Jedro

ZPVAS je potrebno uporabiti tudi v primeru, ko nobenemu od zakonitih dedičev ni mogoče v naravi vrniti premoženjskih pravic zaradi pravne nezmožnosti. Odločitev, da postane zapuščina last Republike Slovenije je zato zmotna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Tolminu je v obravnavani zapuščinski zadevi izdalo dodatni sklep o dedovanju, v katerem je ugotovilo,da spada v zapuščino po pok. M.M. tudi delež pri večjem številu nepremičnin, vpisanih v vložek št.203 k.o. ... kot skupna lastnina agrarne skupnosti L. Odločilo je, da postane zapuščinsko premoženje lastnina Republike Slovenije in da se bo vknjižila lastninska pravica na nepremičninah v zemljiško knjigo po uradni dolžnosti po pravnomočnosti sklepa.

Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje dedinja M.R., ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v odločanje prvostopenjskemu sodišču, ki naj v nadaljnjem postopku upošteva tudi stroške v zvezi s predmetno pritožbo. V pritožbi navaja,da se dedovanju nikoli ni odpovedala in je zato nepravilno stališče sklepa, da gre za zapuščino brez dediča. Zmoten je zato sklep prvostopenjskega sodišča, da ni drugih dedičev, ker se je dedič, ki bi imel pravico dedovati zapuščino v naravi odpovedal dedovanju. Odpoved dedovanju namreč pomeni, da se poveča delež ostalih dedičev in bi bili ostali dediči upravičeni do vsega premoženja Izpodbijani sklep je nepravilen in nezakonit tudi zato, ker pritožnici brez denarne odmene jemlje z dedovanjem pridobljene nepremičnine in jih naklanja Republiki Sloveniji.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v napadenem delu in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se mora ozirati po uradni dolžnosti. Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba utemeljena iz naslednjih razlogov: Podana je absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka iz 8. točke 339 člena ZPP, ker je sodišče izdalo sklep, po tem, ko je opravilo zapuščinsko obravnavo, na katero je vabilo le dediča M.R., ne pa tudi ostalih dedičev in je bila s tem kršena tudi pravica do izjave v postopku. Sicer pa gre v obravnavani zadevi za dedovanje premoženja, ki je bilo zapustniku odvzeto po Zakonu o agrarnih skupnostih. Pri odločanju o dedovanju bi zato prvostopenjsko sodišče moralo upoštevati določbe Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (v nadaljevanju: ZPVAS), na katerega se je v razlogih sklepa sicer sklicevalo, ne pa tudi pravilno uporabilo. V 8. členu citiranega zakona je določeno, da ostanejo oz. postanejo nepremičnine, če prejšnji člani, njihovi dediči oz. pravni predniki ne uveljavljajo vračanja lastninske pravice, last občine. Te določbe pa je potrebno uporabiti tudi v primeru, ko nobenemu od zakonitih dedičev ni mogoče v naravi vrniti premoženjskih pravic zaradi pravne nezmožnosti. Odločitev, da postane zapuščina last Republike Slovenije je zato zmotna. Nepravilna je odločitev prvostopenjskega sodišča, da gre v obravnavani zadevi za zapuščino brez dediča. Zakoniti dediči pozneje najdene zapuščine so znani in so v postopku uveljavljali svoje dedne pravice. Prvostopenjsko sodišče sicer pravilno ugotavlja, da ZVAPS v 2.odst.8.člena določa, da lahko premoženjske pravice v naravi deduje le tisti dedič, ki je član agrarne skupnosti, drugi dediči pa lahko zahtevajo nujni delež v gotovini. V konkretnem primeru se je dedič R.M., ki bi sicer edini imel pravico dedovati v naravi, dedovanju odpovedal. To pa nikakor ne more pomeniti, da bi bil zaradi tega položaj ostalih dedičev slabši. Če imajo dediči, ki niso člani agrarne skupnosti,pravico zahtevati izplačilo nujnega deleža v gotovini, ko eden od dedičev, ki je član agrarne skupnosti, premoženjske pravice deduje v naravi, ne more biti njihov položaj slabši, ko med njimi ni dediča, ki bi izpolnjeval pogoje za dedovanje takega premoženja v naravi oz. v primeru, ko se tak dedič odpove dedovanju. Ker v takem primeru to premoženje postane last občine, je logično, da mora nujne dediče v gotovini izplačati občina. ZPVAS predstavlja le enega od denacionalizacijskih predpisov, pri čemer gre za zakon z zelo omejeno vsebino, ki ureja le zelo specifično problematiko vračanja nepremičnin agrarnim skupnostim, zato se glede postopka vračanja in vrste drugih vprašanj zakon sklicuje na Zden. Namen obeh predpisov je bila poprava krivic, povzročenih s podržavljenjem. Iz določb Zden izhaja, da so upravičenci v primeru, ko zaradi pravnih ali stvarnih nezmožnosti premoženja ne morejo dobiti nazaj, upravičeni do nadomestila za premoženje, ki bi ga sicer dobili nazaj na podlagi zakona (enako tudi 10.člen ZVAPS). Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi dedinje ugodilo in izpodbijani dodatni sklep o dedovanju razveljavilo (3.odst.365. člena ZPP v zvezi s členom 163 Zakona o nepravdnem postopku). V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče moralo odpraviti očitane kršitve postopka in pri nadaljnjem odločanju izhajati iz določb ZVAPS, ko bo odločalo, kdo ostane oz postane lastnik nepremičnin, ki spadajo v zapuščino po pok. M. M.