelo že 1998, po pridobitvi odločbe o dovolitvi priglašenih del, št. 35102-322/98-02/EV z dne 28. 4. 1998, za gradnjo garaže v velikosti 25 m2. Pojasnila je tudi, da si bodo pridobili ustrezno gradbeno dovoljenje. Na podlagi teh dejstev je inšpektorica ugotovila, da je predmetni objekt z nadstreškoma zgrajen na zemljišču s parc. št. 937/10 k.o. ... in ne na zemljišču parc. št. 937/13 k.o. ..., kot je navedeno v odločbi o pridobitvi priglašenih del. Prav tako objekt presega dovoljeno velikost 25 m2, je dvoetažen in nima funkcije garaže, ampak se uporablja kot objekt za shranjevanje predmetov. Po uradni dolžnosti je gradbena inšpektorica ugotovila, da za predmetno gradnjo gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno, s čimer je bila kršena določba prvega odstavka 3. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

4. Drugostopenjski organ je tožničini pritožbi ugodil tako, da je 1. točko izreka izpodbijane odločbe odpravil in nadomestil z novo 1. točko izreka z navedbo natančnih izmer objekta, v ostalem pa pritožbo zavrnil. 5. Tožnica v tožbi, ki jo vlaga iz razloga bistvenih kršitev določb postopka, napačne uporabe materialnega prava ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zahteva, da sodišče po izvedbi dokazov na glavni obravnavi tožbi ugodi in odločbo prvostopenjskega organa odpravi ter tožnici povrne stroške postopka oziroma podrejeno tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek ter povrne stroške postopka.

6. V tožbi prereka ugotovitve tožene stranke, da sporni objekt predstavlja nelegalno gradnjo in navaja, da gre za neskladno gradnjo. To pomeni, da bi lahko v skladu z določbo 153. člena ZGO-1 tožena stranka tožeči stranki izrekla ukrep ustavitve gradnje in ne odstranitve obstoječega objekta. Pojasnjuje, da se že pridobiva dodatna dokumentacija, s katero bo gradnja legalizirana. To izhaja iz odgovora na pobudo za spremembo namembnosti zemljišča s parc. št. 937/10 k.o. ..., Mestne občine Celje, z dne 4. 9. 2015. 7. Izrečen ukrep prekomerno posega v lastninsko pravico tožnice, zato ji nastaja škoda. Večja premoženjska škoda bi tožnici nastala, če bi tožena stranka ukrep izvršila. Razlog je v dejstvu, da gre za neskladno gradnjo, obenem pa je za parc. št. 937/10 k.o. ... predvidena sprememba namembnosti zemljišča, ki bo po končanju postopkov omogočila legalizacijo gradnje. Zaradi navedenega prereka tudi nadaljnjo utemeljitev tožene stranke, ki izhaja iz 3. točke izreka in se nanaša na zagroženo izvršbo. Sklicuje se na določbo 148. člena in določbo 158. člena ZGO-1 in navaja, da gre za ukrep, ki je v nasprotju z načelom sorazmernosti. Navaja tudi, da se odločbe ne da preizkusiti. Odločba sicer formalno vsebuje obrazložitev, dejansko pa ni obrazložena, ker tožena stranka v njej citira samo zakonske določbe in podaja zgolj skopo, predvsem pa neutemeljeno obrazložitev svoje odločitve.

8. Sodišču predlaga razpis naroka za glavno obravnavo na podlagi 51. člena in tretjega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnica je vložila upravni spor tudi zoper odločbo, št. 0612-213/2016/2 (06421125) z dne 2. 12. 2016, izdano s strani Ministrstva za okolje in prostor, zato sodišču, ker gre za obravnavanje istovrstne zadeve, le toženi stranki sta različni, predlaga združitev obeh postopkov.

9. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, odgovora na tožbo ni poslala.

K točki I izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. Sodišče uvodoma ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni sporno, da je objekt zgrajen na zemljišču parc. št. 937/10 k.o. ..., sporna pa je opredelitev navedene gradnje kot nelegalne, za kar so bili tožnici z izpodbijano odločbo izrečeni ukrepi iz 152. člena ZGO-1 (ustavitev gradnje in odstranitev objekta), ali pa gre le za neskladno gradnjo, kot meni tožnica, in bi bilo zato treba izreči inšpekcijske ukrepe iz prvega in drugega odstavka 153. člena ZGO-1 (ustavitev gradnje do pridobitve spremenjenega gradbenega dovoljenja in naložitev, da tožnica zanj zaprosi v 1 mesecu od prejema inšpekcijske odločbe).

