Jedro

Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbi, ko pod videzom kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP trdi, da je podano nasprotje med izvedenimi dokazi in obrazložitvijo izpodbijane sodbe, s tem ko sodišče prve stopnje ugotavlja, da je obdolženec del obveznosti do dobaviteljev oziroma prevoznikov poravnal in da je posle dogovoril M. V., kljub temu pa meni, da je pri obdolžencu podan preslepitveni namen oziroma naklep. Pritožba ne pojasni, katere dokaze ima v mislih, prav tako pa prezre, da je odločilno dejstvo ravno v tem, da je V. ravnal po navodilu oziroma naročilu obdolženca ter da obdolženec kot edini družbenik in direktor družbe P. d.o.o. ni poskrbel, da bo družba realizirala svoje obveznosti, kljub temu, da je razpolagala z zadostnimi sredstvi za poplačilo računov. Zatrjevanega nasprotja tako ni zaslediti. Ker pa pravnomočno potrjena prisilna poravnava učinkuje na terjatve oškodovancev, katerim so bili z izpodbijano sodbo priznani premoženjskopravni zahtevki (točka III izpodbijane sodbe), je pritrditi pritožbi v delu, ko navaja, da ima sklep o potrditvi prisilne poravnave naravo izvršilnega naslova, kar pomeni, da bi oškodovanci za iste terjatve razpolagali z dvema izvršilnima naslovoma. Če sodišče z odločbo o premoženjskopravnem zahtevku odloči o že razsojeni stvari, krši določbo drugega odstavka 105. člena ZKP, zato je bilo pritožbi v tem delu pritrditi in odločiti, da se oškodovance s celotnimi premoženjskopravnimi zahtevki napoti na pravdo.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obdolženega M. G. se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremeni tako, da se oškodovance, in sicer družbo I. P. d.o.o., I. K., M. L., družbo G. d.o.o., I. A., Ž. P., A. S. in družbo A. d.o.o., s premoženjskopravnimi zahtevki napoti na pravdo.

II. V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijano sodbo obdolženega M. G. pod točko A spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in prvim odstavkom 54. člena KZ-1, ter mu za prvo kaznivo dejanje določilo kazen eno leto in dva meseca zapora, za drugo kaznivo dejanje kazen šest mesecev zapora, nakar mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je v zneskih, ki so razvidni iz točke III izreka sodbe priznalo premoženjskopravne zahtevke družbi I. P. d.o.o., I. K., M. L., družbi G. d.o.o., I. A., Ž. P., A. S. in družbi A. d.o.o. ter jih v presežku napotilo na pot pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obdolžencu v plačilo naložilo sodno takso v skupnem znesku 541,00 EUR, stroške sodnega vročevalca, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in stroške pooblaščencev oškodovancev, ki se v primeru priglasitve odmerijo s posebnim sklepom, po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa je obdolženca oprostilo plačila ostalih stroškov kazenskega postopka iz 92. člena ZKP. Pod točko B izreka sodbe je zoper obdolženo pravno osebo P. d.o.o. iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, da naj bi bila odgovorna za kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1 v zvezi z 42. členom KZ-1 in v zvezi s 4. in 25. členom Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD) in za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 v zvezi z 42. členom KZ-1 in v zvezi s 4. in 25. členom ZOPOKD. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški tega dela kazenskega postopka proračun.

2. Zoper obsodilni del izpodbijane sodbe so se pritožili obdolženčevi zagovorniki iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma jo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Zagovorniki v pritožbi navajajo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, pri tem pa ne pojasnijo, katero konkretno kršitev iz 371. člena ZKP uveljavljajo in v čem bi naj kršitev bila. Iz pritožbenih izvajanj je sicer razbrati, da merijo na obstoj kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj navajajo, da v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju, vendar tako zatrjevane kršitve z ničemer ne obrazložijo. Neobrazložene pritožbe ni mogoče preizkusiti, sicer pa pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe zatrjevane kršitve ni ugotovilo.

5. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbi, ko pod videzom kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP trdi, da je podano nasprotje med izvedenimi dokazi in obrazložitvijo izpodbijane sodbe, s tem ko sodišče prve stopnje ugotavlja, da je obdolženec del obveznosti do dobaviteljev oziroma prevoznikov poravnal in da je posle dogovoril M. V., kljub temu pa meni, da je pri obdolžencu podan preslepitveni namen oziroma naklep. Pritožba ne pojasni, katere dokaze ima v mislih, prav tako pa prezre, da je odločilno dejstvo ravno v tem, da je V. ravnal po navodilu oziroma naročilu obdolženca ter da obdolženec kot edini družbenik in direktor družbe P. d.o.o. ni poskrbel, da bo družba realizirala svoje obveznosti, kljub temu, da je razpolagala z zadostnimi sredstvi za poplačilo računov. Zatrjevanega nasprotja tako ni zaslediti.

6. Pritožba smiselno uveljavlja tudi obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ko zatrjuje, da je bila obdolžencu kršena pravica do obrambe, ker sodišče prve stopnje brez utemeljitve ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem prič M. Š. in D. F.. Po pregledu gradiva v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja sledeče: obramba je na predobravnavnem naroku dne 11. 1. 2017 predlagala zaslišanje prič M. Š. in D. F. ter na naroku za glavno obravnavo dne 5. 9. 2018 pri tako podanih dokaznih predlogih vztrajala; glavna obravnava se je zaradi poteka časa dvakrat pričela znova (nazadnje dne 27. 3. 2019); sodišče prve stopnje pa ni ne v zapisniku o glavni obravnavi ne v izpodbijani sodbi obrazložilo svoje odločitve o tem, da predlaganih dokazov ne bo izvedlo. V primeru, ko se glavna obravnava prične znova, se sicer šteje, kot da prejšnje glavne obravnave ni bilo, vendar to ne pomeni, da bi morale stranke vsakič znova podati iste dokazne predloge, zlasti tedaj, ko so bili ti podani že na predobravnavnem naroku. Sodišče prve stopnje bi tako moralo odločati o navedenih dokaznih predlogih obrambe oziroma na predpisan način navesti razloge za njuno zavrnitev (peti odstavek 299. člena ZKP in sedmi odstavek 364. člena ZKP). Kljub temu, očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj je ob zatrjevanju, da je sodišče kršilo pravico obrambe na glavni obravnavi, potrebno zatrjevati tudi, da je to vplivalo ali moglo vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Zagovorniki take trditve v pritožbi ne navajajo in tako razlaga zatrjevane kršitve ostaja nedorečena. Tudi sicer pritožbeno sodišče ob preizkusu utemeljenosti pritožbenih navedb (pričama bi naj bile poznane okoliščine v zvezi s prisilno poravnavo nad družbo P. d.o.o.) ni ugotovilo, da bi neizvedba dokazov vplivala ali mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče prve stopnje se je o finančnem stanju družbe P. d.o.o. in okoliščinah, o katerih naj bi izpovedali predlagani priči, prepričalo na podlagi izvedenskih mnenj kar dveh sodnih izvedencev ekonomske stroke, pri čemer je izvedenec dr. D. D. za namen izdelave izvedenskega mnenja vpogledal tudi v stečajni spis v zvezi s postopkom prisilne poravnave nad družbo P. d.o.o.. Glede na navedeno in ob pomanjkanju utemeljitve relevantnosti predlaganih dokazov smiselno uveljavljana kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

7. Zagovorniki sodišču prve stopnje neutemeljeno očitajo, da v točki 2 izpodbijane sodbe ni navedlo, da je bila neposredno zaslišana izvedenka dr. I. L.. Sodišče prve stopnje je glavno obravnavo zaradi poteka časa dne 27. 3. 2019 začelo znova, nato pa ob izrecnem soglasju strank odločilo, da se pisno in ustno podano izvedensko mnenje dr. I. L. prebere. Podlago za to daje drugi odstavek 340. člena ZKP, zato v ravnanju sodišča prve stopnje ni zaslediti kršitve.

8. Povsem neobrazložen je tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona. S čim bi naj sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon in za katero konkretno kršitev iz 372. člena ZKP bi naj šlo, iz pritožbe ni razbrati, pa je zato pritožba, tudi kar zadeva ta pritožbeni razlog, brez vsakršne podlage in zato neutemeljena.

9. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožba sicer obrazloži, vendar njenemu zatrjevanju ni mogoče pritrditi. Prvostopenjsko sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze pa pravilno ocenilo ter na tej podlagi zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil očitani kaznivi dejanji in da je zanju tudi krivdno odgovoren. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi je utemeljilo prvostopenjski krivdni izrek in pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša ter jih sprejema kot pravilne in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje glede na to, da pritožba ne prinaša ničesar novega in nič takega, kar bi povzročilo dvom v pravilnost na prvi stopnji sprejetih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov.

10. Bistvo pritožbe je v ponavljanju zagovora obdolženca in graji zaključkov sodišča prve stopnje, s katerimi zagovorniki ne soglašajo, saj obdolženec pri sklenitvi in izvedbi pogodbe o prodaji in odkupu koruze, silažne koruze in sladkorne repe z dne 16. 1. 2014 z oškodovano družbo O. d.d. ni sodeloval, niti ni bil s tem poslom seznanjen, zato ne drži, da je imel namen oziroma direktni naklep družbo preslepiti s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene. Smiselno enako zagovorniki navajajo glede očitka pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe in trdijo, da obdolžencu ni mogoče očitati preslepitvenega namena, saj pri dogovarjanju, sklepanju in izpolnitvi pogodb s prevozniki ni sodeloval, niti tega zanj ni storil M. V., temveč je slednji vse pogodbe sklenil v lastnem imenu in za lasten račun, določene storitve pa je naročilo podjetje V. d.o.o..

11. S takšnimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. V pritožbi izpostavljen zagovor obdolženca, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo razumne, tehtne in prepričljive razloge o tem, zakaj mu ni mogoče verjeti. Pritožba, ki v bistvu ne navaja ničesar novega, pravilnosti teh razlogov ne more ovreči. Pritožbeno sodišče namreč v celoti soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je pogodba z dne 16. 1. 2014, na kateri je kot zakoniti zastopnik družbe P. d.o.o. zaveden obdolženec, kot podpisnik pa M. V., bila sklenjena po navodilu in pooblastilu obdolženca ter da je le-ta bil seznanjen z vsebino pogodbe in dobavljeno surovino. Takšen zaključek je sprejelo na podlagi verodostojne izpovedbe predstavnika oškodovane družbe, I. N., ki je pojasnil, da je bilo v osnovi vse dogovorjeno z V., vendar je kasneje ugotovil, da za njim dejansko stoji obdolženec. Slednji je bil v času sklenitve navedene pogodbe direktor in edini družbenik družbe P. d.o.o., kot izhaja iz izpiskov Ajpes. I. N. je tako potrdil, da je Vargazon podpisal pogodbo in aneks k pogodbi, a je obdolženec zagotovo videl listine, povezane s tem poslom, zato je nemogoče, da mu ni bilo znano, da blago prihaja v njegovo družbo; prav tako je ob podpisu pogodbe V. klical osebo, ki se je predstavila kot obdolženec in direktor družbe ter je pogovor tekel v smislu, da bodo poslovno sodelovali in bo vse plačano. Takšni izpovedbi je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo, saj jo potrjuje izpovedba M. V., ki je povedal, da je obdolženec bil seznanjen s sklenjeno pogodbo glede dobave koruze, kot tudi s samimi dobavami koruze, nenazadnje pa je tudi obdolženec priznal, da je bilo dogovorjeno, da se pri oškodovani družbi preko posrednika M. V., po njegovi odredbi za družbo P. d.o.o. naroča surovino in da je družba prejela koruzo po fakturi št. B: 2-1-1 z dne 3. 4. 2014. Iz tega sledi, da je obdolženec naročil sklenitev pogodbe z dne 16. 1. 2014, pritožba pa nima prav, ko skuša prikazati, da bi za storitev očitanega kaznivega dejanja obdolženec moral osebno oziroma operativno dogovoriti, skleniti in sodelovati pri izvajanju posla – kaj takega mu obtožnica niti ne očita, niti ni to potrebno za obstoj njegove krivde, katero je sodišče prve stopnje v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno utemeljilo. Razlogom, ki jih je navedlo, pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, v zvezi s pritožbeno navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, da je obdolženec oškodovani družbi v celoti poravnal terjatve iz naslova dejanskih dobav blaga, zaradi česar na njegovi strani ni preslepitvenega namena oziroma naklepa, pa je dodati, da je tudi obdolženčevo problematiziranje ugotovljenega dejanskega stanja dobav blaga prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje (str. 17-18 izpodbijane sodbe) in na podlagi ugotovitev obeh sodnih izvedencev zaključilo, da je O. d.d. družbi P. d.o.o. po obeh računih pravilno zaračunala dejansko dobavljeno koruzo, zato pritožba na ta način naklepa obdolženca ne more omajati.

12. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe glede očitka pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe, saj je bistveno, da je obdolženec kot direktor družbe P. d.o.o. naročil M. V., da je ta kot pooblaščenec v imenu in za račun družbe pri prevoznikih naročal prevozne storitve. To je potrdil za očitano kaznivo dejanje že pravnomočno obsojen M. V., ki je pojasnil, da je res naročal posamezne prevoze, vendar nikakor samoiniciativno, temveč po potrditvi iz družbe P. d.o.o., pri čemer je bil obdolženec s temi prevozi seznanjen. Ko so prevozniki pripeljali material, je sam le tega prevzel, tako da je podpisal CMR liste in odtisnil štampiljko, blago je prevzel za družbo P. d.o.o., saj od oddaje bioplinarne v najem materiala ni več jemal za svoje potrebe. Sodišče prve stopnje je tudi njegovi izpovedbi verjelo ter jo v preostalem natančno ocenilo, na tej podlagi pa je ob upoštevanju izpovedbe S. M. utemeljilo sklep, da sta V. in obdolženec pri delovanju in vodenju bioplinarne sodelovala. Pritožba pa ne more uspeti s podajo lastne dokazne ocene in sklicevanjem na izpovedbe oškodovanih prevoznikov, saj so ti skladno izpovedali, da je prevoze naročal M. V. za družbo P. d.o.o., kamor so tudi pošiljali račune in kjer nikoli niso povedali, da računov ne bi prejeli ali da bi račune zavrnili, ampak so celo opravili delna plačila in posamezne uskladitve računov.

13. Zmotne so tudi pritožbene navedbe, da M. V. v času dogovarjanja posla in sklepanja pogodbe ni imel nobenega pooblastila ali pravice za zastopanje družbe P. d.o.o. in obdolženca. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo (str. 15 izpodbijane sodbe), da je M. V. z družbo P. d.o.o. imel notarsko overjen pisni dogovor o sodelovanju, t.j. pooblastilo z dne 10. 11. 2014, iz katerega je razvidno, da ga je kot pooblastitelj podpisal obdolženec, v tej zvezi pa je tudi pravilno ocenilo, da iz pooblastila izhaja, da je za prevzem surovine, urejanje dokumentacije v zvezi s prevozi surovine, za kontrolo vnosa surovine in za občasne kontakte z dobavitelji surovine za obratovanje bioplinarne, V. bil pooblaščen že prej. Svojo oceno je utrdilo ob izpovedbi M. V. in ravnanju obdolženca, ko je V. podelil pooblastilo, čeprav je v tej fazi že bil seznanjen z očitki kazenske ovadbe, ki jo je podala O. d.d., zato tudi v tem delu pritožbi ni mogoče pritrditi.

14. Zagovorniki nasprotujejo zaključku sodišča prve stopnje, da je obdolženec kot direktor družbe P. d.o.o. v zavarovanje terjatev družbi O. d.d. po drugi osebi izročil menico in menično izjavo. Trdijo, da na menici ni ne žiga družbe P. d.o.o. in ne podpisa obdolženca, temveč ponarejen žig in neznan podpis, zaradi česar je bila podana kazenska ovadba. S takšnimi navedbami pritožba ne more uspeti, saj je obdolženčev zagovor v tej smeri tehtno zavrnilo sodišče prve stopnje (str. 20-21 izpodbijane sodbe), ki je ocenilo, da gre za gola zatrjevanja obdolženca, brez kakršnekoli dejstvene podlage. Takšne ostajajo tudi pritožbene navedbe, še posebej, ker je na menici in menični izjavi odtisnjena štampiljka „P. d.o.o. Maribor“, za katero je sam obdolženec povedal, da je z njo razpolagal le on in računovodstvo, pri tem pa ni znal pojasniti, kako bi lahko kdorkoli prišel do nje. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, pritožba pa ugotovljenega dejanskega stanja ne more omajati niti s tem, ko skuša minimalizirati funkcijo M. V. v družbi P. d.o.o. oziroma ko navaja, da je V. izročil menico. Ne gre namreč prezreti, da je bila kazenska ovadba zoper V. z tej zvezi zavržena.

