Jedro

Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, če je kljub zahtevi za glavno obravnavo in spornosti bistvene dejanske okoliščine odločilo na seji.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 14.2.2003. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice ter A.P.in A.Z. zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava V.R. z dne 16.11.2001, s katero je le-ta odločila, da se kmetijsko gospodarstvo na naslovu S., pošta R. v lasti pokojne A.L., ki obsega nepremičnine, vpisane pri zemljiškoknjižnem vložku št. 59 k.o. K.p., določi za zaščiteno kmetijo. Tožena stranka je navedla, da je prvostopni organ v ugotovitvenem postopku pravilno ugotovil, da so pogoji iz 2. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev za določitev zaščitene kmetije izpolnjeni.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se po določbi 2. odstavka 4. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev glede lastništva in obsega kmetije uporabljajo podatki iz zemljiške knjige, torej uradne evidence. Iz teh evidenc ne izhaja, da bi bila tožnica skupaj s sestrama solastnica obravnavanih nepremičnin. Prav zato sodišče ni izvedlo predlagane glavne obravnave, saj se s tem ne bi dokazovalo nobeno za odločitev relevantno dejstvo.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da se izpodbijana sodba tako spremeni, da se tožbi ugodi. Navaja, da bo veljavna pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem slej ko prej realizirana v zemljiški knjigi in bo moralo sodišče to upoštevati kot relevantno dejstvo.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba je utemeljena.

Iz 1. odstavka 50. člena ZUS izhaja načelo, da sodišče na prvi stopnji odloči po opravljeni glavni obravnavi. Sodišče lahko odloči tudi brez glavne obravnave (sojenje na seji), če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale (2. odstavek 50. člena ZUS).

V obravnavanem primeru iz tožbe izhaja, da je tožeča stranka zahtevala, da sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi. V tožbi je uveljavljala tudi napačno ugotovljeno dejansko stanje. Ugovori so se nanašali na solastništvo nepremičnin, vpisanih pod vl. št. 59 k.o. K.p., temeljili pa so na pogodbi o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim z dne 17.3.1985. Sodišče prve stopnje predlogu ni sledilo. Svojo odločitev je sprejelo na seji in z utemeljitvijo, da se z navedenim dokazom (pogodbo z dne 17.3.1985) ne bi dokazovalo nobeno relevantno dejstvo.

Toda izvedba glavne obravnave, je realizacija načela kontradiktornosti, ki pomeni, da ima stranka pravico sodišču predočiti svoja pravna in dejanska stališča o stvari. Zato je namen glavne obravnave pri presoji zakonitosti upravnega akta tudi v tem, da se na podlagi neposrednega, ustnega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo za presojo, ali je dejansko stanje sploh ugotovljeno oziroma ali je bilo ugotovljeno pravilno in popolno. V konkretnem primeru je bistvena okoliščina, ali gre za zaščiteno kmetijo ali ne. To dejstvo pa je tožeča stranka v tožbi izpodbijala, sklicujoč se na pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja. Glede na potek postopka bi bila tožeči stranki kontradiktornost postopka omogočena pravzaprav šele na glavni obravnavi. Zato se ni mogoče strinjati s presojo sodišča prve stopnje, da se na glavni obravnavi ne bi dokazovalo nobeno za odločitev relevantno dejstvo.

Glede na navedeno sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi z vidika enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in z vidika pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) ni imelo podlage za sojenje na seji. To pa tudi pomeni, da je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu (2. in 4. točka 72. člena ZUS). Že zaradi teh kršitev je vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti navedeno pomanjkljivost.