Jedro

Možnost zagovora mora biti zagotovljena pred odpovedjo, ne glede na to, da ima delavec sicer možnost sodnega varstva zoper odpoved.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožniku je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved nezakonita, zaradi česar mu delovno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas, ni prenehalo. Ugodilo je reintegracijskemu in denarnim zahtevkom. Tožniku ni bil omogočen zagovor v skladu z drugim odstavkom 83. člena ZDR, saj mu je bilo vabilo vročeno dan po dnevu, ki je bil določen za zagovor in tudi dan po podani odpovedi. Kot neutemeljeno je zavrnilo sklicevanje tožene stranke, da zagovora tožniku ni bila dolžna omogočiti. Sama je ocenila, da je zagovor potreben in ga je nanj tudi vabila. Tožniku so se očitala tako huda dejanja, da mu je zagovor bilo treba omogočiti.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. Dejstvo, da je tožena stranka štela tožnika za odgovornega neprimernega, nemoralnega in nepoštenega ravnanja, ni okoliščina, zaradi katere ni bilo mogoče pričakovati, da mu zagovor omogoči. Tudi teža kršitve ni taka okoliščina, ampak ravno nasprotno.

3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določila drugega odstavka 83. člena ZDR. Ne strinja se z obrazložitvijo, da je sklicevanje na sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru in Višjega sodišča v Mariboru neutemeljeno zato, ker sta bili izdani po podani izredni odpovedi in zato nista mogli opravičevati dejstva, da tožena stranka tožniku zagovora ni omogočila. Tožena stranka se na omenjeni sodbi ni sklicevala zato, ker naj bi predstavljali pravno podlago za opustitev zagovora, temveč zato, ker potrjujeta pravilnost ocene tožene stranke pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

4. V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 73/2007 - ZPP) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Tožena stranka sicer uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar se pri tem le pavšalno sklicuje na 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP. Ne navede pa konkretno za katero kršitev naj bi šlo in tudi sicer v zvezi s tem revizijskim razlogom nima nikakršnih navedb ali utemeljitev. Zato v tem delu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče niti ni moglo preizkusiti, po uradni dolžnosti pa je tudi ni smelo.

8. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Bistveni in tudi edini razlog za nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bila po ugotovitvah sodišča kršitev določbe drugega odstavka 83. člena ZDR. Obveznost delodajalca po drugem odstavku 83. člena ZDR pa je, da delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogoči zagovor. Te svoje obveznosti je prost, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu zagovor omogoči, oziroma, če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Kako naj delodajalec svojo obveznost izpolni, ZDR v 83. členu ne ureja posebej, temveč napotuje na smiselno upoštevanje prvega in drugega odstavka 177. člena ZDR. Da bi se delavec lahko zagovarjal, mu mora biti jasno predočeno, kakšne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti se mu očitajo, saj se le tako lahko brani oziroma pove svoje stališče o očitkih. Razumljeno v skladu s tem namenom in v obsegu, ki mogoča delavcu uspešno obrambo, je delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi treba vročiti "pisno obdolžitev". Določitev časa in kraja, kjer delavec lahko poda svoj zagovor, služi istemu namenu: omogočiti delavcu zagovor. Tudi iz Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (7. člen) izhaja obveznost delodajalca, da razloge (obtožbe) za odpoved posreduje (sporoči) delavcu jasno in nedvoumno tako, da ima delavec dejansko (realno) možnost zagovora. To naj bi zagotavljalo še pred sprejetjem odločitve o odpovedi dialog med strankama in razmislek, ali so res podani utemeljeni razlogi. Možnost zagovora mora biti zagotovljena pred odpovedjo ne glede na to, da ima delavec sicer možnost sodnega varstva zoper odpoved.

10. Delodajalec je tisti, ki mora opraviti in dokazati pravilno osebno vročitev obdolžitve in vabila, s čimer dokaže tudi, da je izpolnil svojo zakonsko obveznost iz drugega odstavka 83. člena ZDR. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je upoštevalo tudi sodišče druge stopnje izhaja, da sta bila pisna obdolžitev in vabilo na zagovor poslana tožniku priporočeno po pošti v petek 29. 10. 2004. Zagovor naj bi se opravil v ponedeljek 2. 11. 2004 ob 8.00 uri zjutraj. Ker pošta pošiljke 2. 11. ni uspela vročiti, je bilo naslovniku (tožniku) puščeno obvestilo o prispeli pošiljki, ki jo je dvignil naslednji dan, to je 3. 11. 2004. Tožena stranka je odpoved podala 2. 11. 2004 in jo isti dan priporočeno po pošti poslala tožniku, ki jo je prejel 5. 11. 2004. Iz navedenih dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je bilo tožniku vabilo na zagovor s pisno obdolžitvijo vročeno šele dan po predvidenem zagovoru in tudi dan po podani odpovedi.

11. ZDR v drugem odstavku 83. člena (v skladu s Konvencijo) določa tudi izjeme. Ena od izrecno navedenih je tudi, če se delavec neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Iz pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je bil to razlog za opustitev zagovora, saj je izrecno zapisano, da se tožnik vabilu ni odzval. Vendar tožena stranka očitno sploh ni preverjala, ali je bilo vabilo tožniku vročeno, iz ugotovitev sodišča pa ne izhaja, da bi se tožnik vročitvi izmikal. Ta razlog za opustitev zagovora zato ni podan.

12. Kdaj bi bilo v smislu drugega odstavka 83. člena ZDR od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, je lahko odvisno od različnih okoliščin. Gotovo morajo biti te okoliščine tehtne. Revizijsko sodišče se strinja s presojo sodišča druge stopnje, da teža očitane kršitve ni taka okoliščina. Tako je revizijsko sodišče že odločilo (na primer VIII Ips 154/2006, 210/2006 in 84/2007). Teža in narava očitane kršitve (škodljivo ravnanje, možnost ponavljanja očitanih kršitev, ipd.) je lahko razlog za prepoved opravljanja dela za čas do odločitve o odpovedi (drugi odstavek 111. člena ZDR). To glede na ureditev postopka odpovedi v ZDR in ob upoštevanju tudi določbe drugega odstavka 110. člena ZDR, pomeni praviloma od seznanitve z razlogi za izredno odpoved pogodbe do izredne odpovedi, ki učinkuje z vročitvijo.

13. Ker glede na navedeno revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna in zakonita, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).