15. Pritožba graja ugotovljeno višino škode, ki je nastala družbi O. d.d. z navedbami, da je bila cena koruze dogovorjena za dobave blaga po 11. 9. 2014, dobave blaga pa so se izvajale v času od 23. 1. 2014 do 28. 2. 2014, zato ta cena ni mogla veljati. Pritožba nima prav. Po pregledu pogodbe z dne 16. 1. 2014, na katero se sklicuje pritožba, je jasno razvidno, da sta se pogodbeni strani dogovorili za poslovno sodelovanje v časovnem obdobju od novembra 2013 in od februarja 2014 do februarja 2015, ob pogodbi pa je bil dne 16. 1. 2014 podpisan tudi aneks št. 1, s katerim je bila dogovorjena mesečna dostava koruze v znesku 170,00 EUR za tono oziroma 178,50 EUR za tono (ob podaljšanja roka plačila). Izvedenec dr. D. D. je ugotovil, da je družba O. d.d. družbi P. d.o.o. po obeh računih št. B: 2-1-1 in B: 5-1-1 pravilno zaračunala dejansko dobavljeno koruzo po ceni 178,50 EUR za tono, kar ustreza vrednostim po računih, zato pritožba zmotno trdi, da se pogodba nanaša le na dobave blaga od septembra 2014 dalje, kot tudi, da zaračunana cena 176,60 EUR za tono med strankama ni bila nikoli dogovorjena.

16. Zagovorniki trdijo, da družbi O. d.d. ni nastala premoženjska škoda. Navajajo, da je družba sama poudarila, da ni bila oškodovana in ji ni nastala škoda, ter se sklicujejo na izpisek odprtih postavk (IOP), iz katerega naj bi izhajalo, da je saldo dolga 0,00 EUR oziroma da ni neporavnane terjatve. Stališču zagovornikov ni mogoče pritrditi, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je družbi O. d.d. nastala premoženjska škoda v znesku 77.575,32 EUR. Iz izpovedb I. N. in D. M. ter ugotovitev obeh izvedencev namreč izhaja, da v posledici obdolženčevih ravnanj, družba P. d.o.o. oškodovani družbi ni plačala dobav po izdanih računih št. B: 2-1-1 z dne 3. 4. 2014 v višini 59.847,48 EUR in št. B: 5-1-1 z dne 25. 4. 2014 v višini 17.726,84 EUR. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na ugotovitve izvedenca dr. D. D., ki je v pisnem izvedenskem mnenju pojasnil, da tudi predloženi IOP za družbo P. d.o.o. izkazuje obveznost 77.574,32 EUR, pri takšni ugotovitvi pa je vztrajal ob zaslišanju, kjer je dodatno pojasnil, da iz listin v spisu izhaja, da ta dolg obstaja. Sicer drži, da je izvedenka dr. I. L. glede IOP odgovorila, da družba P. d.o.o. po tem dokumentu oškodovani družbi ne dolguje ničesar, vendar pri tem ne gre prezreti argumentiranega pojasnila sodišča prve stopnje, da je izvedensko mnenje dr. D. D. popolnejše in bolj argumentirano (str. 12-13 izpodbijane sodbe), zato pritožba ugotovljenega dejanskega stanja s tovrstnimi navedbami ne more omajati. Izpostaviti še velja, da sta tako izvedenec dr. D. in sodišče prve stopnje upoštevala izjavo oškodovane družbe z dne 5. 4. 2017, pri čemer pritožbeno sodišče z njuno interpretacijo v celoti soglaša (str. 20 izpodbijane sodbe) ter dodaja, da morebiten kasnejši dogovor o načinu plačila škode oškodovancu oziroma sanacija nastalih škodnih posledic post festum, ki lahko rezultira v izgubi interesa oškodovanca nad nadaljevanjem kazenskega postopka ali uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka, nima odločilnega pomena na ugotovitev, da je bila s kaznivim dejanjem povzročena premoženjska škoda. Takega pomena ne more imeti niti pravnomočno zaključen postopek prisilne poravnave, kot to skuša prikazati pritožba, je pa možno, da terjatev, ki zapade pod režim prisilne poravnave nikoli ne bo poplačana v celoti, temveč bo po določilih Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju poplačana le v znesku, ki ustreza sprejeti prisilni poravnavi.