12. Sodišče tožnici pojasnjuje, da že iz določb ZGO-1 jasno izhaja razlika med neskladno in nelegalno gradnjo. Tako po 12.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja, za katero je predpisano gradbeno dovoljenje, izvaja oziroma je izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. V tem primeru gradbeni inšpektor na podlagi 152. člena ZGO-1 odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta ali zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Po 12.2. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1, pa gre za neskladno gradnjo, če je za gradnjo, za katero je predpisano gradbeno dovoljenje, takšno dovoljenje sicer izdano, vendar se takšna gradnja izvaja oziroma je izvedena v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem. V primeru neskladne gradnje je predvideno vodenje inšpekcijskega postopka po 153. členu ZGO-1, ki predpisuje, da se investitorju v prvi fazi naloži pridobitev spremenjenega gradbenega dovoljenja (prvi odstavek), v naslednji fazi, če za spremembo ne zaprosi v roku ali je ne pridobi, pa odstranitev tistega dela objekta, ki je bil zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem in vzpostavitev stanja, določenega v gradbenem dovoljenju (drugi odstavek).

13. Za presojo, ali je gradnja nelegalna ali neskladna, ne zadostujeta le opredelitvi obeh pojmov iz drugega člena ZGO-1, ampak je treba upoštevati okoliščine vsakega primera posebej in presojati od primera do primera, ali pri gradnji, ki jo izvede investitor tako, da zgradi povsem drugačen objekt tako glede površine, etažnosti, namembnosti ali lege na zemljišču, sploh še gre za gradnjo na podlagi izdanega gradbenega dovoljenja, ali morda za gradnjo brez njega, ter kot merilo za ustrezen odgovor upoštevati tudi ukrepe, ki jih zakon predpisuje za nelegalno ali neskladno gradnjo ter vprašanje, ali bi bilo izrečeni ukrep sploh mogoče izvršiti.

14. Določba drugega odstavka 153. člena ZGO-1 inšpektorju namreč nalaga odstranitev le tistega dela neskladno zgrajenega objekta, ki je zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem in vzpostavitev stanja iz tega dovoljenja, torej se z odreditvijo tega ukrepa zasleduje cilj, ki je v vzpostavitvi zakonitega stanja, določenega v gradbenem dovoljenju. Z drugimi besedami se z naložitvijo (in izvršitvijo) ukrepa iz drugega odstavka 153. člena ZGO-1, gradnja uskladi z izdanim gradbenim dovoljenjem.

15. Sodišče na podlagi listin priloženega upravnega spisa ugotavlja in to dejstvo med strankama upravnega spora ni sporno, da je tožnica sporni dvoetažni zidan objekt z dvema nadstreškoma (na vzhodni in severni strani objekta), pravokotnih tlorisnih dimenzij 7,20 m x 6,80 m in višine do slemena 4,50 m, zgradila na zemljišču parc. št. 937/10 k.o. ..., iz pridobljene odločbe o dovolitvi priglašenih del, št. 35102-322/98-02/EV z dne 28. 4. 1998, na katero se sklicuje tožnica v tožbi, pa izhaja, da je bilo dovoljenje pridobljeno za gradnjo na zemljišču parc št. 937/13 k.o. ..., za gradnjo garaže v velikosti 25 m2. 16. Sodišče na podlagi navedene (in nesporne ugotovitve) ugotavlja, da že gradnja na zemljišču z drugo parc. št., kot je navedena v prej citirani odločbi o dovolitvi priglašenih del, ne dopušča uskladitve s pogoji izdanega upravnega dovoljenja, zato v takem primeru ne gre za neskladno gradnjo in je tako tak objekt treba obravnavati kot nelegalno zgrajen objekt. Te ugotovitve tožnica s tožbenimi navedbami, da si prizadeva za spremembo namembnosti zemljišča parc. št. 937/10 k.o. ... in v nadaljevanju legalizacijo zgrajenega objekta, ne more omajati, ampak ugotovitve inšpekcijskega organa s temi navedbami pravzaprav potrjuje. Iz navedenega razloga sodišče, kot pravilni in skladni z materialnopravno podlago, pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da gre v obravnavani zadevi za nelegalno gradnjo. Pri tem izrečeni inšpekcijski ukrepi, tako ustavitev gradnje kot tudi njena odstranitev in vzpostavitev prejšnjega stanja, temeljijo na določbi 152. člena ZGO-1, ki izreka drugačnih ukrepov v takem primeru niti ne predvideva, enako pa velja tudi za druge sestavine izreka izpodbijane odločbe.

17. Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da se z izrečenim ukrepom nesorazmerno posega v tožničino lastninsko pravico. Ker je namen inšpekcijskega postopka vzpostavitev zakonitega stanja, z inšpekcijsko odločbo zahtevana vzpostavitev takega stanja tožnici ne more predstavljati posega v lastninsko pravico.

18. Sodišče pa tožnici pojasnjuje tudi, da njenega predloga za združitev tega postopka, v katerem je izpodbijala odločitev prvostopenjskega organa, Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Celje, št. 06122-1877/2015/7 z dne 20. 7. 2016 in postopka, ki se vodi na podlagi vložene tožbe zoper odločitev Ministrstva za okolje in prostor, Ljubljana, št. 0612-213/2016/2 (06421125) z dne 2. 12. 2016, ne more upoštevati. V obravnavanem sporu namreč sodišče odloča na podlagi 2. člena ZUS-1, torej o zakonitosti dokončnega upravnega akta, s katerim se posega v pravni položaj tožnika. Odločba prvostopenjskega organa, zoper katero je tožnica vložila tožbo (št. 06122-1877/2015/7 z dne 20. 7. 2016), je postala dokončna z odločitvijo drugostopenjskega organa, Ministrstva za okolje in prostor, Ljubljana, št. 0612-213/2016/2 (06421125) z dne 2. 12. 2016 in slednje odločitve ni mogoče obravnavati ali upoštevati ločeno. Iz tega razloga je sodišče s tožbo izpodbijano odločitev, v skladu z določbo 2. člena ZUS-1, obravnavalo kot dokončno meritorno odločitev (z upoštevanjem odločitve v 1. točki izreka odločbe drugostopenjskega organ) in se v tem sporu ne opredeljuje do pravilnosti in zakonitosti vložitve (samostojne) tožbe zoper prej citirano odločitev drugostopenjskega organa.

19. Tožnica je sodišču predlagala, da v postopku odločanja o tožbi v dokazne namene presodi vsebino obeh odločb; odgovora Mestne občine Celje z dne 4. 9. 2015, ki se nanaša na pobudo za spremembo namembnosti zemljišča s parc. št. 937/10 k.o. ...; pritožbo tožene stranke z dne 27. 7. 2016; vpogleda v listine upravnega spisa; vpogleda v dokumentacijo in listine Mestne občine Celje v zvezi s spremembo namembnosti zemljišča parc. št. 937/10 k.o. ...; zasliši tožečo stranko; imenuje izvedenca gradbene in geodetske stroke ter opravi poizvedbe pri Mestni občini Celje glede spremembe namembnosti ter zasliši B.B., hčerko tožnice, ki bo vedela izpovedati v zvezi z gradnjo in pridobljeno dokumentacijo in izrecno predlagala izvedbo glavne obravnave.

20. Po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012).

21. Po presoji sodišča tožnica s svojimi navedbami in predlaganimi dokazi ni uspešno utemeljila zahteve za izvedbo glavne obravnave. Sodišče je namreč v spornem postopku dolžno presoditi zakonitost izpodbijanega akta, zato izpodbijani odločbi in listine upravnega spisa (ki pravzaprav niti niso sporne) in med katere sodi večina predlaganih dokazov, same po sebi ne predstavljajo dokaza, katerega presoja bi bila vezana na izvedbo zahtevane glavne obravnave. Tožnica ne more uspeti niti s predlagano izvedbo dokaza, zaslišanjem tožnice in njene hčere. Tako tožnica kot njena hči, sta svoji izjavi že podali v upravnem postopku, v tožbi pa nista utemeljili, kako bi njuno zaslišanje na glavni obravnavi vplivalo na izid tega postopka, toliko bolj, ker nobena od v tem postopku relevantnih listin, o katerih naj bi tožničina hči vedela izpovedati, za odločitev ni sporna. Iz navedenega razloga je sodišče o zadevi odločilo na seji, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. 22. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izrek spornega inšpekcijskega ukrepa, ki temelji na ugotovitvi, da je objekt zgrajen nelegalno, pravilen in v skladu z materialnopravno podlago, na katero se sklicuje, zato je sodišče po ugotovitvi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, zavrnilo kot neutemeljeno.

K točki II izreka:

23. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora tožeča stranka nositi svoje stroške sama, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz točke II izreka te sodbe.