17. Nad družbo P. d.o.o. je bil dne 8. 5. 2015 pravnomočno zaključen postopek poenostavljene prisilne poravnave, kar je pri izdelavi svojega izvedenskega mnenja upošteval izvedenec dr. D., ki je tudi vpogledal v stečajni spis v zvezi s postopkom prisilne poravnave, zato pritožba nima prav, ko trdi, da to s strani izvedenca ni bilo upoštevano. Ker pa pravnomočno potrjena prisilna poravnava učinkuje na terjatve oškodovancev, katerim so bili z izpodbijano sodbo priznani premoženjskopravni zahtevki (točka III izpodbijane sodbe), je pritrditi pritožbi v delu, ko navaja, da ima sklep o potrditvi prisilne poravnave naravo izvršilnega naslova, kar pomeni, da bi oškodovanci za iste terjatve razpolagali z dvema izvršilnima naslovoma. Če sodišče z odločbo o premoženjskopravnem zahtevku odloči o že razsojeni stvari, krši določbo drugega odstavka 105. člena ZKP, zato je bilo pritožbi v tem delu pritrditi in odločiti, da se oškodovance s celotnimi premoženjskopravnimi zahtevki napoti na pravdo.

18. Pritožba graja tudi odločbo o kazenski sankciji in se zavzema za izrek pogojne obsodbe z navedbami, da je izrečena enotna kazen eno leto in šest mesecev zapora pretirana in nesorazmerna ter odstopa od prakse slovenskih sodišč. Pritožbeno sodišče z navedenim ne soglaša. Sodišče prve stopnje je namreč obdolžencu za obravnavani kaznivi dejanji izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo. Pri njeni izbiri in odmeri je pravilno upoštevalo obdolženčevo nekaznovanost in skrb za mladoletnega otroka, na drugi strani pa utemeljeno ni prezrlo družbene nevarnosti in teže storjenih kaznivih dejanj, ko je obdolženec za visoke zneske oškodoval večje število oškodovancev. Pritrditi pa ni mogoče pritožbi niti, ko se sklicuje na odločbi Višjega sodišča v Ljubljani VI 17563/2015 in Višjega sodišča v Mariboru II Kp 19963/2013, ki sta po njeni oceni z obravnavano zadevo primerljivi. Ker je bil obdolženec v obravnavani zadevi spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj, s katerima je bilo oškodovanih devet oškodovancev v skupnem znesku 114.279,26 EUR, citirani zadevi z obravnavano zadevo nista primerljivi niti glede kaznivih dejanj, niti glede višine škode, kot to skuša prikazati pritožba, bistvenih podobnosti pa tudi ni ugotoviti glede preostalih okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni in jih pritožba ne navaja. Prav tako neutemeljeno pritožba navaja, da je bila M. V., s katerim naj bi obdolženec v sostorilstvu storil dejanje pod točko I/2 izreka izpodbijane sodbe, izrečena bistveno nižja kazen. Prezre namreč, da je kriminalna količina obdolžencu očitanega kaznivega dejanja večja, saj zajema tudi očitek pod točko I/3 izpodbijane sodbe, prav tako pa je M. V. krivdo za očitano kaznivo dejanje priznal, čemur je sledila sodba na podlagi priznanja krivde. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča obdolžencu izrečena kazenska sankcija ustrezna in pravična ter je ne gre spreminjati obdolžencu v korist. 19. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih kršitev zakona iz 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbi delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP).

20. Sodna taksa kot strošek pritožbenega postopa ni bila določena, ker je bila sodba delno spremenjena obdolžencu v korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).